lia

naš Aakhi je duša, naš AAkhi je car, kdor ga okuša mu življenje je dar, je prerok, je znalac, res ta prav strokovnjak ureja mi misli in polni oltar, mu s cvetovi zdaj potko posipam, hvaležno molitev odpojem s poljubi telo mu oblijem in v sanjah obiščem njegov žrtveni oltar

od omak cenim edinole kislo pekočo, od vode maram le ono deročo, v mlakah en sam len krap ždi bolščeče meglene so njega oči predolgo je gledal v blato, in sanjal ribico zlato....

namaka vse dni dokler se pipca ne izsuši potlej kačja slina mu hrepenenje dol tiši kdor moder je se s kačjo slino kr koj spoprijatelji od namakanja se grdi her pes dobi :xx!: *** jesssssss opet umetniška inspiracija

fajn napisano tako na hitro, ja preizkušeno milijonkrat....vezi za nazaj in vnaprej bi se reklo se človek počuti sam en člen v verigi norosti

se vržt v deročo reko, pa upat, da ne treščiš med skale, auč sicer maš pa prav, končni cilj mamo isti dva metra pod zemljo

ej, mali presenečaš indeed nice

eh, ma Mickeni prav, s svojimi zapisi sam jemljem voljo pa upanje ljudem. Ivana sem osebno poznala še preden je začel z Anastazijo. Večni iskalec.Potem ko je našel kontakt z njo, je vanjo in njene misli položil vse svoje življenje in delovanje, prepričan da ga ona vodi s svojim žarkom. Taka je pač moja izkušnja,če je Ivan meni lagal, potem lažem tudi jaz. **** Drugače pa , da ostanem v skladu z naslovom teme: Ne zmorem več plavat nad gladino, zato se potapljam. Druge izbire ni!

super, glih to sem mislila ja sproščanje, meditacija **

da se marsikaj, ne sam s hrano , tud vajami,( joga, tao vaje, karkol), homeopati, akupresura, akupunktura, karkol ...ma ne vem če le morš, se angažiraj pa najdi čimbolj nežne poti do zdravja in to zdaj, dokler imaš še majhna odstopanja, zdaj lahko sama velik nardiš, potem te izvidi stisnejo v kot in človek pol nima več moči, ga zdravstveni mlini kr potegnejo not pa za enega ne vem, da bi ga pozdravili lahko pa da mine , kakor lahko razberem maš trenutno kr stresno obdobje, selitev je eden izmed najbolj stresnih dogodkov, mislim da kuj za smrtjo bližnjega..... ajd nobena župa se ne poje tak vroča kot se skuha, sam saj veš, najbolje v kali zatret , da se ne razraste

če si pes imaš se srečo, kdo bo pa mene počohal za uhami, pa mi dal injekcijo

pa kdaj bo men enkrat jasno, da se je treba bat prijateljsko razpoloženih ljudi, pa to so specialci, ki iščejo ugodn trenutek, da ti zarinejo nož v hrbet pole pa še poudarijo , de je to iz čiste ljubavi, ker ti hočejo sam dobr jebi ga , gremo dalje panonski osamelci ma ka majo eni o sebi visok mnenje , da odlično plavajo ej stara ne veš kaj zamujaš, tud tauhat ni slabo, čist nova obzorja *** pa da se neo zaj kr usajal, to ni nobenmu tle namenen

nisi nič jokica, pa tam nek si napisala , da si hipohonder, to sploh ni res....kar resno zagrabi to ščitnico, mlada si še..... znanko so dve leti s pomirjevali pa antidepresivi na koncu so ji pa ščitnico kr z radioaktivnim požgali, pa na očesni so ji operirali očesno ozadje, ker so ji oči čist izstopile, zdaj je pa štiri ure upokojena, štiri ure pa dela.. dolgo je trajalo da so zgruntal, da je ščitnica vzrok. Ne vem, probaj homeopatsko , najt kakega stručkota

sovražna luftarska propaganda, če bi bila previdna, neb bla mati morgen

vidiš to pride od tega , ker premal pira spijeva.. pravi oni guru, gas do dile pual pa jamri....

mrbit pa res, napit do kome mal razonode neb škodval tist cuker si pa kr špogaj, kaj je ena kremšnita proti večnosti mene so presadili sem z drugega sveta, sem podtaknjenec

pa ti si my kind of man, js pa že mal mislila da sem unikat

1322 sit išćem že celo uro, pa to ni res, ko da bi sam hudič gor sedu....fak ker matematičn prfoks je mene skoz razred spustu, bemu :xx!: pa sej še števil več ne poznam... grem poiskat en kol, pa se mal vsekat po glav, da mal resetiram ni zastonj profesor Grosek reku, bog pomagaj, sedi 2

kaj je že ono kar je brezmejno razen vesolja

nea vem zaka sn pucala...vsi komandanti doma, spet vse usrano :xx!: ***bemu, ko bom enkrat velika bom mela svojo sobo in to pospravljeno ****drgač pa ne vem kaj si naj mislim, niti al naj bom vesela al sad, bemu a se to sploh splača razmišljat, par zidov podrtih, par ostrešij razbitih in par stvari izgubljenih, pa nekaj smrdečih nogavic več grem zvezde štet , bolj pametno fajn spite modreci pa lepotice

dej nehi me strašit, če si že ti v meni, kaj naj pol jst grem h gerantologom al kak se že unim reče

ja una ta prva gospa brez roke

letos bo sam domači lavor če bom fejst pridna mi bodo še sol notr vsuli

no jst že ne znam :xx!:

madona, prav jočem ne vem ali je to zaradi noči brez spanja, zaradi utrujenosti ali zato ker je zunaj tak lep topel sončen dan, jst pa vsa smrdim po prahu , ki se nabira na računalniški škatli včeraj se mi je dan izšel sicer na stotinke sekunde, tak za rep sem ujela stvari , ki so se dogajale, ne vem a naj bom vesela ker mi je uspelo opravit delo, al naj bom žalostna ker me vsaka kita in mišica boli.... je situacija prinesla pred oči dve ženski, približno istih let, tam okoli sedemdeset ena brez roke druga čist bp ena polna volje in zanimanj druga naveličana, ker nič ni zanjo dovolj dobro tako lekcijo sta mi primazale, da se mi je kr zmeglilo, sploh ni važno kakšen kripl si, bolj važno je kako znaš s tem hendlat.... bomba ji je med vojno odnesla roko, je mela ženska modro mamo, ji je tako povedala , zdaj ko si mlada vsi sočustvujejo in te pomilujejo, ko boš stara te bodo zaničevali, naučit se moraš delat sama, če se boš možila, bodi prepričana se boš zato, ker te bo nekdo resnično vzljubil in ko so ji hoteli dati protezo, je rekla ne potrebujem je, potem to ne bom več jaz in bom skrivala , da nimam roke in potem bom morala vsakemu razlagat kaj prikrivam.... šestdeset let kasneje ženska zgleda kot odlično ohranjena štiridesetletnica, urejena , elegantna, nasmejana in polna volje do življenja, še službo je imela tako da je bila uspešna in v bistvu že s samo pojavo vlivala voljo in moč....delala je v bolnišnici, v mehhki simbiozi živi z možem, dva otroka sta ji že odfrčala iz gnezda.... druga pa zgleda obupano, osamljeno in depresivno,z ubitim leskom v očeh. nikoli nihče ni bil dovolj dober za njo in nobena družba zanjo primerna, zagrenjena in osamljena in nič ni vredno njenega truda in pozornosti, vse zveze so razpadle, ker je kaj kmalu ugotovila, da so osebki neprimerni za skupno življnenje, njena razlaga, da nobenmu ne bo kuharica in ne bolniška negovalka...njena največja žalost in skrb je kdo bo podedoval premoženje, ki si ga je težko priborila, ko si je vsak dan odtrgovala vse drobne priboljške in najbolj ji greni današnji trenutek , da si bo nekdo , ki bo po nalogu sodišča po njeni smrti se naslajal nad njenimi prihranki... tudi to so zgodbe in to je življenje, bog ve a se da kaj naučiti iz tega, ali je treba res vse na lastni koži sprobat ma sem razmišljala zakaj je sploh teba skrivat svoje pomanjkljivosti ,strahove in potrebe no tak da zdaj na glas povem ta negotovost me ubija, ta večna nedokončanost, zakaj nisem riba, ki bi plavala, kakor jo tok nosi, zakaj se večno kakor rak s kleščami oklepam skal in se protivim toku, ki bučno brzi in me vleče s seboj zunaj je prekrasen sončen dan , nastavite svoj obraz soncu in imejte se skrajno lepo grem jst delat , dost je bluza