MedvedekPi

Danes se že skoraj klišejsko govori o tem, da srečo lahko najdemo le v sebi. Vendar kako si to idejo interpretirajo ljudje, ki nimajo globokih meditativnih izkušenj? Pogosto v smislu nekega samozadovoljstva, individualizma, egoizma. Biti zadovoljen s seboj, imeti pozitivno samopodobo, odkriti in uresničevati lastne interese. Vsi ti triki so osnovani na jačanju ega. Sreča je zgolj čustveno stanje, ki ga v globoki meditaciji presežemo. Ljudje, ki iščejo srečo, so navezani na svoja čustva. Sreča in žalost sta dve plati istega kovanca. Dokler iščemo srečo, najdemo tudi žalost. Tisto, kar po letih meditativne prakse dejansko najdemo v sebi, presega to dvojnost. Takrat ugotovimo, da je sreča prav tako obremenjujoča kot žalost in da je pravzaprav ne potrebujemo. Takrat nismo srečni, ampak smo nekaj bistveno boljšega. Ima kdo podobne izkušnje?

Vranja, z mislimi se da preprosto potovati v mentalnem telesu. Težje je, če moraš s seboj vleči še svoje eterično telo. V tem primeru je učinkoviteje imeti vozilo iz etrske snovi. Tvoj argument se sliši približno takole: Zakaj bi s pomočjo svojega telesa (rokami, nogami) zgradil avto, če pa iz Maribora v Ljubljano lahko enostavno hodiš peš.

Tole je pa zelo zanimiva in pomembna tema Jaz si tudi nisem čisto na jasnem kje je meja. Osnovni problem sojenja je v tem, da nismo vsevedni in zato sodimo lahko le na podlagi našega omejenega poznavanja neke situacije in morda tudi spodobnosti njenega razumevanja. Tudi če so nam okoliščine neke situacije podrobno poznane, verjetno ne moremo popolnoma razumeti njenega subjektivnega doživljanja vpletenih oseb. Kadar o nečem sodimo, smo torej verjetno vedno bolj ali manj v zmoti. Pri obsojanju smo običajno čustveno vpleteni in sodimo osebo samo namesto njenih dejanj. To zelo izstopa pri kakšnih škandaloznih novicah, kjer bereš komentarje v stilu "take ljudi je treba pribit na kol, postavit pred steno in postrelit". Meni se zdi bolj zanimivo postavit se v kožo ljudi, ki jih ostali obsojajo in poskušat razumeti njihove motive, način doživljanja, razmišljanja. Takšno presojanje, z namenom razumeti neko dejanje in vzroke v ozadju, je po mojem mnenju lahko zelo koristno. Do človeka, ki je posilil in umoril otroka, lahko občutiš sočutje, če razumeš njegovo psihološko ozadje in vzroke zanj. Ta človek morda v sebi globoko trpi. Hkrati pa obsojaš dejanje samo. Kadar nismo prepričani ali je naše obsojanje konstruktivno ali destruktivno, se je verjetno najbolje vprašati, ali ob tem občutim negativna (odbijajoča) čustva - žalost ne šteje. Če da, sem verjetno na napačni strani

Živjo, če te zanima okultna zgodovina zemlje in človeške rase, je eno super knjigo napisal nek teozof po imenu Arthur Powell, že leta 1930, z naslovom The Solar System. Meni je všeč, ker ni neko domišljijsko nabijanje, ampak je možakar zbral informacije iz pristnih ezoteričnih spisov in jih sestavil v lepo berljivo celoto. Hkrati pa je dobro vedel, kam je treba it pogledat Poleg same zgodovine planeta ti malo odgrne tudi informacije o tem, kam celotna zadeva spada v solarni shemi. S tem nam je prihranil ogromno truda, ki bi ga sicer moral človek vložit v študij te tematike. Zadevo pa lahko dobiš zastonj v pdf-ju, če malo pogooglaš. lp.

Ljubezen, do katere moraš biti upravičen, je pogojna ljubezen. Kaj ne pripisujemo Stvarniku običajno brezpogojne ljubezni?

In očitno je ustvaril tudi plenilce, ki svojo žrtev ujamejo in ubijejo. Včasih požrejo kar živo.

Kakšno pa je vaše mnenje glede sledeče dileme. Bog je na tem planetu znotraj živalskega kraljestva ustvaril tudi mesojedi način prehranjevanja. Zaradi tega morajo umirati nedolžne živali in pri tem pogosto trpeti. Zakaj ni ustvaril le rastlinojedih živali? Kje je tu njegovo sočutje? Smo mi bolj sočutni od Boga?

Eden izmed razlogov je lahko že ta, da tvoje telo enostavno zahteva meso. Ugotovitev, nad katero ne bi bil ravno navdušen, vendar se lahko zgodi. Morda se ti bo zdela zanimiva izjava znane (bivše) militantne veganke Alex Jamieson, ki je nedavno pretresla vegansko podzemlje. http://alexandrajamieson.com/im-not-vegan-anymore/ Prav gotovo pa ni nobenega razloga, da ne bi ljudje vsaj malo zmanjšali porabe mesa. Včasih še slišim koga reči nekaj v smislu "ta teden sem pa že dvakrat jedel pico, bom danes kaj bolj zdravega". Če bi to miselnost prenesli še na meso, bi bilo čisto ok. Svet pač ni črno-bel, gre samo za to, da poskušamo vedno izbrati manjše zlo.

Kakšna zanimiva debata Moje mnenje glede specizma, izvorne teme te niti, je takšno. Veganska iniciativa ima sicer dobre namene, vendar je za moj okus preveč zakoreninjena v neki sentimentalnosti, medtem ko ji manjka globinski, da ne rečem okultni, vpogled v odnose med živalskimi vrstami. Te, kot celota, imajo na nekem nivoju odnose, kot jih imamo ljudje v vsakodnevnem življenju. Z nekaterimi smo si bliže, z nekaterimi se ne maramo ali pa smo do njih indiferentni. Z nekaterimi imamo težke karmične zaplete, ki jih razrešujemo že dlje časa. Poleg tega se nahajamo na različnih letvicah evolucije oblike in zavesti. Ko veganska iniciativa propagira ideje o tem, da je komar enakovreden človeku, le izkazuje popolno ignoranco do zapletene strukture odnosov med kraljestvi narave in znotraj njih med posameznimi vrstami. To, da ima človek psa in mačko za ljubljenčka, krave in kure pa rad vidi na krožniku, se tiče skritih odnosov med vrstami, ki trajajo verjetno precej dlje, kot seže uradna zgodovina. V ozadju je karma, ki se je ustvarila, ko je bil človek še v zibelki svoje evolucijske poti. In v to, da gre skozi grozno izkušnjo zakola, ima tudi za kravo nek globlji smisel. Tako kot ljudje duhovno napredujemo skozi medsebojne odnose, je tudi napredek na nivoju posameznih vrst pogojen z njihovimi medsebojni odnosi. In ti odnosi so lahko večkrat boleči kot prijetni. Ampak če na vso situacijo gledamo površinsko in parcialno, potem ni čudno, če doživljamo čustvene izpade nad domnevnimi krivicami. Pa da ne bo pomote, ne želim zagovarjati sodobne mesne industrije. Že več let ne jem mesa, vendar razumem, zakaj nekateri ljudje ne morejo brez. Občutim pa rahel odpor do veganske iniciative (ne pa do veganstva na splošno). Slike, ki jih objavljajo, so navadna sentimentalna manipulacija in prav nobenega problema ne vidijo v lansiranju dezinformacij.

Tipična astralna projekcija. Izgleda, da si naravni talent Če si psihično uravnotežena oseba, naj ne bi bilo nevarno. Seveda pa rabiš nekaj časa, da pridobiš kontrolo nad svojim astralnim telesom. Zvoki, ki jih opisuješ, se običajno pojavljajo. Tudi paraliza. Na tvojem mestu bi eksperimentiral dalje, še posebno, ker ti s takšno lahkoto uspeva. Mnogi se trudijo leta, da pridejo do te faze. Obstaja tudi dosti literature, ki te pojave in ustrezne tehnike natančno opisujejo. Malo pobrskaj, če ne drugega, zato da premagaš strah. Kakšnih posebnih tehnik se ti verjetno ne bo treba učiti.

Nestrpnost se pojavlja zaradi navezanosti na ideje, ne zaradi duhovnosti same po sebi. Marsikdo verjame, da je bolj poduhovljen zaradi tega, ker je sprejel določene poglede ali ideologije. In tukaj pridemo do tega ločevanja kaj je duhovno in kaj ni.

Prebujanje. Ta izraz je zadnje čase postal zelo priljubljen in poznam kar nekaj ljudi, ki zase verjamejo, da so "prebujeni", medtem ko ostali še "spijo", ta njihova prebuditev pa ne gre dosti dlje od neke ekonomsko/politične/ekološke osveščenosti oz. še slabše - ideologije, ki priložnostno vsebuje tudi nekatere new age prvine. In mnogi izmed njih so zelo kritični in poskušajo ves svet prepričati v svoj prav. So primerki, ki pridigajo o univerzalni ljubezni, hkrati pa so skregani z vso svojo familijo. Smo v obdobju, ko se globalno/makrokozmično dogajajo določene spremembe in nekoliko naprednejši ljudje so za te spremembe dovzetni, kar hkrati spodbudi, da do neke mere navežejo tesnejši stik s svojo dušo. Pri tem seveda pride do širitve zavesti, vendar to je zelo relativen pojem, saj duhovno prebujanje nikakor ni binaren proces in svet se ne deli na prebujene in speče, ampak je precej bolj pisan. Ta tesnejši stik z dušo pri sebi doživijo lahko precej dramatično, medtem ko imajo v svojem čustvenem telesu še precej balasta in na dan udarijo ta tipična slepila. Vem, ker sem šel tudi sam pred leti skozi nek podoben stadij. Sumim pa, da pri nekaterih niti ne gre za dejanski stik z dušo, ampak se samo "priklopijo" na določene kolektivne čustveno-mentalne vzorce, ki se pojavljajo zadnja leta. Mislim, da se je v takem primeru najbolje opomniti, da nismo "prebujeni", ampak gremo skozi proces in da je z nekega višjega vidika naše trenutno duševno stanje vsaj toliko napačno (ali "neprebujeno"), kakor mi vidimo kot napačne življenjske navade drugih ljudi. In navsezadnje, opustimo fanatizem. Jaz sem odraščal v zakajenem stanovanju in avtu, popil kot otrok hektolitre kokakole, bil hranjen s tonami mesa, cepljen z vsemi cepivi, ... kljub temu sem odrasel v običajno zdravo osebo, ki lahko hodi po svoji duhovni poti - in tudi naši otroci bodo. Mislim, da s svojim fanatičnim obnašanjem lahko otroku naredimo več psihične škode kot vse običajne slabe življenjske navade na njegovo telo. Ni pa čudežnega zdravila. Čustev se ne da kultivirati čez noč in verjetno bomo nekaj časa zajebani do sebe in do drugih, dokler tega ne skultiviramo in prerastemo. In tudi to je OK, je del našega procesa. Pomembno je, da se ne slepimo z lastnim duhovnim veličastjem in da rečemo bobu bob.

Ali imaš kakšno možnost preko fanta ali njegovega prijatelja nekako diskretno izvedeti, kaj in kako ona čuti do tebe, kako te ona doživlja? Ali pa morda to že veš? Precej pomembno je da razjasniš, ali je problem na tvoji, njeni ali obeh straneh.

Zdravo! Morda ti, Limeta, kaj pomaga tudi moje mnenje. Simptomi, ki jih opisuješ, so bolj značilni za nezavedne, potlačene čustvene vzorce ali travme. Črna magija običajno deluje drugače. Sicer pa si podala premalo informacij, da bi se lahko kaj bolj konkretnega sklepalo. Pomembno je vprašanje, kakšna je tvoja pretekla povezava s to osebo. Ali jo poznaš od prej? Ali pa ima le določene osebnostne značilnosti, ki te asociirajo na kakšno drugo travmatično izkušnjo (morda iz zgodnjega otroštva?). Imam občutek, da gre pri tebi za nekaj čisto psihološkega in ni potrebe po nekem metafizičnem vmešavanju. Morda še nekoliko nevmesno mnenje. Knjige tipa zakon privlačnosti delajo po mojem mnenju več škode kot koristi. Že res, da mišljenje/čustvovanje samo nekoliko pripomore k manifestaciji zunanjih dogodkov, vendar je veliko preveč tudi ostalih faktorjev in poenostavljanja v smislu Zakona privlačnosti dajejo izredno izkrivljen pogled na svet. Ni pa težko razumeti zakaj takšna doktrina hitro dobi privržence v tej emotional-driven družbi. lp