Kabalist

Kreacije? prej bi se lahko videl kot zagovornik neprekinjenega razodevanja Boga tukaj in sedaj. V praksi to pomeni, da se Bog razkriva neprekinjeno v večnem trenutku sedaj iz vsega v vsem. Vse je Bog, kajti drugače Bog ni vsemogočen. Vsemogočnost ne pomeni dobrote, kajti dobro in zlo je interpretacija omejenega razuma, a Bog ni razum, čeprav se razkriva tudi skozi razum. V tem univerzumu ni prostora za ultimativno zlo, temveč zgolj za posledice nepopolnega postopka umovanja spričo končne količine podatkov. Rezultat nepopolnega postopka je nasprotovanje razodevanju, kar se konča kot trpljenje. Bog namreč nima nezaželjenih otrok. Bog torej ne pozna ljubezni, sovraštva, jeze ali razmišljanja, kajti vse to je del razodevanja, del procesa uastvarjanja. Popolnost ne potrebuje ničesar.

Saj se ni moglo dogajati. Pravo dogajanje v zvezi z našo aktualno civilizacijo se začne okoli leta 4000 p. n. št. z nastopom eona Bika. Gotvo so ti znane civilizacije, katere so imele bika tako ali drugače za svetega. To je tudi prehod animalističnih kultov v politeistične in monoteistične kulte. Židovski Bog s svojimi nadangeli in angelskimi zbori ni kaj drugačen od Egiptovskega Amon Ra z druščino. Staroegiptovski jezik je kot Hebrejščina semitski jezik in mnogi koreni obeh jezikov so silno podobni. Amon Ra je podobno hebrejskemu Amin or ipd. Nadalje je hebrejska beseda Elohim podobna egiptovski pesedet. Obe označujeta pasivni princip ustvarjanja. Elohim je moška množina ženske ednine. Eloh dobesedno pomeni boginja, a končnica IM je oznaka za moško množino. Pesedet je brezspolni samostalnik, ki pomeni principi ustvarjanja (in ne bogovi, kot se zgrešeno prevaja, saj za takšno prevajanje ni nobenega dokaza). V Bibliji so iztak prevajalci naredili nekaj grobih nedoslednosti. napr besedo Ahat so prevedli kot eden, vendar v resnici pomeni ena - torej ženska oblika. Tako egipčani kot židje so že zelo zgodaj poznali princip uravnoteženja in sobivanja moškega ter ženskega principa in predvsem njuno osrediščenje ter izravnavanje. To je čisto nekaj drugega kot animalistična verovanja, ki prazaprav sploh ne poznajo nekega definiranega kreativnega principa. Civilizacija se je rodila skupaj z urejenim verovanjem in izdelano religijo, ki je prvi motor družbenega življenja. Religija je zagotavljala kontinuiteto neke družbe.

To pa. Nudenje pomoči je kar velik biznis. To je zlata jama duhovnega posla! Že slišim žvenket cekina... Vendar ne v svojem mošnjičku

Strah je posledica mnogih dejavnikov. Tudi zaradi navezanosti, pomanjkanja podatkov ipd. Veliko je tega.

Stvar izgovorjave. V transkripciji se piše IHŠVH. To je formula pentagrama, ideje utelešenega duha v telesu dejavnosti. To je kabalistična formula, ki je starejša od Jezusa. Jaz sem pač zasledil Jošua ben Miriam. Bin je arabski izraz za sina, a hebrejski je ben. Piše se BN. Naj ti še malce razložim formulo IHŠVH. ŠVH ima več pomenov: 1. Šavah pomeni postati enak, biti enakovreden, poravnati, izenačiti, primerjati 2. Šaveh pomeni ravnina Odrešenik pomaga je sektaška samovoljna intepretacija, ki služi upravičevanju neke dogme, vendar nima nobene zveze s hebrejščino. Vendar ne pozabi, Jezus je Žid, pa to želeli ali ne. IH ima več pomenov. Med drugimi tudi tarnanje, žalostinka. Je tudi eno od božjih imen. Glede tistih časov je pa tako izgledalo. kaj se je dogajalo v tistih časih (10.000 do 5.000 p.n. št.) si poglej v kakšno knjigo arheologije. Tam vse piše.

Ne. Za spočetje sta potrebna dva. Oba žene v spočetje otroka nagon, saj brez tega ne bi bilo otrok. Seveda je danes možno sprevrženo osemenjevanje biloško zdravih žensk, katere tako ali drugače zavračajo naravni način. Takšnim posegom nasprotujem, ker so nenaravni. Okoliščine so pripeljale do tega, da se njihovi geni ne širijo. Narava vedno poskrbi, kot je treba. Tudi pri živalih se dogaja, da nimajo vse potomce, s čemer njihvi geni izginejo. Saj se kruto sliši, vendar je tako.

Pomoč nekomu ni nujno vezana na sočutje. POmagaš lahko tudi zaradi osebne moralnosti. Vedno več ljudi išče pomoč.

Del kabale je tudi okultna teozofija. Pravzaprav je kabala mešanica različnih mistično duhovnih smeri. Kabala ni teologija, temveč je pot osebnostne rasti. je pa kabalistični simbolni sistem temelj tako židovske, kot tudi krščanske in delno islamske teologije. Vse tri "religije knjige" izhajajo iz skupnega vira in ne glede na vojskovanja med njimi (katera so zakuhali politikanstki fanatiki) imajo skupne korenine. Sam pripadam precej neznani, vendar stari kabalistični šoli. Ravno zaradi nerazširjenosti je nedogmatična in sposobna sprejemanja novega.

Pasivnost je zgolj čakanje. To ni vedno filanje z energijo, ker celokupne energije je toliko kot jo je. Gre samo za aktiviranje energije. Na sebi lahko kaj postoriš samo takrat, ko aktivno deluješ. vendar ni samo napredovanje. pred vsakim vdihom je pač potreben izdih in zato so tudi pasivna stanja del osebnosti. Hec je v tem, da moraš prepoznavati pasivnost in aktivnost. Ko zmešaš oboje, se znajdeš v zanki.

na intenzivu nisem nikoli bil, ker me takšen način ne privlači. Direktne metode osebnostne rasti niso za vsakogar. Uporabljaš besedo "realiziran". Povej mi, kaj s tem misliš? Pri tem, prosim, uporablji razumljiv jezik. Celovite metode sicer trajajo, vendar razvijajo vse vidike osebnosti. Ni cilj zgolj razsvetljenje, temveč celovitost.

Zanimivo razmišljanje. Tisto o sinergiji ni nič egoističnega. Sicer pa... osebnostna rast je napr. nujno egoistična. Mora biti. pri tem početju delaš na sebi in zase. Večkrat sem poudaruil, da je govorjenje o tem, kako se razvijaš zaradi drugih, golo nakladanje oz. še huje, idiotizem brez primere. Dva lažje kupita stanovanje, kot eden sam. To je samo banalen primer, vendar je z vsemi stvarmi tako. Družinska skupnost obstaja zaradi naravnega nagona po ohranitvi vrste. Stabilna družina je samo tista, kjer vsi njeni členi delujejo vzajemno. Egoist je tisti, ki vidi samo sebe in svoje trenutne strasti. Ljudje brez družin in posledično brez potomcev so slepa čreva evolucije.

Tisto o nerazumljivi govorisi ne leti na nikogar na tej temi. Dal sem samo primer. Sočutje je pasivnost. Pravzaprav je sočutje iluzija ljubezni, njena senca. Lahko si sočuten, vendar s tem ničesar ne postoriš. Ljubezen je brezmejno in neskončno aktivna. Sočutje je neka vrsta izogibanja akciji. Bog ni do nikoga in ničesar milosten, ker je iznad pravice ali milosti. Božje milosti si poskušajo izprositi ljudje, katere je strah aktivnega odnosa do sebe in sveta. Najprej moraš aktivnost pognati v sebi za sebe, šele potem lahko to deliš z drugimi. Mimogrede... milost je ravnoteženje pravice. Oboje je povezano s čustvovanjem, ki se izrazi skozi osebnostno verodostojnost. Vsaka skrajnost je škodljiva.

Joj free! Ker si ti, naj ti bo. Sprašuješ o temeljih stvareh v zvezi odnosa dveh ( ali več ) v skupnosti. Najprej je tu odgovornost do pozornosti do partnerja (-ko). Potem je seveda še komunikacija o sedanjosti in prihodnosti skupnosti z njim (njo), sposobnost sprejeti posebnosti druge (drugega) ipd. Veliko je tega. V praksi gre za dajanje in sprejemanje na osnovi recipročnosti. Karma in podobne domislice tujih družbenih ureditev nimajo s tem nič skupnega, samo otežujejo stvari. Skupnost je zato, ker dva skupaj za svojo prihodnost postorita več, kot vsak sam zase. Družina je temeljna celica družbe in njena organizacija je del naravnega nagona in socialnega čuta.

Uf, saj se izražam v kolikor toliko spodobni slovenščini (za razliko od mnogih, ki svojo površnost in besedno revščino skrivajo za trendovsko spakedranščino). Seveda sva na istem bregu in samo za isto stvar uporabiva drugačne besede (tako sama praviš). Ega ne moreš izgubiti, saj je del vsakogar od nas. Duhovni razvoj ni tlačenje in & ali zanikanje ega, temveč njegovo uravnoteženje in postavitev na mesto, ki mu gre. Vsa komunikacija med nami in svetom gre preko instrumente ega. Hoteli ali ne, tako je. Zgrešena osebnostna rast s ekaže tudi v nesposobnosti ega za komunikacijo z okoljem. Kar nekaj osebkov je, ki govorijo čisto svoj, samo njim razumljiv jezik.

Lepo izogibanje. Uporabljaš klasični duhovitniški besedni zaklad. O izkušnji res ne moreš razpravljati, vendar lahko o posledicah izkušnje. POznam žensko, ki je nekajkrat zapored šla na Intenziv. Vsakokrat je imela doživetje. Po zadnjem doživetju so jo dostavili v ustanovo. Tvoj način razmišljanja kaže na to, da imaš v glavi tone podatkov, vendar ne kakšnih posebnih izkušenj. Tudi sam sem bil na začetku svoje poti podoben. IN to ni nič narobe. Vsakdo začne kot bojevnik, nakar konča kot menih.

Pusti duhovitniške puhlicem ker z njimi ne boš otrok usposobila za zverinjak sodobnosti tukaj in sedaj. Žalostno je, da moraš za razumevanje besede "milost" pogledati v SSKJ.

Daj, raje govori po domače - njuni življenji se prepletata. Karma ima smisel v kastnem sistemu, ki temelji na veri v reinkarnacijo. Pri nas ni tega, zato je bolje govoriti enostavneje in predvsem po domače. Torej... vidva imata sedaj odgovornost za sobivanje. Družina je skupnost in vsi člani so za skupnost odgovorni v skladu s svojim mestom v družini. Dokler si sam, si odgovoren sam zase. kakor hitro z nekom bivaš pod skupno streho, imaš dodatne odgovornosti - predvsem odgovornost do partnerja (-ko). To je vendar čisto banalna resnica in za razumevanje tega ni potrebno posegati po duhovitniški konjenici.

Stres je fiziološka reakcija. To vemo in to ve tudi medicina. Stresnim agensom se najučinkoviteje izognemo s pomočjo osebnostne rasti. Tehnologija samorazvoja naredi človekova orodja za komunikacijo s svetom robustnejša na močne impulze. V praksi to pomeni, da lahko več preneseš brez fiziološkega odziva. Nadalje se manjkrat znajdeš pod pritiskom stresnih impulzov, ker ti glavno orodje, egozavest, v tem boju dobro deluje. Zaradi hitrih sprememb v socialnem okolju je človekova egozavest podvržena večjim pritiskom, za katere je bila ustvarjena. Sistem notranjega čutenja ne zmore ublažiti impulzov, zato se telo odzove. Osebnostna rast med drugim predvsem na začetni stopnji uredi egozavest in jo postavi tja, kjer ji je mesto. Ta ureditev se pozna na dveh področjih - na hitrosti odzivanja na spremembe v okolju in že prej omenjeni večji robustnosti. Tako je to.

Draga zaskrbljena žena! Nase ne vlečeš nobene karme, kajti odgovorna si za svoja dejanja in za dejanja otrok, dokler so mladoletni (pravni vidik). Zakaj se moraš obremenjevati s tem? S poroko privzameš samo priimek in pravni status. Krama, ups, karma nima s tem nič skupnega. res ne razumem, zakaj se ljudeki obremenjujete s takšnimi nepomembnostmi? (Bodoči) mož je takisto odgovoren zgolj zase in seveda potrencialne potomce, dokler so mladoletni. Nadalje sta mož in žena odgovorna za medsebojni odnos. Namesto karmi in podobnim bučnicam se raje posvetita razvijanju medsebojnega odnosa vzajemnosti. Gradita odnos na smelosti in ne strahu. Pred tem postom si najbrž prebrala že množico besedil o karmi ipd. Če verjameš temu nakladanju, pač verjemi in si oteži življenje. Jaz osebno raje porabim energijo za tukaj in sedaj ter izogibanje težavam.

Ja, v vsaki stvari se najde kaj koristnega. Na primer: Sam ne verjamem v neke posebne X-ljudi, vendar bom ta fenomen uporabil v svojem romanu. Ravno mi je manjkala logična nit, pa je ta debata dveh X-menov sedla kot ata na mamo. Branje njunih postov mi je povedalo o psihologiji ljudi, ki se imajo za X več, kot vsi ostali viri skupaj. Dajem za pokušino en odstavek iz romana:

ne, ne bom metal drek, ker tega ne počnem. Največkrat rad postavim ogledalo, v kakršnega se je ogledovala mačeha Sneguljčice (odlična pravljica, polna globokih duhovnih resnic). Pri mulcih se največ doseže z ravnotežjem med pravičnostjo in milostjo (ljubeznijo in disciplino). Otroci za zdrav razvoj potrebujejo tako strogost, disciplino, kot ljubezen, milost in odpuščanje. Danes se vse preveč vzgaja na osnovi popuščanja in se pozablja na disciplino. Govori se samo o pravicah, ne pa dolžnostih. rezultati pa so: droga, mladoletna kriminaliteta in podobne težave. Pri svojem mulcu že od rojstva vzdržujem ravnotežje in zaenkrat mi uspeva. Najpomembneje je, da otrok VE, kje je meja (ne iz strahu, temveč zaradi vzora starša).

Kakšne izkušnje? Umnske špekulacije na osnovi prebranega? IZ tvojega načina razmišljanja izhaja sklep, da nimaš neposrednih izkušenj z osebnostno rastjo. Knjiga na knjigo je samo polnjenje refleksivnega razuma s hrano za mletje le tega. Vera je stvar čustev in čutenja, o čemer ne moreš umsko špekulirati. To ti počneš. Saj imaš pravico do tega, vendar je umovanje o tem jalovo početje. Tvoje besede so v nasprotju s tem. Izkušnje so različne. Toda...ako bi doživel recimo samozavedanje, bi drugače pisal, kot pišeš. V tebi je strast za prepričevanjem. Tega nekdo, ki ima izkušnjo samega sebe, ne počne. Izkušnja samozavedenja izbriše strast za rezultatom in odstrani enostransko razumevanje vere, tudi tiste v okviru institucije. Tebe žene strast za dokazovanjem vedenja. Tudi to se da razbrati iz tvojih prispevkov. Čemu? Priporočam ti kakšne duhovne vaje v organizaciji RKC. Vodijo jih Jezuiti (Držba jezusova). Ti možje so izjmeno izobraženi in vsakdo od njih je dal skozi izjemno naporen duhoven trening. Njihova temeljna naloga je iskati znanje in spoznanje. Lepo povedano! Dragi Emanuel, tukaj pa malce klobasaš (oprosti izrazu). Tisto o ciklih (obdobjih) je na mestu. Tudi sam sem o tem že pisal in verjetno z drugimi besedami govoriva o isti stvari. A pusti vendar nesrečnega Adama... Saj menda ne misliš, da je svet nastal pred dobrimi 4000 leti? Biblijo se ne bere na takšen način. Razni razlagalci in preroki ob koncu časov so balast, ki mešajo drek. Jezus se lahko za svojo popularnost zahvali Rimljanom, saj ni drugačen od ostalih pametnih biblijskih mož. Jašua ben Miriam (tako je pravo židovsko ime Jezusa) je bil učitelj hasidima (milosti). Zadekim (pravičnosti) in hasidim sta bili takratni šoli židovskega misticizma. Saj pravim... sreča, da so še drugi viri, ne samo prepravljeni in politiki prilagojeni Evangeliji.

O tem si preberi na kakšni spletni strani o tem. Osebno nisem pristaš scientologije, vendar tudi nisem nasprotnik. Njihov način dela in organizacije tega dela mi ni ravno blizu. Raje imam bolj premočrtno osebnostno rast.

Tudi sam nimam izkušenj z zadetostjo s pomočjo psihoaktivnih substanc.

Disciplina je gotovo pomemben del osebnostne rasti. Samo discipliniran človek se je sposoben soočiti s pastmi, ki prežijo na poti rasti. Brez trdega dela na sebi ni napredka. samo neko bluzenje o energijah, čakrah, spontanosti in še in še je samo izgovor za nesposobnost, lenobo in izogibanje odgovornosti za svoj razvoj. Žal se nobena stvar ne postori sama. za kopanje jarka je potrebna lopata, za osebnostno rast pa disciplinirano delo na sebi. Ne gre drugače, čeprav veliko duhovitnežev trdi drugače. Ko enkrat potisneš glavo v lasten drek, je konec idiličnega blebetanja...