Tudi jaz sem že o tem premišljevala, mogoče iz malce drugačnega vidika. Žal je še vedno velikokrat prisotna miselnost, da je EDINO NORMALNO ( sovražim to besedo ), da se slej ko prej z nekom ustališ in poskušiš/prakticiraš življenje v dvoje. To naj bi bilo edino prav, ker smo ljudje družabna bitja ( to velikokrat slišim ). Tisti, ki niso v zvezi ( zvezah ) izstopajo in očitno z njimi ne more biti nekaj v redu. Moja babica pravi, da ni normalno, da je soseda sama. Se velikokrat sprašuje, kaj mora biti NAROBE :xx!: z njo, da ne dobi enega moškega! Zraven so pa še komentarji kot: pa saj je lušna, pa saj je uspešna ( no mogoče se zaradi tega moški ustrašijo ) in podobno. Z drugo sosedo sta prav naredili analizo. Obup. Velikokrat ( da ne bom posploševala ) ugotavljam naslednje pri teh stvareh; če ljudje ne znajo, nočejo, niso navajeni biti sami in prakticirajo življenje s partnerjem ( pa naj bo srečno ali manj srečno, ampak glavno da je ), tudi ne morejo verjeti, da so lahko drugi srečni in ni prav nič narobe z njimi, če so samski in se nimajo potrebe vezati. Potem pa opravljivci kot so iščemo razloge zakaj je nekdo sam, kaj je NAROBE z njem, ker to NI NORMALNO in NARAVNO :xx!: Ne dobi punce ( izmišljen tip ) ker je: NEZREL ( ja zrelost je velikrat omenjena ), GRD, mogoče je pa GEJ, tečen, mamin sinko, jebiveter...karkoli. Redko kdo pomisli, da mu mogoče tako paše ( pa saj ni nujno, da mu bo vedno), da je mogoče bolj samotar in rabi več časa zase ( kar spet NI NORMALNO , saj smo ljudje družabna bitja To, da si samski zna pomeniti očitno, da si nesposoben Pač, ker sami ne mislijo tako, ker sami ne morejo ( ne znajo živeti tako ), je tudi z ostalimi tako, ker pač NI NORMLANO, da je človek rad samski. Žalostno a ne? Ampak dejansko to je še prisotno v kar veliki meri. Ravno zaradi takih, preziram besedo NORMALNO, ker kot sem rekla, sproža predsodke. V tem smislu seveda. Ko sem bila jaz samska, sem se bolj začela posvečat sebi, veliko sem tudi bluzila, kar mi je pasalo. Bila sem vesela, nič mi ni manjkalo, povedala sem ljudem, da se imam dobro, celo sami so rekli, da delujem zelo veselo, torej je sledio vprašanje, ČE SEM ZALJUBLJENA Kljub temu, da sem bila opazno srečna, je ta negativni odgovor sprožil sfejkano tolažbo: sej bo prišel nekdo, ki te bo spet "obrnil" O tem bi lahko še in še nakladala, pa ne bom. Samskost je lahko zelo v redu, meni je pasala. Mogoče mi bo kdaj spet in takrat si jo bom izborila. Imam samo eno življenje in ga bom živela, kot bom jaz hotela. Družbeni predsodki gor ali dol. Če bom pa hotela živet v gozd in nabirat zelišča (gobe, al karkol se že nabira ), bo pa tako. Sicer ne bo to NORMALNO, ampak screw it. Raje sem to, kar hočem biti, kot pa kar drugi hočejo, da sem.