radolca

Lea, Tudi jaz sem mislim enako, ker sem bil prepričan da se pa "meni kaj takega ne more zgoditi" in tudi ona mi je utrjevala to zavest. Pa mi je življenje vrglo polence, ne kar lepo poleno pod noge in to pred kratkim. Zato to ni noro...to je realen svet...in če si tako močan že v začetku, kot daješ vtis ti, potem ti vsaka čast. Jaz sem milil da sem, da bom lahko naredil korak naprej brez problema, pa me je kljub moji notranji moči, energiji, ljubezni pošteno zlomilo. Vem da je jutri nov dan, a danes me je še zelo strah tega novega dne...ker še nisem z dananjim poravnal računov...jutri bo verjetno že bolje.

..je pa v vsaki slabi stvari tudi kaj dobrega... shujšal sem za 10 kil v tem svojem obupu... ...raje nebi...

toby, saj tega se najbolj bojim, časa...čas zdravi in istočasno ubija

Sqwo, Kot bi se pogovarjal z mojo soprogo. Na enak način mi je razložila, da jo dušim, da ne more dihati, da to ni ljubezen...da potrebuje mir, čas zase, da se odloči kaj želi, da ne ve kaj želi... POskušam razumeti, vendar pojasni mi kako te lahko duši, če te nekdo iskreno ljubi, zakaj se pojavijo vsi ti dvomi, dušenje, pomanjkanje zraka, zavračanje... poskušam dojeti da je to res tako, a ne razumem zakaj...rad bi da mi nekdo odpre oči. Mene ni nikoli dušila njena ljubezen, sprejemal sem jo tako kot je bila...gradil sem na zaupanju in zaupal sem ji.. ne vem morda ji še vedno zaupam, a razkritje me je preveč prizadelo...nikoli si je nisem lastil, ne nje ne njenega življenja...življenje sem vedno želel z njo deliti, vse ljubezen, srečo, radosti, žalost, probleme... vem če mi je vedno uspevalo a bog mi je priča da sem se trudil vsak dan...bil sem vedno tu za njo.. Zato ne razumem...ali nisem sposoben razumeti da ni pripravljena narediti pol koraka proti meni...ali noče ali v tem trenutku ni sposobna tega... x!x

...to je skupno vsem...veš da te varajo, ujameš jih na "delu"...pa še vedno trdijo da se ni zgodilo nič, da si to samo "zamišljaš"..in na koncu jim začneš verjeti... se začneš res spraševati ali si nor ali kaj....prenašaš stoično...vse v upanju da bo boljše, da bo spoznal-a, da se bo spremenil-a, da bo..... in na koncu vsega upanje umre. Tako kot ti tudi jaz nisem sposoben v tem trenutku sprejeti to dejstvo, zato upam, upam, upam in boli, da bi tulil...

Radolca, pol se mi boš šele zasmilil :o|o: Oprostite moji nevednosti...kdo je Tjazy

Tudi pri obupavanju ni za obupati. Lahko se bere kot šala mala, pa ni. Obup ponavadi nastane zaradi brezizhodnega položaja. Zaradi obupa se stvari nočejo premakniti, mi pa bi radi kakršnekoli spremembe. Takrat obupavamo nad obupom. A dva minusa ne dasta plusa ... Zato tudi pri obupu ni za obupavati. Zdej pa k mojim iskušnjam - na to, kaj se bo z vajino zvezo zgodilo, imaš manj vpliva, kot se zdi na prvi pogled. In veliko več vpliva, kaj bo s teboj v prihodnosti, kot se zdi na prvi pogled. Pustiti stvarem, da tečejo svojo pot, pa čeprav se nam subjektivno ne zdi najboljša, to je težko, ker moramo objektivizirati svoj subjektivni položaj. Kot se videti v ogledalu od strani, od zadaj, sploh pa ne za zamenjanimi strani levo/desno. Ali slišati svoj glas, pa ne skozi resoniranje lastnih kosti. Radolca, ni kriv sodelavec s pihanjem na dušo. Ni problem pri njem. Zato je vprašanje, koliko lahko sam pomagaš v te vrste problemu. Čas teče. A čas je tvoj zaveznik. Ker si lahko gotov, da bo edino čas prinesel tebi dobro in gotovost. Za karkoli, kogarkoli, o čemerkoli. Če bi čas ta hip zamrznil, če bi bile odločitve takojšnje, gotovo ne bi bile dobre. Sprejmi čas kot zaveznika, ker ti bo le on nekaj prinesel. Nič ni postavila pod vprašanje! 13 let življenja, sreče se JE zgodilo in tega ti ne more vzeti nihče. Ne smeš dvomiti v to, da se bo to kakorkoli za nazaj spremenilo. Preteklost vpliva tudi na prihodnost. Dogodki se nam v življenju dogajajo zvezno, neprekinjeno. Tudi sedaj, ta hip. Egoizem? Vsak mora imeti rad tudi sebe, a vprašanje, če se znamo na pravi način. Če je za nekoga nepravi, ga nekdo imenuje egoizem. Vseeno je pomembno, da imaš rad sebe. In samo vedeti moraš, da te ima rad še marsikdo drug. In te še bo imel. Kadar vse po vrsti mečeš v črno luknjo, ne odvrzi spotoma ali ponesreči še ljubezni. Tule na vrhu črne luknje postavljam SITO, cedilo, ki naj preprečuje, da bi se nam v luknjo ponesreči izmuznila tudi ljubezen. Piko, Imaš prav, ko praviš da za nazaj ne moreš zadev spremeniti, da ti tega kar je bilo ne more nihče vzeti, a lahko rečem da me je zelo strah kaj bo prinesla perihodnost. V življenju resnično ljubiš samo enkrat, samo eni osebi daš svojo neizmerno in prvinsko ljubezen. Zato vsaka ljubezen ni ljubezen. Jaz sem to dal njej, zaupal sem ji, ljubim jo kljub vsemu, in zdaj ne znam iz tega kroga. Sprašujem se, ali je bila sploh vredna moje ljubezni, ali sem se prevaral. ko sem milil da je ona tista prava ... Ne vem... to bom moral ugotoviti sam. Egoizem je huda stvar, v današnjem svetu se vse vrti okoli tega in vsak dan je manj ljudi, ki so sposobni razmišljati v dvojini, množini. vse se vrti samo okili JAZ, JAZ, JAZ. Res je, sebe moraš imeti rad, da bi lahko resnično dal drugim kar čutiš. Če pa prevlada jaz, potem tudi nisi sposoben deliti čustev, ljubezni, sreče z drugimi. Na žalost pa vse te "ultramoderne" delavnice, seanse, tečaji, okrogle mize, knjige, okolica... povzdigujejo JAZ kot najvišjo možno vrlino v tem svetu (ki je tako ali tako popolnoma nor). Jaz tega mišljenja ne delim, jaz mislim da obstaja dvojina, množina in da je treba srečo, ljubezen deliti, dajati da bi jo lahkoi sprejemal. Dajal sem jo 13 let brezpogojno, tudi sprejemal z njene strani in zato verjetno nisem opazil, da jo vedno več dajem in vedno manj sprejemam. Da je JAZ vedno bolj prevladujoč pri njej in da je vedno manj MIDVA. Tisti njen prijateljček (sodelavec) pa je samo izkoristil trenutek njene negotovosti in z izbranimi besedami, dejanji še bolj učvrstil njen razmišljanje/prepičanje ...JAZ, JAZ, JAZ, tako da je popolnoma pozabila/ubila ali pa samo potisnila v podzavest NAJU. Enostavno ne morem sprejeti dejstva (pa vem da ga bom moral) da ji je postal bolj pomemben JAZ, bolj od ljubezni, bolj od doma, bolj od NAJU. Ubila je mojo vero v ljubezen, ker spoznavam, da ljubezen lahko brezpogojno razdajaš ljubljeni osebi tvojega življenja, pa je to na koncu koncev nepomembno. Pomemben ji je JAZ. Hvala ti za sito, saj upam da ne bom zavrgel vso ljubezen v to luknjo...in da bo posijalo sonce.

Toby, Saj ne vem ali naj tolažim tebe ali sebe. Dorbi ljudje so še na tem svetu in hvala jim. To vidim sedaj na tem forumu. Veliko nasvetov, a vem tudi da je nasvete najlažje dajati drugim, ko pa si sam na tem si težko svetuješ, razumno. Vem da bom (bova preživela), da bo jutri nov dan, da je treba dati času čas a boli ta, trenutek. Toby, tudi jaz ne vem ali bo naslednja v mojem življenju, ali bom lahko še kdaj tako ljubil kot sem njo, ali bom lahko še kdaj komu tako zaupal kot sem njej, ali... Preveč vprašanj in brez odgovorov. Živeti bo treba trenutek za trenutkom, dan za dnem in se pobirati. Upam da nama bo uspelo. Lažje mi je, ko vem da se lahko zaupam temu mediju, ko na njem srečujem dobre ljudi, čeprav šele par dni, lažje mi je. Bolečina pa je neznosna. Gradiš prihodnost, vlagaš sebe, gradiš vse na neizmerni ljubezni in potem se zgodi .... Vse je bilo v bistvu zaman, vse skupaj ne pomeni nič v tem trenutku in razmišljam samo o tem kako naj pobegnem iz sedanjosti, dom je hladen in sovražen, prazen, srce zlomljeno, duša ubita... Ali bo posijalo sonce...

Toby, Potem veš o čem govorim. 13 let skupnega življenja gre v nič. Boli pa predvsem to, da sem do danes verjel in ji zaupal, pa sem se globoko prevaral - ker me gleda v oči in mi laže. Potrebovala je čas, šla je za 5 dni proč, v italijo, rekla je da gre sama, da potrebuje čas za razmislek. čakal sem jo, vsak trenutek...verjel sem ji, zaupal sem ji... Ko je prišla nazaj je dejala da je pripravljena poskusiti znova, začeti graditi novo življenje, pa tega ni mislila, to sem čutil vsak dan - aroganco, ignoranco, hladnost v njenem odnosu... Kupovala si je čas, ker verjetno nima kam iti. Potem pa šok za šokom...ta njen prijatelj ji napiše "pijem najin Chianti in mislim nate...upam da se je doma dobro končalo"...prijatelj mi pove da jo je videl na večerji na poti domov iz italije v "družbi" - vprašam jo in ona ona mi potrdi in pove ime prijateljice, s katero je bila na večerji - verjamem ji - a ta prijateljica nima o tem pojma... Zato vprašam tja kjer je bila 5 dni na "razmišljanju", če je bila res sama ... pa mi pošteno povedo da je bila z "friendom". To je konec zgodbe, ker nimam ne fizične in ne prihične moči več čakati, kaj ji bo kliknilo. Ubila je vero v ljubezen v meni, zaupam ji nič več, težko rečem da jo v tem trenutku spoštujem. Vedno sem vrejel, da ko srečaš pravega človeka v življenju, potem bo ljubezen trajala, trajala do smrti. Do danes sem verjel da je ona tisti človek, s katerim se bom sprehajal v visoki starosti z roko v roki. Ljubim jo neizmerno, pomeni mi vse, in zanjo bi naredil (skoraj) vse a laži ne prenesem. Na mojo veliko žalost sem se moral sam odločiti namesto nje. Negotovost sem prenašal 5 tednov in zdaj je dosti. Na dveh stolih pač ne bo sedela, vsaj jaz ne bom eden izmed teh dveh stolov. Vem kaj govorim, kljub bolečini. Nisem več rosno mlad... Boli, zelo zelo boli...

Kaj pa on misli o vsem skupaj? Misli resno, ali se samo igra?! Ker tu je vprašanje, kaj in koliko postaviti na kocko... ! On je poročen, ima otroka, dalata skupaj v isti firmi. Mislijm, da je eden izmed tistih, ki mu gre predvsem za to da kakšno položi, in najbolj boli, da ona tega ni sposobna spregledati.

Časa je imela že več kot dovolj, saj mislim tako, saj zadeva poteka že več kot mesec dni od nepričakovanega razkritja. Pravi da ji "prijatelj" ne pomeni nič, samo prijatelj da je. No ta ji ne neha pihati na dušo in to vidno vpliva na njen odnos doma - aroganca, ignoranca, hladnost, ...in ta sprememba je bila preko noči. Vem da ji moram pustiti da se odloči, toda do kdaj? Jaz se sesuvam in vsak dan je slabše. Preveč jo imam rad. Vedno sem verjel, da iskrena ljubezen lahko premaga vse težave, pa vidim da ni tako. NI se pripravljena niti pošteno pogovarjati, kot bi pričakoval po 13-h letih skupnega, lahko rečem srečnega življenja.

13 let življenja, ljubezni in sreče je postavila pod vprašanje, ker ji je en "sodelavec" s pihanjem na dušo vsadil dvom o teh 13-ih letih. Negotovost ubija, ona pa se skuša odločiti, egoizem prevladuje. Obup je vsak dan večji...čas teče.