Se sramujem tega, ampak ko pride do vere, znam biti nestrpna. Sicer živim v prepričanju, da naj vsak verjame v kaj hoče in me verniki nasplošno prav nič ne motijo. Do problema pride, ko začnejo vsiljevati njihove poglede in ko so njihove "zapovedi" oz. prepričanja takšna, da kontrirajo osnovnim človekovim pravicam. Pa takrat, ko bi se lahko človeku pomagalo, pa se zaradi verskih "predpisov" ne sme. Sem že miljonkrat povedala, da ne maram Cerkve, ampak spoštujem vero. Bruha se mi ob člankih iz Družine, ki nimajo nobene podlage. Sovražim stavek, da Bog že ve, kaj dela. Zadnjič sem od ene blazno verne ženske slišala, da če mama ubije svojega otroka, je že tako moralo biti. Bog že ve, zakaj se je to zgodilo. Pri takih izjavah me kar strese. Tako, da ja. Šibka točka. Nič nimam proti drugim rasam, nacionalitetam, tako in drugačno usmerjenim, ampak verske institucije in poseganje v človekovo svobodo zaradi vere, to pa sovražim. Pa sem mislila, da sem videla vse. Obisk blazne vernice pred kratkim mi je pa pokazal, da je to lahko nekaj tako groznega, da ne moreš verjeti. Ne samo, da ji argumenti iz naravnih zakonov ne pomenijo nič, upravičila (po njeno) je tudi pedofilijo in vso barabijo, ki se dogaja pri tej svetovni mafiji. Če je nekaj več, kot tole zdaj in je odvisno od naših dejanj in dobrega srca v tem življenju, potem me zame ne skrbi, ker imam čisto vest. Bi moralo bolj skrbeti tele blazne vernike, ker to kar sem pa zadnjič slišala je pa too much.