Samo ena stvar mi je jasna Kabalist. Da je vsako iskanje, tudi duhovno intimna zadeva iskalca samega. Kadar koli se podaš na pot, da bi iskal neznano začneš na neki točki in v neki noči.Potem hodiš sredi noči po gozdni poti in nikjer nobene luči,potem srečuješ luči na nebu (zvezde, letala , komete...) in potem si sam sam zakuriš , ker imaš premražene roke s trskami ob poti in potem dospeš na široko cesto in megalomanske luči in kažipote strašne , ki so petnajstkrat večji od tebe (ne moreš verjeti kako so avtocestni kažipoti velikanski dokler pri miru ne stojiš ob njih, saj kadar v avtu brziš mimo s 100 in še nekaj km na uro so to čist normalne table) In občutki na poti so drugačni. In obnašanje do soudeleženih je drugačno. Veš kaka je razlika, kadar s kakim đipom zapelješ v križišče? Obstanejo strici.Ker drugče jih je strah , da jih ne zgaziš. Ako si v majhnem osebnem avtomobilu, se načakaš. Pa da ne omenjam, kako se potuje v hladnem decemberskem mrazu peš pri minus sedemnajst ali pa toplega junijskega jutra skozi isti gozd Ja to je to....mi ljudje smo gozd pomladi, poleti etc Pa v katerem letnem času pa ob kakem vremenu ga srečaš , take so potem sledi v tebi