Prosim, mi lahko malo bolj podrobno to obrazložiš. V kakšnem smislu, da me dogodivščine ne iztirijo (si mislim, kaj mi hočeš s tem povedat, vendar nisem 100% siguren, da si pravilno razlagam) in kaj misliš s tem, spraviti "danost" pod nadzor? Kakšen nasvet več, če lahko Pa sploh ne vem ali imam kakšno danost ali ne. Če jo ima kdo oziroma celo odprt kanal, potem je to bolj moj oče, ker večina teh zadev je bila z njim povezanih. No, glede na dogodke, včasih tudi z mano, vendar ne vedno, pa niti nisem siguren ali so to le slučaji ali ne, tako, da... Glede izbranosti od Boga si trenutno nič ne domišljam, le moje notranje občutke, glede na pretekle izkušnje, skušam bolje razumet in jih nekako bolje upoštevat. Pa niti ne vem ali so ti občutki vedno pravi ali ne. In ali je prav, da jih upoštevam, oziroma, v primeru, da me preplavijo podobni občutki kot lansko leto, da se potem na motor sploh ne usedem. Letos se mi je to dvakrat zgodilo in sem jih potem tudi popolnoma ne obremenjujoče upošteval. Sem vzel za primer. No še eno povem. Pred leti sta se moj brat in en njegov prijatelj vozila s kolesom. Vozil je prijatelj, brat je pa sedel zadaj. Vozila sta malo po glavni cesti, malo po vaški in pri tem se sploh nista ozirala na druge udeležence v prometu. Sploh nista pogledala, ko sta se vključevala na glavno cesto. To sem opazil in jih skušal prepričat da nehata. Vendar ni pomagalo. V sebi sem prosil, da naj mi kdo skoči na pomoč. V tistem pride mimo prijatelj (veliko starejši). Opazil je kaj se dogaja in jih tudi on okregal, še posebno zato, ker sta se pred kakšno uro komaj izognila avtomobilu (tega jaz sicer nisem videl). Prijatelj gre, onadva pa nadaljujeta z vragolijami. Jaz kričim, onadva pa kot da me ni. Strah v meni je bil nepopisen. Takrat nisem prosil angele za pomoč, vsaj zavestno ne, ker o tem sploh še nisem razmišljal. Le v mislih sem se spraševal, kaj naj naredim oziroma da naj mi za božjo voljo že kdo pomaga, da jih ustavim. Glej ga zlomka v tistem se pojavi oče, skriči na brata, ga pobere in skupaj oddidemo na njivo (bolj vrt ). Ne morem opisat, kako mi je odleglo. Čez cca. dvajset minut priteče bratranec k nam in nam pove, da je Marko imel nesrečo. Skočil je pred avto, ta ga je pa napolno zadel. Danes je fant na invalidskem vozičku. Očeta za ta dogodek nikdar nisem vprašal ali je tudi za to kaj čutil ali ne. Sem bil morda jaz tisti, ki sem v tem primeru z mojimi prošnjami kaj pripomogel? Tega ne vem. Za očeta se takrat le spomnim, da je nekaj nerazumljivega zamrmrjal, se obrnil ter nadaljeval z delom. Jaz pa sem se začel kar trest, ker sem pomislil takoj pomislil na brata