Piko

Takolenahitro: V Planici menda ob 12h odprejo zapornico za avte, ki hočejo ven iz Tamarja. Na zadnjih sedežih avta imam še gorsko kolo, če me ne bi hoteli spustiti gor, pa me je že začelo zvijati, ali bom zmogel v tej vročini prej še pedalirati. NE to ni pomembno! To je samo varovalka, skrajna možnost in tisto vprašanje Zmorem?se je razblinilo v hladu aklimatiziranega avta in umirjen si požvižgavam pesmico. V Tamarju popijem še kavo pa me natakarica vpraša, če bo v tej vročini zmoglo moje srce. Imam 3 litre tekočine in se ne bojim vročine. Vseeno popijem še 1/2 litra vode in 3/4 na 1/2 eno (12h22'30'') krenem na turo, ki se mora kar najbolje izjaloviti. Vroče je res... Jasno, slikam se skupaj z Mangrtom. Na vrhu sem čakal na 1/4 čez 5. uro, da se lahko javim po telefonu, potem pa 1/2 ure sploh ne zmorem dobiti mobi signala. Za znoret, čas pa teče... Pa prav z vrha se ne morem javiti! Dva Koprčana mi ponudita svoj mobi, manda jima super lovi mobi signal. A ne v mojih rokah... glavno da mi je uspel en klic, potem sem začel sestopati. Oj, boli tisti udarec z bukovanja... zjutraj sem v službi preveril s tekom po stopnicah, ali me bo bolelo ali ne, na spust pa nisem pomislil. Sedaj pa bo dve uri treba dobro stiskati zobe... vedno se mi naplete kaj takega, da na koncu lahko rečem - zmogel sem, ker sem se potrudil... Zavijam proti koluarju, gro zgleda notri, nič prijazno okolje. Spomladi ni nič varnejši, vendar je zalit s snegom strašansko lep. Vseeno bi rad skrajšal turo - obrni! se slišim reči in zavijem na sestop okoli Goličice. Naenkrat stari klini, počasen spust preko stene in kot bi slišal prižgan radio. Čez nekaj minut srečam dva mladeniča. Še na vrh bi rada, ura pa že šest. Ne bo šlo, ne bo. Raje na križišču zavijta do zavetišča. Od kod sta? Iz Nemčije. Imemo me je, da bi ju še vprašal, če sta iz Münchna... sredi najtežjega dela sta bila in drugi mi je deloval malo presrano. Tu je najtežji del, višje je potem lažje. Kako veš, vpraša drugi. Ker sem prišel tod dol... to je moj priljubljen ambient, očitno sem bil pozoren na pravih mestih in vse je šlo dobro. Edina super izjalovljena tura je lahko edinole na - Jalovec. Princ slovenskih planin. Pa rad omenjam kraljestvo gora, kralja Triglava, kraljico Škrlatico itd. malo nostalgično, no. Ampak kako bi se slišalo - predsednik Triglav, predsednik vlade Škrlatica, šolski minister Jalovec... obrambni minister Razor, policijski minister Špik. Morda čez 1000 let. To je tako kratko obdobje za gore...

Jap, Mateja, sem videl že v drugih temah, da kar dobro pokrivaš tovrstne luknje, ampak kot piše npr. Selene, se tudi meni zdi naslov Lunatik o lunatiku nekaj drugega. Tako za prvoavgustovski uvodič. Ko sem pred kak-im (ne pa kak-cem) mesecem dni premišljeval, kje bi odprl temo z enakim imenom, sem malo pomislil na "Misli", potem "Kaj mislimo o", no tale pa je odprta v "Duhovnost in osebna rast". Po eni strani se bi dalo tako temo odpreti tudi v Čvekarijah, pa bi nas večina pisala notri enake reči, ane, lahko da bo pa še prestavljena kam drugam... ampak bom kar izkoristil, da ni v Čvekarijah. Ker mene zanima predvsem tole: Na forumu ima vsakdo možnost zanikanja svojih izjav, "storniranja", umika, karkoli bi temu rekli, kot da tega niste nikdar sploh izjavili in svoj post enostavno pobrišete. Ni vam treba napisati - napaka, pomota, sedaj mislim drugače kot pred dvema minutama, nasprotni argumenti so me prepričali itd. skratka pobrišeš svoj post, kot ga nisi nikoli napisal, izrekel. Pa seveda Admin brisanje bi bilo potrebno v tem primeru posebej obdelati. "Pravica" administratorja, da karkoli in kadarkoli pobriše na tem javnem forumu, ane. Tudi o tej precej občutjivi temi sem že pisal mimogrede na forumu, pa vsaj Marsi ni bilo všeč. To se sprašujem ali nam možnost brisanja svojih izjav na forumu lahko zmanjšuje svojo osebno rast, ali celo povečuje, ali nima nobenega vpliva?

A si spet postavljam prevelike cilje, potem pa premlevam, ali bom zmogel ali ne? Čas je za kako bolj resno lazenje, recimo po gorah. Sicer ne vem, v čem je plezanje ali hoja bolj resna stvar kot plezanje po bukvah, ampak če "tako pravijo", bo že držalo. Včasih je hoja v gore tudi jalovo početje, redkokdaj pa si enega takega zares jalovega početja tudi zaželiš. Danes je tak dan, na primer. Besedico o tem pa v ponedeljek (jutri sem pa na morju, hehe). Naj se mi čim bolj izjalovi današnja tura, trikrat hura!

Ja ja, si kar predstavljam, da moraš imeti včasih dobro kondicijo, ko nekje čepiš in si ob enem vse svoje stvari držiš v rokah, da se ne bi kam prislonile... pa v takem položaju bi moral biti sploh maher, še brati obenem... Pikako P.P. Literatura za na WC? Zame ne obstaja. Najraje se posvetim eni sami stvari in tisti dobro. Kadar berem, nimam rad, da mi misli kaj moti, čeprav pravijo, da je v predelu črevesja še ena pamet. A ker ne dam na take govorice "eni pravijo", se ne oziram na to. Aja, kaj pa Playboy, je pogojno primerna literatura za WC? Poznam nekoga, ki je črevesje zamotil z branjem stripov. Sploh ne razumem, da sediš na školjki, če te ne tišči it tja. Tolk o literaturi za na WC. Lahko tudi odprete topic, Hrana za na WC... lalala

Vrba, kaj meniš na današnje geslo: Vsak dan si po malem bodi svoj psiholog, vsakodnevne težave drugih ljudi pa prepusti psihologom.

Ojla, Mir nosim s seboj zadnje čase na izlete, tako kot Naravo! Včeraj zvečer sem si na novo narisal simbol Narave. Bolj poletnega, lažjega izgleda, svetlejšega ... a še vedno z istimi barvicami. Ja, danes bom na izletu po Naravi potreboval tudi lahkotnost. Mir mi je pa še kar naprej všeč, tak kot je.

Izvirni greh išče veliko ljudi. Vsakič posebej ugotovljajo, da v njihovem grehu ni bilo čisto nič izvirnega.

Kaj pa na 3pery ali 3perz, bi pomislila? Ali 3psihoT? Selene: sej vem da nisem v pravi temi no Aja, ah ne, ne Aja, Vrba: tista tvoja primerjava o pekih mi je všeč! In kako enim prav noben dohtar ni dovolj dober... Po moje je treba samo začet, iti na pot, spotoma pa iščeš boljše in ustreznejše poti. Če pa doma tuhtaš leta in leta, pa modruješ in celo sprašuješ, kateri je najboljši vodnik, potem nikamor ne prideš... ... pa tudi v gorah sem že videl, da so ljudje spraševali za pot prvega, ki so ga srečali prihajati s hriba. taka srečanja so mi vedno zanimiva. Zlahka verjamejo neznancu, kakšna je pot (zakaj pa se o njej niso pozanimali doma) in tisti drugi o gori in njenih poteh zelo dobro vse ve. Zgodi se lahko, da dobiš obenem še gratis vremensko napoved...

Če misliš, Kroko, da sem te spregledal, potem se motiš.... Krokodili doživijo častitljivo starost, to vem, torej boš zlahka 29 enkrat obrnil v 92. Naslednje praštevilo boš imel že čez 2 leti, pa pridejo čez novi dve leti še kristusova leta... Poskušam se spomniti, kaj sem počel pri 29-ih (oh, čisto nič pametnega, pomembnega... pa ko bom čez 29 let gledal na danes, se mi bo zdelo isto...) Zato pa Kroko, vse naj in izkoristi trenutek taj!

Piko: pa razne -lize jim gredo slastno z jezikom... Pa znajo svojim trofejam svetovati tudi kakšno tabletko. Vrba: Pa ti mislis ana-lize? Ne ne, nic ne pomagajo tistim anckam tabletke, vcasih pomagajo tri inekcije Piko: Tudi to. Včasih je dovolj ena sama injekcija, en sam špric, pa jih mine histerija. Piko: Poleg tega se ima vsak Slovenec za psihologa. Verjetno tudi zato... Vrba: Pa to je najbolj pogosta bolezen; sam nic vedet, pa drugemu pamet solit Piko: včasih se je sam nalezem, tako je pogosta... Piko: A si predstavljate, da bi bila v učnem načrtu za gimnazijo tudi psihiatrija? Vse kaže, da so se eni med uro psihologije pod mizo pripravljali na uro slovenščine in se učili Prešerna... Vrba: Si ne morem predstavljat, ker psihiatrija NI en predmet, ki se ga lahko ima v gimnaziji, psihiatrija izhaja iz medicine in je en nepotreben poklic, ki ga lahko opravljajo neurologi... Psihologov pa se po novih Vrbinih spoznanjih tudi ne rabi vec, ker pri tako pametnem folku si se flase ne morejo privosct Piko: no no, všeč mi je misel Garyra Zukava, da klasična psihologija ne zadošča več, da je potrebna (na pamet bom lahko netočno zapisal) duhovna psihologija, skratka v psihologijo je potrebno vpeljati duhovnost. Piko:Mogoče bom pa v Čvekarijah najdel kaj resnejšega napisanega. Resen čvek je vedno boljši od neresnih psiho- mnenj. Vrba: Pikec, resen clovk se cist drgac sali kot pa neresen, a ne? Piko: če si resen, še ne pomeni, da se ne šališ, če se šališ, še ne pomeni, da si smešen; brez treninga pa sloh ne gre. Sumim, da celo v psihologiji ne. (trening je tudi učenje, če tako človek hoče, ne samo privajanje navad) Piko5S. (saj sem sam samo Slovenec...)Vrba: Jaz tudi, poleg tega sem jaz se eno drevo, kaj pa ti? vi´s, da ti tudi nisi sam Slovenec Püco: Kaj pa jaz? Plezam po drevesih, a ne po vseh. Ene vrste mi bolj ležijo, druge rad predvsem opazujem... ampak to sploh ne pomeni nič! Ko najdeš pravo drevo, te plezanje po drugih drevesih ne mika več...

Ali pride s poroko pri ljubezni tudi kakšna drugačna oz. nova vsebina , da ljudje mislijo, kako se s poroko nekaj spremeni in se bojijo, da se bo na slabše? Potem glejte, da boste s poroko dodali dobro in ne slabe vsebine. Potem bo še boljše in ne slabše. Če imaš nekoga rad, oz. če čutiš, izražaš do njega ljubezen, potem avtomatično slej ko prej pomisliš tudi na poroko. Ko morda zaideš v skušnjavo, da bi grešil, te lahko te skušnjave reši le ljubezen, ne poročni list.

Oh, meni pa karte, priložene v prvi knjigi sploh niso všeč... in jih nisem niti enkrat uporabilllll... pa niti večina jih ni bila, kaj šele vse... k sreči jih pri 2. knjigi ni več zraven!

Tule se čedalje več folka razume na psihologijo osvajanja, pa na psihologijo izmikanja osvojenim trofejam, pa razne -lize jim gredo slastno z jezikom... Pa znajo svojim trofejam svetovati tudi kakšno tabletko. Poleg tega se ima vsak Slovenec za psihologa. Verjetno tudi zato, ker je psihologija nek srednješolski predmet. A si predstavljate, da bi bila v učnem načrtu za gimnazijo tudi psihiatrija? Vse kaže, da so se eni med uro psihologije pod mizo pripravljali na uro slovenščine in se učili Prešerna... Mogoče bom pa v Čvekarijah najdel kaj resnejšega napisanega. Resen čvek je vedno boljši od neresnih psiho- mnenj. Piko5S. (saj sem sam samo Slovenec...)

Ni bil povsem pravi trenutek in prvič spet nisem zmogel. 4. bukova zgodba (Nadaljevanje in konec) Val D'Aosta. S popravilom avta še nisem bil zadovoljen, zato sem ga pustil na servisu. Točno teden dni kasneje sem se odločil, da bom svoji nespretnosti naredil konec in pri zavarovalnici uveljavil prav vsako malenkost. Ampak za pizzo v Favoli imam pa sedaj čas, ko Šmarna Gora odpade. Naročim Val D'Aosta z rukolo in naročim natakarju, naj takoj pokliče šefa. Pride Bernard, kaj želim. »Nič, hotel sem samo spoznati človeka, ki mi je podaril pizzo!« »Kar naročite pizzo, bom povedal natakarju.« »Sem že naročil eno.« Včasih se splača poklicati na radio in odgovoriti na nagradno vprašanje! Podarjeni pizzi se res ne gleda pod rukolo, vendar je bila odlična, le zelenjava na vrhu je že rahlo stara. Joj, sem zarukolan, če se ne bi preveč najedel, bi šel lahko na Rožnik, kjer rastejo… Presenetljiva ugotovitev. Definitivno sem se najedel preveč, mi potrdi doma še nos, ko mi hoče postati slabo ob vonjavah sosedinih pljučk v omaki. Hitro sem pod pravim drevesom, dobro uro prej kot včeraj. Zanimalo me je, ali sem takrat zlezel na vejo zgolj po sreči in ob tem nisem padel le zaradi občutka. Med bingljanjem na vrvi zaslišim za hrbtom »Danes se vas pa nisem ustrašila.« Njo to ni ustavilo, mene pa ravno toliko, da sem se odločil narediti nov zalet, da mi ne bi prehitro pošla moč v rokah. Nekaj mi gre narobe, a še ne vem kaj. Zanka je nogo potegnila previsoko in roke so povlekle drug konec vrvi v prazno. Med trenutkom svobode se mi prikaže slika mehkega listja pod mano, a realnost debele drevesne korenine je bistveno trša. Predel ob desni ledvici mi za to ne bo hvaležen. Nič ne gre povsem po načrtu. Današnje spoznanje »g«-ja mi ni ustavilo in prav po nastopaško sem se poskušal slikati, ko sem se stežka obdržal v rogovilasti veji. Na novo sprehajalko še nisem pripravljen in tudi njen pes se ni ozrl navzgor, saj sem se šele zravnal na udobnejši veji. Tudi še nisem imel koncepta, kako bodo intervjuji potekali. Vseeno dvakrat zauham kot čuk in štejem korake; pri 10 se nejeverno obrne nazaj, a nima kaj videti. Bolj ko se dolgočasim v brezdelju, pogosteje priplava mimo neprijeten vonj. Gledam sosednja drevesa. Hrasti in navadni kostanji so izredno hrapavi, spodnje veje imajo suhe in nezanesljive. Bori so najvišji, žal pa so njihova debla prvih petnajst metrov brez vej. Vrbe žalujke tu sploh ne rastejo, a jim verjetno niti ne bi ustrezalo, ko bi se nanje vlekel s pomočjo njenih dolgolasih in tankih vejic. Nasploh so to videti neke drevesne trdnjave. Presedanje mi ne preseda. Zelo sproščen ne morem biti, vsake toliko se moram presesti. Da nisem slučajno s hrbtom zgrmel na kak drek? Majice mi ni bilo treba sleči, saj na spodnji veji opazim svetlorjave packe. Nekaj sem pohodil… Supergo je potrebno nekako očistiti. Doma sem si prav zaradi drevesa še enkrat umil noge, sedaj pa tole… Kdo ve, kako visoko prežijo na svoje žrtve klopi. A bi na tem drevesu moral nositi klobuk in imeti nataknjene škornje? Pod levo ritnico me malo zasrbi. Reakcija živčevja zaradi včerajšnjega pika pod desno ritnico. Doma sem se si pod rit postavljal celo ogledalo, če bi videl kako črno piko, a je bilo samo nabrekla in pordela koža od pika. Mesto je bilo kar primerno za klopa, lahko pa me je pičil doma kak komar, ko sem se pripravljal za tuširanje. Morda pa sem klopa nevede odstranil že prej. Pri metanju vrvi okoli višjih vej še posebej pazim na ravnotežje. Vmes moram vrv prijeti tudi z zobmi. Ops, s katero nogo sem imel spodaj v zanki in s katero sem pohodil tisti drek? Vse je v redu, v zanko sem stopil vedno na levo nogo. Spregledal sem svojo namero. Ker ni bilo mimo nobenega, sem začel plezati višje. Do točke G sem prilezel po drugi strani drevesa in jo tako spoznal v celoti. Kakšne izgovore sem iskal – da se bom na drevesu izživljal nad sprehajalci ali kaj – namesto da bi takoj spoznal svoj pravi namen. Tisto kos odlomljene veje ali celo vrha sem namreč hotel spraviti z osrednjih bukovih vej. Med lomljenjem in trganjem gledam, če ne bi medtem kdo hodil mimo. Res je bilo nekaj tekačev, pa ni niti enega zanimalo, kaj poka nad njimi. Za enim sem celo zarjul s najglobljim možnim glasom, pa se niti potem ni ozrl. Kakšni ljudje… če bom še kdaj plezal gor zaradi intervjujev, bom to vsekakor na jesen. Sedaj očitno ni pravi čas za to. Kako zadovoljen sem, ko pade na tla zadnji in največji kos drevesa, ki ne sodi na tisto drevo. Pred zadnjim spustom gledam spet spodnji venec vej, in zdi se mi, da je imela zelo mlada bukev tu prvo točko G. Eni gredo tudi večkrat čez žerjavico, pa se ne rešijo svojih strahov. Tudi jaz po četrtem poskusu še nisem povsem prepričan, da plezanje po bukovih drevesih pa kar zmorem!

Kot berem - Kaja, ti se kar poroči! Saj si napisala zakaj. Pa mnenje tega foruma ne more biti nič pomembnejše in boljše od mnenja tvojih staršev. Torej tudi od tega mojega. Pa smo tam. Poslušaj srce, pa razum in čustva spravi v ravnovesje... (oj Vrba, en samo reč se da porabiti na neskončno število načinov... še nekaj dobrih tvojih sem pral, pa jih moram spet najti)

Draga Kaja, mislim da ene stvari niso nujne, so pa lahko udobne ali celo pomembne. Kako bo poroka vplivala na vajin odnos, če bo, je pa odvisno predvsem od vaju. Saj tudi to, da se ne bi poročila, bi na nek način lahko vplivalo na vajino zvezo. Ne vem, kaj bo na to menila Vrba, a v diskusiji med razumom in čustvi je treba včasih vprašati razsodnika - srce.

Tole pa res paše. Napišeš nekaj v temo, pa se vnaprej odločiš, da te odzivi nikakor ne zanimajo. Ne gledaš ne prej in seveda ne pole.

Ratalu! Hura! Ničvečnitreba brat, da pošljem v Dnevnik kak !

To je samo testno. Da vidim, kako dela TNF, če se da vpisati post v Dnevnik, ne da bi ga prej odprl. Nič nočem videti, ne prej ne pol, ko dodam tole sporočilo: Mojim dragim stalnim in nestalnim strankam izdobavljam julijski komplet ! Pikojot P.P. Če pa bo šel ta post v 3 PIrovsKO, pa naj gre.

Ni najbolj pomembno ali zmorem ali ne. Bistven je pravi trenutek. 3. bukova zgodba (v 5 dejanjih) Zelo počasi se učim bukovizma, celo kaj pozabim vmes. Brez avta nisem imel iti drugam, kot s kolesom do Rožnika. Eno je bilo gotovo – imel sem že bukovo gorsko zgodbo, pa bukovo radijsko javljanje, le na vrhu zares velike bukve še nisem bil. Mislim, da bo danes pravi trenutek. Prva veja. Stojim pod drevesom, ki sem ga slikal prvič letos spomladi. Čez najnižjo vejo vadim metanje 8 metrske vrvi na dvojno. Komaj utegnem z levo nogo stopiti v zanko, da še lahko obdržim drugi konec v visoko stegnjeni roki. Izmenično iztegujem in krčim najmočnejšo nogo in okoli zapestja uboge ročice ovijam drugi konec vrvi, do prve veje. Lažje bi šlo z daljšo in debelejšo vrvjo ter z žimarjem. Na vejo se ne morem potegniti, moči pa mi preostane komaj za spust. Ali naj grem domov, naj menjam bukev? Poskusim še enkrat, čeprav mi ni jasno, kaj bi lahko bilo v drugo drugače… Pod vejo mi zopet zmanjkuje moči, potegnem se tik pod vejo in noge se znajo same od sebe zatakniti v rogovilo od veje. Počasi rinem telo decimeter za decimetrom na vejo. Bukve imajo ponavadi gladko in prijetno povrhnjico, lubje, a tale ni več rosno mlada, prav nasprotno. Na notranjih straneh stegen sem že odrgnjen. Lahko si zapnem varovanje. Druga veja. Pošle so mi vse moči v rokah in po veji se s stokom vlečem bližje k deblu. Mimo prideta v lahnem klepetu dve jogerki. Ena od obeh si je pod drevesom namenila olajšat mehur, pa ni bil to razlog, da sem še močneje zastokal. Bila je nova praska na bedru. Joj, kako sta se ustrašili! Nič nista pričakovali na drevesih… »Kaj pa delate tam gori?« »Velikokrat sem šel občudoval tole drevo, pa sem si enkrat želel splezati nanj.« In sta šli lulat drugam. Veje so daleč vsaka sebi, tudi zelo debele in se jih ne da niti prijeti, ko sem ostal brez moči v rokah, pa z nekaj strahu pred padcem. K sreči ni bilo mimo nobenega novega človeka, tako da sem se imel čas umiriti. Saj, tisto, ko nisem niti dobro pojahal najnižjo vejo drevesa, je izgledalo vsaj nenavadno. Če bi na njej samozavestno stal, če bi bil že v njeni sredi, ko bi kraljeval v točki G, potem bi bile reakcije verjetno drugačne. Ta ponedeljek je sreda drevesa najlepša. Vsako bukev ima svojo točko G. Kot bi zaslišal »saj bo šlo« in ob varovanju z vrvjo sem začel lesti po vejah, debelih kot deblo. Še se mi tresejo hlače, čeprav so kratke. Takojšnji naskok na največje drevo, brez navajanja na manjših in lažje osvoljivih drveščkih, je bil zgrešen. Časa za kaj drugega ni več. Skoraj bi se spustil, ko sem levo roko postavil nad vejo, presenetila me je voda. Luža sredi drevesa? Ko sem se potegnil višje, sem po obliki vej takoj ugotovil, da gre za točko G. Osrednji in najprijetnejši del drevesa. Višje gre lažje in celo brez varovanja. Varljivo varen vrh. Višje sem se komaj prebil skozi gosto vejevje, tako lahak občutek je bil blizu vej, odprtih k nebu. V samem zelenju se tla ne vidijo več, kako so globoko, občutek varnosti je enak kot meter nad tlemi v kakšnem grmovju. Skoraj sem že stopil vejo višje, a sem si rekel – »dovolj!« Vrh ni pomemben, dva metra nad glavo so samo še najmlajše veje, pa 20 cm ne pomeni nič, še najmanj pa sam vrh. Vsi gibi so skrbno počasni. Ne bi rad, da mi fotoaparat pade na tla – nič bolje ne bi preživel od mojega padca. Dovolj dolgo sem gor. Namige, kako se zriniti gor, sem moral dobiti tudi od tega drevesa. Lahko sem mu hvaležen… Le kaj so mislili s hvaležnostjo drevesa? Nižje kose mečem na tla dodatno nalomljene posušene in polomljene debele veje, da kar poka. Oddaljeni glasovi ljudi potihnejo. Gospod je strašil svoji dve spremljevalki, da je na drevesu medved, sem slišal kasneje. »Drevo vam bo pa hvaležno za tole čiščenje«, so pod drevesom dodali svoj komentar. Nižje se zapnem v reverso in se počasi spuščam po tenki vrvi. Bukev mi je postala domača, navadil sem se njenih vej. Nič več me ni strah padca, a vseeno ostajam pozoren. Že vem, kaj bom naslednjič počel na drevesu. Na najnižjih vejah provociral mimoidoče, potem pa taisto še iz sredine drevesa in ugotavljal razlike v odzivih. Pa kak list papirja bom moral vzeti s seboj ali diktafon. (se nadaljuje)

Četrtek je eden takih dni v tednu, ko se vprašam, do kje bom uspel tisti dan priti v gorah, kdaj čim kasneje iti od doma ali iz službe, pa še pridem do cilja in se bom vrnil še istega dne itd. Včasih se odločam šele na vožnji proti goram. Ta četrtek pa mi ni in ni steklo. Včasih se samo rahlo porinem in steče, a ne tokrat. Kaže, da danes ne bo nič z rednim poročanjem v živo s terena, v radijsko oddajo Kdor gre gor, ni nor. Uro in pol pred koncem oddaje se le odpravim na Rakitno. Žal nisem vedel, da tam ni visokih vrhov ali pa so zelo nedostopni. Kljub vsemu sem v zadnje četrt ure oddaje poklical na radio. Terenski poročevalec mora biti predvsem na terenu. Prvo javljanje: kakšne 2 metra pod vrhom sem, vreme je oblačno, diši po dežju, globoko iz doline pod mano je slišati motorje, vetrovno je, da se v vetru se kar majem, razmere pa ne dopuščajo, da bi zlezel povsem na vrh. Hladno je za dolge hlače in dolge rokave. (Blablabla za 2 minuti.) V naslednjem javljanju pa razkrijem, kje sem. Glasbeni premor. Drugo javljanje: Na Bukovem vrhu sem. Jure, a morda veste kje je to? (Seveda ne ve). Ja, bukovih vrhov je v Sloveniji zares toliko, da ne morete vedeti, na katerem čepim. Žal je vrh premajav, da bi nanj lahko zlezel, pa veter me maje, čeprav ni močan. Ali je to dokaz, da sam vrh ni vedno pomemben? Tole plezanje po bukvah je povsem drugačen stik z naravo, predvsem tudi z rokami. Drugačen kot kolesarjenje, tek ali kak adrenalinski šport. Stik z naravo imamo lahko že takrat, ko se uležemo v travo in opazujemo nebo nad sabo. No, tele bukve na Rakitni so malo drugačne kot tistih na Rožniku. One so zrasle hitro, veje so daleč vsaka sebi, tako da je plezanje težje. Na teh pa so si veje bližje, plezanje je zato lažje. Le pri ta večjih je zelo težko doseči najnižje veje, kjer jim je spodnje verjetno v mladosti pojedla divjad. Tako danes nisem na najmogočnejši bukvi, ampak občutek je prav tako zelo dober. S seboj imam celo nekaj opreme, ki pa je danes nisem rabil. Predvsem pa so tu gor smreke, ki za plezanje niso najprimernejše. Blablabla še kakno minutko. Sploh nisem podvomil, da mi ne bi uspelo. Vživel sem se v okolje in to ti je to. Bojim se, da zmorem čedalje večje neumnosti... Le kaj je neumnost v tem primeru bila. Če je bila... ResnPiko

Mislim, da dobiš tisto, kar želiš. Vprašanje, kaj si želiš. Bogatega ženina? Nezaneslivega boema? Dobrega očka svojih otrok? Karierista, ki ga nikoli ne bo doma? Zmagovalca Toura? Zgolj pravega življenjskega sopotnika? Možnih želja je toliko... kateri bi bil pravi, moraš pa vprašati tudi svoje srce. In ne pozabi Vrbinega nasveta, da morata biti čustva in razum v ravnovesju. Zelo na široko si ne upam tolmačit, kaj vse to pomeni, ker bi gotovo kaj izpustil ali po svoje razložil. Mislim pa, da dajo Slovenke zelo veliko na lepe besede, palijo na take, ki znajo rožice sadit... A poznaš Šifrerjevo pesem Lepa dekleta? Sem učit se šel v mesta, da od pametnih izvem, kaj je bolje v življenju, biti slab ali pošten. Žrl knjige sem s polic, da naučim se vseh resnic, da izumil bi smodnik, a postal sem mlad sodnik. Vrnil sem se v svoj kraj, vzljubil brhko sem dekle, obljubil nežne sem ji roke, plavooke otroke in dober meter knjižne zbirke na obroke. A prišlo je do razprave, kjer naj padale bi glave, da pred dekletom se postavim, na razpravo jo povabim. A moja draga Lila se je na razpravi zaljubila v največjega zmikavta in ga rešila je iz avta. Lepa dekleta ljubijo barabe, Lepa dekleta jim padajo v objem Imajo jih rade, dokler so mlade Nato gredo z nekom, ki je star in pošten. Kaj pomenijo diplome, svet drugače se vrti, danes najbolje živijo izučeni lopovi.

Halooo! Če tako govoriš s svojim očetom, še ne pomeni, da lahko tudi z menoj! :xx!: Ali si padel na glavo ali pa piješ cviček! Puncam pa priporočam, da pred poroko preverijo, če bodoči mož ni kak ljubitelj cvička, še posebej šmarnice in izabele. Kot vidite, zna cvičkov metilni alkohol v človekovi glavi narediti svašta! Za take so vsi drugi butli, pa smrkavci, blesavi in zadrogiranci. Skratka, normalen si lahko edino tako, da piješ cviček. Pikojot P.P. In če katera še ne pozna slovenskega rekla: Če piješ merlot, f..aš kot trot, če piješ cviček, adijo tiček!

Saj ne vem, če si poročena ali ne. A predstavljaj si, da bi šel mož s sodelavci in dodelavkami v gore, brez tebe, no, pa bi ujel tvoj malček zaskrbljen pogled. Kako bi reagirala, če bi se ti zasmejal - ne skrbi ženka, saj nad 1000 metri ni greha! Tole so bile neke parole izpred seksualne revolucije. Pred 40 leti so omenjali višino 2000m, pred 30 leti višino 1600m, pred kratkim 1400m. Mogoče se pa nekaterim ne da več tako potiti in so mejo še znižali, kdo bi vedel. Kako lahko zagode ena črka, ja. Če si sam v gorah, teško grešiš in zlahka zgrešiš. Žal te ne more noben naučiti, kako sam po gorah. Že na učni turi ne bi bil več sam, ne on ne ti. Edino, kar bi tvojemu enmu prijatelju verjel, je to, da si mu prikupna... Ti kar v gore! Sezona se začenja... pa na skupnih ležiščih se še dobi prostor. (ampak v kočah jaz ne prenočujem, če sem sam)

Res je. Točno tam sem končal branje. Se oproščam. Sedaj sem prebral vse. Tudi uvodne stavke sem ponovno prebral in si jih tolmačil splošno in ne kot razloge za samomor.