Uh, poznam ta občutek ja. Upam, da ni bila previsoka. Danes bi jaz marsikaj lahko napisala v to temo, ker sem totalno razočarana nad nekaterimi člani družine in nekaterimi znanci oz. fejk prijatelji. Ne maram, da so ljudje kar razočarani, če nekaj ne naredim po "začrtani poti". Ne maram, da mi ljudje govorijo, da naj se osredotočam samo na stvari, ki jih znam in to nadgrajujem. V redu, sliši se logično, ampak če se bom celo življenje nadgrajevala v cifrah, se mi bo zmešalo. Zamerim jim. Ne maram pa dejstva, da celo premišljujem, da bi sprejela službo, ki bi me totalno vezala in bi se lahko ukvarjala samo s tem, čeprav nočem... samo da bi bili drugi zadovoljni. To je pa tako, ko se familija zbere skupaj. Rada jih imam z vsem srcem, ampak komaj čakam, da bo konec vikenda. To danes je bilo pa too much. Poleg tega ne maram bolniške, ne maram pohlepa, elitizma, lažnih pohval in materializma.