Dnevi škorpijona: Tribute to alien-nation Imela je posebno vez z njim. Ko ga je prvič začutila, je šumelo. Največje drevo v njenem parku. Ko ga pogledaš, dobiš občutek, da je nebo nekje daleč, daleč. Iz drevesa so prihajali zvoki, občutki, slike, vonjave, spomini. Tam se je dalo biti, samo biti, v popolnem brezčasju. Pozimi drevo ni počivalo, sploh ne! Pozimi ga je imela najraje. Vsa pokrajina je navidezno umrla, v drevesu pa je bučalo. Drevo se je ponotranjilo. Prisluškovalo je samemu sebi, se ukvarjalo s svojo smrtjo in sanjalo mlade, novo zeleneče, medeno lepljive popke. V sneg se je odelo, čisto malo in narahlo, ona pa si je naredila gnezdo pod njim. Počutila se je staro. Koliko življenj je preživela, pa vendar je ostajala vedno radovedna, vedno zroča v jekleno sivino neba skozi njegove veje. Vonj po snegu se nikoli ni dal opisati. Imel je okus pikajočih snežink, ki so breztežno dušile zvoke. Rahlo so bodle, ko so padle na jezik in se šumeče raztapljale za vratom. Otrple prste si je grela na njegovi skorji in postajala eno z bučanjem v njegovi notranjosti. Smrt pod drevesom je bila le še eno rojstvo. Ko je čutila težo prihajajoče teme, ki ni prepuščala niti enega žarka svetlobe, je vedela, da je varno naslonjena nanj. Ob zvokih parajočih rdečih in rumenih strel je zrla v temačen horizont. Edina svetloba je prihajala iz tal, okoli so se premikale škorpijonove sence. Krilati ljudje so leteli v nebo. Postoj, tujec. Pokaži se. Krempljasto krilo je seglo proti obrazu in maska se je brezšumno snela. Veliko črno oko se je zazrlo v njo. Poznam te in te pozdravljam. Tvoji svetovi bivajo v drevesnih vejah. Tako sta se pogovarjala, ko je bila zima.