radolca

...no pa smo prišli do "point of no return"..črna luknja požri vse moje tegobe, bolečino, izgubljene iluzije in daj mi moč da bom nekoč spet verjel v ljubezen, zaupanje, čustva, spoštovanje...

res je, a ko se znajdeš v vrtincu je zelo težko ohraniti bistro glavo in vleči prave poteze v pravem času...še posebno če te življenje ni tega naučilo. Drugič je verjetno že lažje..ne vem...upam pa, da mi nebo treba nikoli več iti skozi ta pekel..pa mi ne manjka samozavesti...samo če resnično ljubiš te tudi resnično prizadane, podre...v dno srca

Welcome to the club...

Vedno...

Lea, Tu smo, Vzel sem si malo časa, da razmislim o vsem, vključno s tem fomrumom. Pomagal mi je, hvaležen sem vam za take in drugačne nasvete, izkušnje, nasvete, besede podpore, resnico. POmagal mi je da sem spoznal tudi plat sebe, ki jo do sedaj nisem poznal ali pa sem jo (pod)zavestno tlačil v sebi. A prišel sem do zaklučka, da se moram sam spraviti s seboj, da moram sam najti pot naprej, po naravi sem borec, poln energije in vedno dosežem cilje ki si jih zastavim. Po svej tej agoniji, obupu, lažeh, si nisem več čisto na jasnem kakšni so moji cilji a se z vsakim dnem, z vsakim spoznanjem bolj gradijo, rastejo. Težko se sprijaznim s tem, da na nekatere stvari v življenju pač nimamo vpliva, da je vse odvisno od tistega nekoga zgoraj in tudi težko to sprejmem kot rešitev za vse. Dojel sem, da je treba tiste reči na katere nimaš vpliva sprejeti tako kot so, a naj mi nekdo jasno pove na ketere reči v življenju nimaš nobenega vpliva, za katere reči v življenju se ne moreš boriti, katere vreči v življenju moraš enostavno prepustiti toku. Tu mi še ni vse čisto jasno. Še vedno mi je hudo, še vedno doživljam šoke doma v odnosih z ženo, ki me je popolnoma izolirala iz svojega sveta. A se spravljam pokonc, še posebej ker mi je nekdo z zlatim nasmehom poslal nekaj sončnih žarkov, mi pomagal premagati del teh strahov, obupa in mi dal zagon da verjamem, da bo jutri boljši, lepši, da zna biti tudi jesen lepa... Še berem forum, še vedno sem v pričakovanju besed, stavkov, a v meni raste odločenost, da se bom sam spoprijel s sabo, da se bom sam poskušal spoznati s strani, s katere se dosedaj nisem poznal, da bom sam prišel do zaključkov.. Dekle z zlatim nasmehom mi stoji ob strani in njeni sočni žarki mi kažejo pot naprej... Upam,da tudi jaz njej... Srečko

Bravo Mestro, Vesel sem da so še ljudje ne tem svetu, ki mislijo podobno kot jaz glede varanja. Mislim da gre tu za spoštovanje samega sebe, in če spoštuješ sebe boš tudi partnerja za katerega si se zavestno odločil in je ni deklice ki bi te premamila.

Selene, Enako...

Dobra vprašanja, a odogovor ni lahko najti. Moja razmišljanja: Če gre, jo ljubiti ne bom nehal, nikoli. Vedno bo v mojem srcu. Želim da je srečna, ljubim jo, če ne bo z menej bo s kom drugim; ali bo res ali bodo to samo sanje? - misel na to boli a jo sprejemam. Objokujem trenutke, ki se ne bodo zgodili, hvaležen sem ji za vse ki sva jih preživela. Zakaj se bojim prenehati ljubiti? Ker bom potem mrtev - zombi, robot, mašina, ki bo delala kot jo bodo programirali; tega si ne želim, vem da to ne morem biti. Če preneham ljubiti njo, ali bom lahko še kdaj tako močno ljubil? Težko in bil bi nepošten. Tega si ne želim. Začaran krog iz katerega bo potrebo stopiti. Nisem volk samotar.

Kje si bla do sedaj. Povedala si mi zelo jasno. Niti sam ne vem od kje mi je padlo titih 6 mesecev. Odmaknil sem se se od nje, dal sem ji prostor, da zadiha, da se odloči, da dela kar hoče (čeprav se moram v sebi pošteno boriti s strahovi, razno raznimi). Vrata sva pustila priprta, bomo videli, ni lažnega upanja. Glede ljubezni imaš prav, bojim se nehati ljubiti jo, ker se lahko zgodi točno to, da se bo vrnila, ljubezen v meni pa bo mrtva. saj poznaš tisto pesem "I don't want you back". Ta strah je v meni. Besede. še tako trde ne bolijo če so iskrene, če niso laž..

Šibkost je res hudič, pa ne da sam ne bi bil kdaj šibak, a vedno postavljam poštenje na prvo mesto, pa naj še tako boli. Jaz vem, da bi me manj prizadela, če bi mi povedala rasnico v obraz, lahko bi ji še zaupal, verjel, cenil. Tako pa me je dvakrat prizadela...in ni slaba ženska, daleč od tega.

Ja Janja, v tem je bistvo...ima pravico vedeti za spremmebe...zvedeti od partnerja in ne priti sam do teh zaklučkov na osnovi prozornih laži...

Janja, Jaz vem v sebi da je ona TA PRAVA, da se je vredno boriti in boril sem se, boril bi se, pa mi ne dopusti...Njen mir pomeni da se jaz popolnoma umaknem...ali je to borba za TA PRAVO

Zadnje dneve sem se večkrat spraševal to isto vprašanje - v kaj sem bil zaljubjen, v njo ali v mojo predstavo o njej.. Bolj razmišljam, in vedno bolj vem da v njo, saj sem si predstavo o njej ustvaril iz milijon resničnih stvari v njej in na njej, stvari ki sem jih čutil stvari ki mi jih je poklonila, v njen nasmeh, obnašanje, njeno duhovnost, v njeno hojo, karmo, razmišljanje, oči, pogled, zaupanje, odnos, resnico, občutek za lepoto...bila je kemija ki se je ne da z besedami opisati. Obojestransko, bila sva v vrtincu, dopolnjevala sva se, predvsem pa si delila čustva in življenske radosti. Vem, da nisem bil zaljubljen v predstavo o njej, ker je bila to ona in ne kar bi si jaz zamišljal. Bila je živa, bila je tu z menoj, ne predstava in zato sem jo ljubil, ji zaupal in dal svoje srce. Bili so občutki, ki jih doživiš samo enkrat v življenju, saj zase lahko to rečem. Verjel sem da bodo trajali večno, a sem se prevaral. Sprejemam svoj del odgovornosti, zato se poskušam pomiriti sam s seboj. Zakaj ji ne dovolim, da sedi na dveh stolih? Bolj je vprašanje zakaj sebi ne dovolim, da bi sedel na dveh stolih. Ker v svoji duši verjamem da je ljubezen med dvema tisto kozmično doživetje, ki je kulminacija obojestranskih čustev, duhovnosti, ljubezni in ne golo praznjenje mošnje ali zadovoljevanje seksualnih potreb. Verjamem, da smo ljudje vseeno na malo višji stopnji od živali in da je ljubezen med dvema malo več kot gola reprodukcija. V problemih nikdar nisem bežal k drugim stolom, nikoli nebi sedel še na drugi stol (pa sem imel mnogo priložnosti v teh 13-h letih), ker bi s tem ubil svoje prepričanje, svojo ljubezen (lahko rečeš predstavo o ljubezni), ubil bi sebe in ubil bi njo v sebi...tako kot je ona ubila mene v Toscani s svojim prijateljem in se skrila za mnogo bolečih laži. Zato me boli, saj lahko sedi na dveh stolih, a jaz ne bom/ne morem biti eden izmed teh dveh stolov. Enostvno mi je ubila iluzijo o ljubezni s katero sem živel celo življenje. Morda je bila to napačna iluzija, morda pa ne.... Verjamem da so na svetu ljudje, ki razmišljajo podobno kot jaz, ki imajo podobne predstave o ljubezni, a na žalost se redko tudi srečamo v življenju in zato moramo živeti in se sproprijeti s svojimi zablodami. Je hudo, zelo hudo, boli, a verjemi mi, da sem v teh dneh marsikaj razčistil pri sebi, v sebi, o sebi. Morda sem nor ker sem si naprtil še dodatno breme teh 6-h mesecev njenega miru, da sva še vedno v najini hiši, v zakonski postelji a verjemi mi, da imam občutek kot da je med nama nevidna stena, ki naju je ločila za milijon let. Želim si, a v meni ni več lažnega upanja, da bi bila še kdaj skupaj. Lahko pa iskreno priznam, da je v meni še vedno ljubezen do nje, tega mi ne more nihče vzeti. Odpustil sem ji , a oprostiti bo zelo težko.... saj sem na koncu koncev samo človek z vsemi svojimi idelali, iluzijami, željami, sanjami in zablodami. Življenje bo prineslo svoje in se vedno manj obremenjujem s tem, kaj bo to...

Zemljani smo omejeni z zemeljskimi mejami in nismo sposobni dojemati vse kar je nezemeljsko, tazen nekaterih pravih in pa cel kup šarlatanov. Ko in če bomo sposobni dojeti vse izza naših omejenosti (mislenih in drugačnih) tudi ne bomo potrebovali rakete za obiske drugih planetov (raketa je tako ali tako samo prevozno sredstvo za živo težo, payload kokr se temu reče). Morda pa se da potovati tudi brez telesa, samo duhovno in vedevati druge svetove, srečevati druga bitja (ali kaj podobnega, ni nujno da je definicija življana samo ta ki jo imamao na zemlji). TO so pokušali že v 2. vojni z ladjo - grozljiv eksperiment, ko so celo ladjo hoteli mpresviti v drug kraj.. čas, pa se jim je en malo zalomilo in so potem vse tisti žive poskusne kunce (mornarje) po celi ameriki razterali z grožnjami da naj bodo tiho. no enih par je spregovorilo (celo film je posnet, a je knjiga veliko boljša, bom zbrskal naslov, ker imam blank v glavi) Morda so sanje tako potovanje, pa za jutro potlači v zemeljeske okvire. Sam sem dostikrat sanjal zadeve, ki so se potem nekega dne uresničile, pa sem se šele tisti trenutek, ko se je zadeva začela odvijati zavedel, da sem to že nekje videl, vedel, spoznal...včasih me je prav groza ker se spomnim kako se bo zadeva končala, pa poskušam z malimi spremembami v scenariju zadevo zavrteti drugam, včasi uspe, največkrat pa je grozljivo, kako vem kaj bodo ljudne naredili, rekli, reagirali. No to ni vsak dan, ampak parkrat v življenju do sedaj se je to zgodilo. ne nalagam. čisto iskreno. Si pa resnično želim srečati s nezemljskimi bitji (ali stroji, ali kaj je že tam zunaj). Filmi pa so plod sprevržene domišljije, ker v galvem prikazujejo te nezemljane kot sovražnike (razen E.T. ja) in se vedno najde kkšn amerikanc ki potem svet reši - kako patetično, ko pa vsak dan gledamo in slišimo kako amerikanci svojo demokracijo prodajajo po svetu z ognjem in mečem. Danyken ti da misliti, da le ni vse tako kot nas učijo v šolah, univerzi, da je morda tudi kakšna drugačna razlaga za kakšno nelogičnost ki se pojavlja tu in tam. Vsakdo bi ga moral prebrati in si potem ustvariti svoje mnenje. Torej nezemljani " Welcome"

janja, tvoj misel mi je ali jo lahko vzamem za svoj moto

Tudi sam sem presenečen nad tem. Zamislil sem se nad sabo in dejansko sem bil čist na podnu, tudi roko sem bil pripravljen dvign nadse, ker enostavno nisem videl izhoda, zaletaval sem se v steno in se odbijal kot žoga. Nisem videl poti preko, mimo ali spodaj. Po znaćaju sem močan, korajžen, trd , odločen a pošten človek. ta kriza pa me je tako sesula, da nisem videl izhoda. Ta forum in prijatelji so mi počasi odprli oči, in tista noč v Lju, ko sem iskal pravšnje velik šlepar me je streznila in mi dala moč da grem naprej, korak po koraku. Še vedno mi je zelo težko, še vedno imam razne dvome, in kljub temu da sem se spoprijel s svojo agonijo, me pri vsem najbolj boli laž. Laži nikoli nisem prenesel, tudi tistih najmanjših, nebolečih ne, ker sam nisem nikoli lagal, nikomur, in sem pričakoval, no mislim sem do zadnjič, da je tudi moja ljubezen sposobna tega. Pa na žalost ni. Skrila se je za laž in me dotolkla. Res sem osnovnošolček v tej zgodbi, čeorav imam nekja življenskih izkušenj., čeprav sem stal prijateljem, bratom ob strani ko so doživljali isto, a nikdar si nisem predstavljal niti v sanjah kako to boli. Nimam lažnega upanja, teh 6 mesecev je resnično namenjeno njej, da bo imela svoj možnost da najde svoj mir, da se sooči s seboj, da vidi kaj in kako. Od nje je odvisno kako bo ta čas porabila, če ga bo tako kot v Toscani, potem se ne bo nikdar soočila s seboj. Jaz sem to naredil v teh zadnjih 5-h tednih, čeprav nisem imel notranjega miru, čeprav se mi je njen obraz stalno prikazoval pred očmi, čeprav sem z njene strani doživljal največja ponižanja v svojem dosedanjem življenju. Res sem žačel drugače razmišljati o sebi, o situaciji o resnici. Veš upanje da bo začela nazaj živeti z menoj je umrlo skupaj z mano v teh zadnjih tednih, z njeno lažjo. Vrata so priprta a verjetno vsak dan manj. Samo par dni je preteklo od mojega koraka naprej, še vedno mi je hudo, še vedno neznosno boli, a to zdaj tlačim v sebi in začenjam, tako kot praviš, živeti s seboj, iščem srečo in predvsem notranji mir. Tvoja zgodba je kot pravljica s srečnim koncem. Ni jih veliko. Srečko, v tem teenutko bolj ne-srečko a ta ne bom poskušal zradirati. Danes spet sije sonce tu in spet bo lep dan, upam da zame tudi.

Želim si da bi srečal žensko ki bi jo res lahko ljubil , ki bi mi ljubezen vračala in delila življanje z menoj v dobrem in tudi v slabih trenutkih :o|o: . Trenutno pa si želim samo notranjega miru, da se umirim in na novo zaživim. Zlata ribica, upam da to ni preveč želja naenkrat

Lažje mi je...še boli a se počasi spravljam sam s sabo Toby.. kako si...ne daj se... ni vredno...ni te vreden

Astra, Res je kar praviš, to sedaj spoznavam, čeprav mi je težko priznati. Bolečina zamegli vse ostalo in to bolečino poskušam premagati. In potem upam, da bom lahko spregledal vse svoje zablode, kii se mi že svitajo. Res je, 5 tednov ni veliko, a tej 5-h tednih se je v meni podrla iluzija o večni ljubezni, taki kot sem si jo sam zamislil in jo nosil v srcu. Srečal sem se z njo in ona je bila utelešenje te moje iluzije. Zdaj spoznavam, da sem ob tem popolnoma pozabil nanjo in sem mislim predvsem sam nase in na mojo ljubezen. zato je spoznanje še toliko bolj boleče. Imel sem vse, njo, njeno ljubezen, njena čustva, podporo in stala mi je obstrani vse ta čas. Nisem videval, dojemal da jo zgubljam. Zdaj sem delal točno to kar si ti napisala, (non-stop zasliševal, preverjal, ji sedel na vratu...nisi ji pustil dihati... Pišeš, da si želel, da SAMA pride do nekih odkritij...ampak v bistvu ne svojih...ampak tvojih...na pladnju si ji ponujal, kaj naj misli... in mislim, da ta njen prijatelj...resnično ni pomemben...je le sredstvo, s pomočjo katerega se išče...). Danes ponoči se je zgodilo nekaj, kar si bom zapomnil za celo življenje. Iskal sem resnico, tudi v tistem najbolj črnem scenariju, ni mi uslepo, nisem imel poguma ali pa sem imel pogum da to premagam, ne vem še. Spoznal pa sem, da je resnica drugačna od tega kar imam jaz v glavi, kar sem jaz verjel. Zato mi tvoje današnje besede pomenijo veliko, in sem jih vesel, ker so iskrene. V glavnem vsi okoli mene so "čutili z menoj", me razumeli in tudi obsojali njo, nihče pa mi ni nalil čistega vina (edino moj brat je dejal da sta vedno 2, in da naj se vprašam prvo po svojem zdravju). Ponoči ko sem pisal in izlival svopj gnev, obup na papir se mi je počasi začelo svitati, da nisem pomotoma pritisnil na napačen gumb in se je besedilo izgubilo ne vem kam, ampak da je bila to usoda, ki mi je dala še eno možnost da se spravim sam s seboj in morda tudi z njo. Da jo bom razumel in ji končno omogočil njen mir in da bo res sama razmišljala o svojem življenju. Upam, da bo zmogla toliko moči po vsem tem kar sem ji storil in da bo zmogla uvideti tudi mojo plat kalvarije skozi katero grem. Danes dopoldan sva se pogovarjala, lepo v miru in prišla do zaključkov, ki bodo prinesli mir njen in meni, omogočili mi bodo da se bom spoprijel sam s seboj, s svojimi strahovi, obupom in praznino, njej pa da končno prosto zadiha in vidi kaj želi. Puslila sva tudi priprta vrata, morda se najini življenji srečajo, morda je v naju še vedno toliko moči, ljubezni da to zgodbo, seveda na drugih osnovah nadaljujeva in pripeljeva v miru do konca, ne vem bomo videli, brez lažnega upanja. Streznenje je hudo, še posebej po vsem tem, ko sem iskal odgovore in opravičila drugje, v njej, njenih prijateljih. Težko to sprejemam, posebno zaradi zadnjih laži, a sem se odločil da naredim ta korak, da sprejmem svoj del odgovornosti in tudi kazen zato. Upam da bom lažje zadihal in da bom postal boljši človek. V zadnjih tednih, dneh se je zgodilo toliko stvari, da jih enostavno nisem sposoben prebaviti vse naenkrat. Hvala vsem, ki ste mki nalili čistega vina. Vem da bo še trajalo da bom premagal nihanja iz obupa v upanje, iz smrti v življenje, a potrudil se bom. Hvala tudi črni luknji ki mi je omogočila da sem vanjo zlival svoj obup, bes, bolečino in hvala vam, da ste mi dali besede upanja, streznitve in iskrenost. Vem da vas bom še potreboval, da mi boste v trenutkih negotovosti, slabosti priskočili na pomoč z nasvetom, iskreno besedo, resnico ki jo sam ne vidim. Srečko

Pisal sem in pisal in izlival besede v lto uknjo, pa sem na koncu na napačno tipko pritisnil in je šlo vse v b..m... približno tako kot v mojem življenju. Crknjen sem in grem spat, se vržem v to luknjo še sam. Bom poskušal zjutraj ponoviti vse kar sem napisal...zdaj ne morem, bo morda bolj trezna glava

Živi in pusti živeti... To mi je zdaj padlo v glavo, nekje sem moral to že videti ali slišati, čeprav ne razumem poplnoma te misli.

Clean, Ja, poskušam si naliti čistega vina in dobiti obgovor na vprašanje ki si ga zastavila. V tem trenutku sem še zaslepljen v svojem trplenju in nisem sposoben niti popolnoma razumno sprejeti cele stvari. Ravnokar je še zadnjič počilo med nama in sedaj je res konec...konec vsega. A ni mi nič hujše kot prej. Zakaj? Ker mi niti ob slovesu ni želela/hotela maliti čistega vina, resnice. Raje se laže in me gleda v oči. Pa oba veva da laže in ji je težko izustiti resnico. V redu. Zato mi ni nič težje ko je res vsega konec. Imel sem čas in sem se skuliral. V zadnjih 5 tednih sem delal stvari, katere nisem delal še nikoli v življenju (in nekaterih se sramujem), zato da bi jo uspel zadržati. Ker se ni hotela odzivati na moje prošnje da mi nalije čistega vina, sem pač iskal odgovore sam, pri sebi in s sabo sem želel razčistiti kakšen človek sem (to mi je dobro delo, saj se zavedam da imam napake, da sem vzrok za situacijo tudi jaz), zakaj se je (po njenih vesedah) ob meni čustveno izpraznila in zakaj nisem tega sprevidel še pravi čas. Z besedami mi ni nikoli povedala kaj se dogaja v njej, v njenih očeh pa nisem mogel vsega razbrati. Res nisem vedel da je tako narobe, še psebej ne, ker sva teden dni preden je prvič počilo (ko sem odktil njenega prijatelja) preživela najlepši dopust v najinih 13-h letih - na Pohorju, imela sva se rada kot na začetku, ljubila sva se, uživala in bila srečna. Teden dni kasneje (v bistvu pa že preden sva bilka na dopustu) pa se je pojavil ta njen prijatelj in vse se je obrnilo na glavo. PO razkritju se je zaprla vase, obdala z neprebojnim oklepom in me je popolnoma izločila, vse v imenu da se je čustveno izpraznila in da ne ve kaj hoče, da se mora odločiti. V iskanju odgovorov teh zadnjih 5 tednov, ni naredila niti pol koraka proti meni, ne še bolj se je oddaljevala in ta njen prijatelj ji je "zvesto stal ob strani". Jaz sem ji verjel, odšla je v Toscano za 5 dni (da bo lahko sama razčistila s seboj kaj hoče) in teh 5 dni je bila v objemu rtega prijatelja v Toscani, zato seveda ni imela časa razmišljati o meni, najinem življenju, Ko se je tudi to razkrilo, pa nima "jajc" da bi mi to povedala v obraz. Če bi mi bi jo cenil za njeno poštenje, tako pa je ne morem in tudi zauopanje je šlo. V obupnih zadnjih poskusih, vsa se včerakj ponoči dolgo pogovarjala o celi zgodbi, odločila sva se, da si dava čas, da zaživiva svoje življenje in če se najini poti spet srečata greva skupaj naprej, če pa ne se ločiva kot prijatelja. Pa ni zdržala niti 1 dan. POčilo je pred 1 uro in odvihrala je skozi vrata. Morda k prijatelju. Morda sem jo res želel spremeniti v teh 5-h tednih, pokušal sem vse da bi me slišala, boril sem se zanjo, tudi bedarije sem delal, ki jih nisem nikli prej in jih tudi nikoli več ne bom (to je naredil obup v meni), vendar nenamenoma. Poskusil pa sem nama obema odpreti oči in želel sem da bi res SAMA prišla do spoznanja in odločitve kaj želi, kaj hoče v prihodnje. Pa se je zatekla v laž in objem prijatelja. IN na koncu mi reče še, da prijatej pri tem nima nič in da ga naj ne vpletam v zadevo (med drugim sem mu želel razbiti gobec in to včeraj, pa sem se potem skuliral, tudi tem forumu in dobrim ljudem tu gre zahvala) in odprl oči. Danes sem dejansko drugače mzačel dan, z žalostjo v srecu a z vedenjem da sem naredil prvi korak naprej. Lažje mi je bilo. Resno sem mislil s časom (6 mesecev) čeprav mi bo marsikdo tu očital da sem egoist, da želim le to, da bi se vrnila k mmeni. Ja želim, ampak sem ji želel dati tudi čas, da bi resničmno SAMA prišla do odločitve, do zakjlučka kaj hoče. Pa tega očitno ni sposobna. zateka se znova in znova v svojn okpe, k svojemu prijatelju in jaz sem v tej zadevo zanjo megla, moteča megla zaradui katere ne vidi naprej. V redu sprejel sem to. Zdaj je konec in jutri je nov dan. Začel bom počasi, korak po korak in probal bom biti pošten do sebe. Se kaj naučiti iz te kalvarije. Postati boljši človek. Z veseljem bom prebral predlagane knjige, saj želim spoznati sebe, preden grem naprej. Nebi želel da se zgodba ponovi ali da bi bil jaz tisti (prasec) ki bi prizadel morebitno mojo novo partnerko nekje v prihodnosti. Želim si biti na čistem ali se lahko spremenim, ali se moram spremeniti, da bom lahko začel znova. Iz nule kot nepopisan list. Težko bo, ker imam kar nekaj življenskih izkušenj, ta pa je prva take vrste. Ne smilim se sam sebi, ne iščem usmiljenja pri vas ali svojih prijateljih, iščem razumevanje, nasvet in podporo. Težko mi, malo lažje ker sem se lahko zlil v to črno luknjo. V srcu bolečina, v razumu strah in v meni obup. To sem v tem trenutku jaz. Ne me pomilovati, nisem tega vreden. Pomeni mi veliko, da mi stojite ob strani. Ona se bo zmazala, pa mi ni vseeno kaj se dogaja z njo. Rad jo imam, še vedno jo ljubim, čeprav se ne odziva, čeprav mi laže. NI mi vseeno kam bo šla, kako bo živela a vem da mi boste rekli da to ni več moj problem. Morda res ne a mi ni vseeno. Vem da ne bo šla k temu svojemu prijatelju, vsaj takoj ne (morda pa ji vseeno malo dela vest), vem tudi da me bo razumela, moja čustva in obup šele takrat ko bo šla sama skozi tako kalvarijo a to je že druga zgodba, katere del pa jaz sigurno ne bom več. Bo pa vsaj dojela kaj je naredila meni in mojemu življenju. Tako, zdaj sem se izlil in povejte mi kaj se dogaja v meni, z mano.

Z ljubeznijo sem gledal v najino preteklost, prihodnost ... pa me je sedanjost spodnesla

Nezemljani so sigurno nekje tam zunaj. Že sama logika pove, da je nemogoče. da bi bili mi edina živa bitja v tem širnem vesolju. Verjetno pa tako neumnih kot smo zemljani ni v vsem širnem vesolju. GRizemo se, pobijamo, obglavljamo (to je zdaj še posebno moderno), teroriziramo na vseh možnih nivojih, od posameznikov, družin, vasi, mest, držav, kontinentov...dalje. Jaz bi jih rad srečal, videl in prav nič me ni strah da bi me "požrli". Mislim, da so prav prijazni, da nas gledajo, opazujejo in verjetno tudi vplivajo na naše življenje. Dolgo časa sam nisem verjel v "kozmos" pa sem počasi skopčal, da nekaj sigurno je tam zunaj. Kaj? To bi si želel ogledati, spoznati, občutiti...

Lea, Iz tvojih ust v božja ušesa...mislim, da bi se to le uresničilo. Točno tako sem jaz razmišljal in mislil, da je nekje ena idealna ženska...in ko sem našel njo (po precej dolgem iskanju) sem začel verjeti, da je to res, da so se se mi sanje uresničile. To sem verjel 13 let, do 14. avgusta 2005. Potem pa razkritje, da to sploh ni tako, da...razočaranje, bolečina in dvom če je to res. Ali ni vse zlagano, prirejeno za dnevne potrebe. Jasno mi je, da se bom moral postaviti na noge ali pa propasti. Ta prva ideja mi je bolj pri srcu in prav imaš. da si sam določaš vrednost. Cenim iskrenost, to mi je zaenkrat še ostalo od vsega, in cenim iskrene ljudi, posebno tiste, ki ti v oči povejo lepe in predvsem tudi tiste ne-lepe stvari. lea, hvala za besede, pomenijo mi veliko. Pozdrav radolca (felix)