Sati

MIR - tisti znotraj mene. Je posledica zadovoljstva, izpolnjenih načrtov, razbremenjenosti. Zavedanje, da nikoli ne gre vse tako, kot sem si predstavljala, da bo šlo, je prišlo zelo neopazno, vendar je prišlo... Razbremenjevanje v materialnem smislu veliko pomeni, vendar ne takšno, da bi imel naakumulirano blazno veliko vsoto denarja, temveč takšno, da ugotoviš, da marsičesa enostavno ne potrebuješ....In da posvetiš čas tistemu, kar te veseli. Skratka MIR.

Moti te, ker mama nima sočutja do tebe, istočasno pa praviš, da ne maraš sočutja... Sprašuješ , kako naj spoštuješ starša, če sta te tako slabo učila, istočasno pa zahtevaš od njiju, da bosta spoštovala tvoje želje in potrebe... Tako kaže, da je mama res slaba do tebe. Kaj pa oče? Sploh ni treba, da si hvaležna svojima staršema. Imaš svoje življenje in prav je, da ga živiš tako, kot ti ustreza. Enak kriterij bi morala imeti tudi do drugih pa čeprav sta to tvoja starša...

Nič, sem že ugotovila kontraste med tvojim podpisom in teboj

Itak - kaos mora bit strateško narejen Ribice se pa brez kompasa še v svojem stanovanju izgubijo

Pa kaj se toliko trudiš iskati dlako v jajcu?! S sprejemanjem mislim na to, da te pač NE MOTI, če drugi niso podobni tebi. Se pa umakneš tistim, s katerimi se ne strinjaš. In ne peša spomin in ni problem v dojemanju in (dokazano) ni problem v inteligenci tistih, ki jih citiraš. Poskušaj prebrati napisano. Ali ni tvoj podpis takšen: SVET JE NAREJEN PREPROSTO?

Kva pa? Ma naj počne kar hoče pod svojim koutrom. Meni je čisto vseeno, če jih dvaindvajset na dan zamenja, to ni moja stvar. Me sploh ne moti to, kar počne. Vendar bi od politika v prvi vrsti pričakovala diskretnost. Pa koji butl je, da se gre predstavljat s svojim imenom in šarit po internetu in se javno ponujat. Ma kakšen red? Naj živi kaos! Bodo že ribe povedele kako se pride do njega

Torej se umakneš cigančica? Saj to je to. Sprejemaš ali pa ne. Kot nam pač paše. Sprejemanje vsakogar je skorajda nemogoče. Če ga ne sprejmeš se umakneš (grobo ali milo), če ga sprejemaš, se pa prilagajaš.... Nakladam. Ampak mislim, da nihče ni takšen, da bi sprejel vsakogar za vsako ceno. Ima pravico biti takšen kakršen je, vendar ne v moji bližini. Oz. jaz ne v njegovi...

Ne rabiva piltka

hihihohohehe...moj ima na listku...da mi MORA vsak dan reči LJUBIM TE.... Bogi on, če ne.... Itak da vse mislim smrtno resno

Hehe tomazslo, moj tudi sedi zraven mene ko likam. Ampak ne bulji v mene.... ima kup nogavic za zlagat... Pa klepetava nonstop.... V neznano pa ne greva zaradi kompenzacije, temveč zaradi naju...učiva se skupaj in vsak zase....

Njegovo spolno življenje je res njegova stvar. Ampak tale človek je javna osebnost. In glas o temu gre tudi čez mejo. In ta glas (tako kot popevčice za Emo) nas na nek način označuje. Kakšen narod smo, da imamo takšne k....politike, ki niso sposobni niti toliko diplomacije, da bi te intimne stvari počeli skrito in diskretno?! In tak človek, ki ne premore niti osnovne samokontrole, odloča oz. sodeluje pri odločanju, kaj je dobro za nas???? Ne, ni prav, da je tako. Če že ima svoje hibe, bi jih moral znati obvladovati. To je osnova, ki jo od vodilnih pričakujemo. In zakaj se je s svojim imenom predstavil? Zato, ker je to njegova garancija za uspeh. Torej je tudi na seksualnem področju izkoriščal svojo "pomembnost", da je lahko zadovoljil svoje potrebe. Ne, to pa ni prav!!!!

Nihče ni preobčutljiv za ta svet. To je samo izgovor za tiste, ki se jim ne da nič spremeniti pri sebi. Ta svet ponuja milijon možnosti, da najdeš svoj prostor in ljudi, ki ti pašejo. Iskalci smo pa sami. Lahko najdemo ali pa ne. Kakor nam paše....Če smo preveč prizanesljivi do sebe, smo pa itak vsi preobčutljivi za ta svet.

Do enoličnosti pride, ja, če je v vsem prejšnjem obdobju bilo vse drugo bolj pomembno od partnerske zveze. Hiša, otroci, denar, avtomobili,.... Zveza že na samem začetku ni bila prav nastavljena. Če se za odnos trudiš, če ti veliko pomeni to, da iz zveze dobiš to, zaradi česar si sploh začel z njo, potem ni variante, da se ne bi zveza obnesla v tistem pravem pomenu besede. Primerjave z mineštro, golažem itd., so samo izgovor za tiste, ki zaidejo v monotonost. Zato je pa nujno, da partnerja postavita zvezo na prvo mesto. Otroci so posledica zveze in ne njen razlog. Hiša in vse ostalo pa nimajo nobene zveze s partnerstvom. Midva z možem prakticirava to, da greva večkrat kam sama. Za dan, dva, za par ur. Sama....brez prijateljev, brez otrok... v neznano, kjer nikogar ne poznava. Zgolj simbioza ni dovolj tehten razlog za obstoj zveze, če med partnerjema ni tudi neke druge povezave. Prijateljstvo? Zaupanje? Skupni interesi? Nič od tega ni partnerstvo. Partnerstvo ni podjetje.

Kljub vsej napisani modrosti pa obstajajo dejstva, ki govorijo drugače. Z nekaterimi ljudmi enostavno ne gremo skupaj. Lahko se trudimo sprejeti njihove "napake", lahko iščemo mir v sebi, ampak včasih to enostavno ne gre. In se umaknemo. In ko se umaknemo, začnejo ti isti ljudje prihajat nazaj. Ker jim gre na živce, da smo jih izločili. Jaz imam par takšnih izkušenj - od sestre, očeta, ki so igrali veliko vlogo v mojem življenju, pa tja do sprehajalke, ki smo jo srečevali. Ta sprehajalka je vsakokrat, ko smo se srečali (dve leti) obračala glavo stran, ko smo jo pozdravili. Potem pa sva se z možem odločila, da jo bova popolnoma ignorirala. Ne samo da je nisva več pozdravljala, tudi pogledala je nisva več. In glej jo, babnico, sama naju je začela pozdravljati in celo par vljudnostnih fraz je bila sposobna izustiti. S sestro je bila zadeva podobna - malček bolj pereča, ker je bilo potrebno bistveno več energije in jajc, da sem začasno popolnoma prekinila odnose. Minili sta dve leti, preden je prišlo do ponovnega kontakta. In ta kontakt je bil super in še danes je super. Po mojem ne gre samo za to, koga in kako mi sprejmemo, temveč tudi za to, da našo drugačnost drugi sprejmejo. In ko enkrat prekineš dotedanji tok dogodkov, se stvari obrnejo na glavo in pogosto postanejo dobre. Pri partnerju je malček drugače. Normalno, da je treba sprejeti partnerja takšnega kot je. Normalno je tudi to, da partner sprejme nas takšne kot smo. Če bomo samo mi sprejemali (se prilagajali ali podrejali) se zadeva ne bo končala dobro, če tudi njemu ne bo samoumevno, da nekatere stvari sprejme. Podoben primer z moževim prihajanjem domov sem imela tudi sama. Kosilo na mizi, on pa "pozabil" povedat, da bo prišel eno ali dve uri bolj pozno. Na začetku bi ga najraje na pol pregriznila, Nisem tip, ki bi kuhal zamere, zato sem, jasno, takoj rafalirala nazaj. Zakaj, hudiča, je tako težko odtipkat tisto št. in rečt, zavleklo se je, pridem čez kakšno uro ali dve?! Potem mi je pa nekega dne dol padlo. In ko je zamudil (ne da bi sporočil) in prišel domov, ni bilo doma nikogar. Enkrat, dvakrat, trikrat... No, potem je njemu to začelo it na živce. In je zadevo spremenil sam. Ugotovil je, da ni samoumevno, da me najde doma, vsakokrat ko pride domov. S tem svojim prejšnjim načinom mi (nam) je namreč on odrejal čas. Ker mu je bilo samoumevno, da bom doma, ko on pride, ni imel ključa hišnih vrat. In me je revež čakal, da pridem domov. Takrat je pač moral uporabiti telefon. In se je navadil, da pokliče. In se ne zgodi več, da ne bi poklical, ko zamuja. In moja izkušnja je, da je prav, da sprejmemo ljudi takšne, kakršni so, vendar jim je treba tudi dat vedet, da smo mi, kakršni pač smo. In da tudi oni nas morajo sprejet. Nobena stvar samo v eno smer ne gre dobro. Ker je vedno en žrtev. In običajno se niti ne zavedamo, kdaj do tega pride, ker se stvari dogajajo tako počasi, da postanejo opazne šele takrat, ko "je vreča polna". In najmanj takrat poči...

Selene, pri zniževanju temperature je (po mojih izkušnjah) najboljša rdeča pesa. Svežo rdečo peso narežeš na kolobarje in jo položiš na podplate. Menjaš vsake pol ure do eno uro. (da kolobarji gor ostanejo, jih pritrdiš oz. oviješ s povojem - čisto narahlo). Še vsakokrat mi je uspelo zbiti temperaturo. Poskusi.

Po mojem pa to velja samo za tiste, ki se tega zavedajo/mo. Vsem ostalim čas nič hitreje ne teče....

Kako veš, da pri tebi ni bilo tako? No, lahko je bilo tako, vendar tudi ti najbrž ne vidiš v svojo podzavest? Ali pač?

Kidanje ja... pa tisti mljack, ki se potem dela....ne maram zime Bemu, da si bomo kupili uno reč, ki sama kida ...

Kdo pa vse ve oz. vse predvidi? In tudi če vse ve in vse predvidi, koliko je tistih, ki mu bodo verjeli? To, da bo kmalu konec sveta - kmalu lahko pomeni 100, 1000 ali pa 10000 let. Mi nismo merodajni za čas. Mi smo itak ujetniki telesa in časa. Čas sploh ni pomemben. Je samo merilo za neke procese, ki jih mi sprejemamo in smo jim mi postavili neko vrednost. Čas ni nič. Ali pa vse, odvisno od tega, kako intenzivno ga dojemamo.

Še argument, ki me je pripeljal do tega prepričanja: Imam dva otroka. Prvega sem si zelo želela. Nikakršnega problema nisem imela. Nič. Nosečnost sem prenašala z lahkoto. Trebuh me ni motil, nič me ni motilo. Niti kanček strahu ni bilo prisotnega. Pri drugi nosečnosti me je bilo blazno strah, kako bom združila posel in otroka. Nosečnost sama mi ni delala nekih velikih preglavic, ker imam močno telo (in duha), vendar sem vsake toliko (enkrat do dvakrat na teden) čutila krč v trebuhu. Takšen krč, da je bil trebuh trd kot kamen. Otroka sem podzavestno zavračala, ker me je bilo strah, da mi bo posel propadel. Sprejemala sem ga kot neko breme. Jasno, da se danes spopadam z občutkom krivde, vendar mi je lažje, ker vem kje so bili razlogi za to. Po mojem je enako s krvjo. Ne vem no...

Saj razumem Marsa....vendar mislim, da tu gre bolj za neke bitke znotraj nas. Nenazadnje si ti imela bitko sama s seboj, ko si zanosila. Vsaka ženska jo na nek način ima. Spreminja se. Lahko se je voljna spremeniti in si to želi, lahko pa vse spremembe zavrača in je potem tako kot je. Mislim, da ni problem oz. razlog v krvi, temveč v temu, kako to sprejemamo. Z odporom ali z odobravanjem. Če je bolezen v psihi, zakaj ne bi bilo tudi sprejemanje tuje krvi v psihi? Logično vprašanje. Če ima nekdo, ki sprejme tuje srce, ledvica, etc. v svoje telo občutek, da ima dušo vnekoga drugega v sebi, zakaj nima enakega občutka tisti, ki ima npr. srčni vzpodbujevalnik? Saj ne čuti robota v sebi. Gre za naše občutenje oz. naše prepričanje o tem... Moje mnenje. Saj mogoče razmišljam preveč logično, vendar kljub vsemu. Ko gre za druge stvari, jih z lahkoto sprejmemo (npr. stanovanje) in premagamo, ko gre za kri, ki se vnaša v naše telo, pa nas kar naenkrat postane strah, da bo nekdo drug uplival na nas...

Ne bom grizla lazanje...... Imam korenje v hladilniku

Špinačno lazanjo. Za polizat prse

Kje je konec sveta...a ni to tam nekje na Arktiki?

Mah, negativcev sploh ni. Mi jih kot take dojemamo. Sicer si pa že ti silver to povedal in po mojem imaš zelo prav Vsak, ki pravi, joj, danes sem pa same negativce srečal, bi se moral vprašati, kaj hudiča se z njim dogaja....ne pa kok je bogi, ker takšne ljudi srečuje.... Itak - izhajam iz sebe. Ampak jaz sem tako ali tako samokritična Pijavke pa so. Samo ne vem, če so te pijavke negativci. Saj se nekaj naučimo iz njih, ali ne???