sem zdajle poslušala Roberta Friškovca dolgolasi bradati triintridesetletnik , ki edini obiskuje zapornike in prevzgojne domove za mlade.On pravi tako, zapor ni nekaj, kar je onstran, vsi smo zaporniki in vsak od nas ima svoj "cegu" v zaporu. Zapor se nam zgodi. Kdo lahko reče, da ne bo na cesti, do smrti povozil pešca, ki je ravno takrat delal samomor, kako boš dokazal, če pozno večer ko pelješ po cesti ni nobenega očividca. Pravi tale dolgolasi gospod, da v zaporih od ljudi izve več, kakor so kdajkoli izvedeli v sodnih spisih in kartoteke zaporniških psihologov. Ta gospod je duhovnik v zaporih. V Sloveniji so ljudje, ki jih je oče priklepal na verigo od psa dolgih štirinajst let, potem ni čudno, da enkrat , ko ta človek odrašča, da se mu strga.... So ljudje, ki od malega ne slišijo drugega kot kletev in edini dotik , ki ga poznajo je udarec. In so ljudje , ki vse to gledajo in prenašajo in se jim ne zdi nič narobe. V Sloveniji imamo telefon za pomoč ljudem , ki doživljajo nasilje in vendar ga malokdo uporabi, ta telefon je nem. Zato ker so naše duše kosmate in otopele. Zato ker se skrivamo, ker nismo odkriti niti iskreni,ker se ne znamo pogovarjati. Ker ne znamo komunicirati.Ker nas je je strah, da bo potem še huje.So ženske, ki menijo , da se njim nasilje ne more zgoditi, da ne morejo biti nasilne in da do njih nihče ne bo . In so moški , ki se sploh ne zavedajo, da so zmanipulirani in agresivni. Taka je resnica in tako je naše življenje. Beg. Namesto sprejeti izziv življenja, bežimo. Bežimo v preklinjanje, namesto v blagoslavljanje, namesto pogovora, se skrivamo v odvisnosti, namesto nasmeha, delimo solze, namesto sprejemanja se bojujemo. In to smo mi. Mi , ki ne znamo nasilju reči ne.