Kabalist

Mislim, da ne gre za primerljive kategorije. Glede reinkarnacije si tudi kabalistične šole niso enotne in glede. Zategadelj imaš svoje mnenje, ki je drugačno od mojega. Naj povzamem: Glede obstoja ali neobstoja reinkarnacije nimamo nobenega dokaza. Lahko obstaja, lahko pa ne. Jaz osebno smatram, da ne obstaja nič takšnega v obliki, kakršno uči recimo Budizem. Ti in morebiti mnogi drugi pa ste pripričani v nasprotno. Tako ti, kot jaz imava svojo intepretacijo izkušnje in tako tvoja, kot moja izkušnja sta verodostojni. Torej? Ni problem v reinkarnaciji, temveč interpretaciji. Duhovne izkušnje so skoraj vedno izven sposobnosti razumske interpretacije. Isto stvar dva človeka ne zmoreta na enak način predstaviti, saj za nekatere stvari ni besed. Sama struktura osebnosti, vzgoja, čustvovanje in osebna vera so v tesni zvezi s tem, kako interpretiramo izkušnje. Razumske predpostavke je moč podreti z argumenti logike. Moč vere pa ni moč podirati z argumenti razuma. V nekaterih šolah Kabale (za ostale duhovnosti ne vem, zato ne bom pametoval) v določeni fazi "umovanje" in "verovanje" postaneta dve obliki istega orodja, zatorej ni konflikta med vero in razumom. Od te točke naprej nimam nobenega razloga, da bi verjel v reinkarnacijo, ker pač ne čutim potrebe po njej in z njo ničesar ne rešim. Ostali, ki imate to vero, pač veste, čemu služi in kako si z njo pomagate. vsakdo ima za opravljanje svojega dela svoje orodje in vsako od orodij, dokler služi namenu, je verodostojno in uporabno. P.S. Sonce vzhaja na jugu in zahaja na jugu. Naj utemeljim. V času od 23. septembra do 21. marca Sonce vzhaja in zahaja južno od črte vzhod - zahod, ki deli severno od južne polovice neba. Torej imamo kabalisti z določene točke prav, če trdimo, da Sonce sedaj vzhaja na jugu. Kaj celo veš, katera oseba si bila v prejšnjem življenju? Blagor tebi!

Vsekakor ne moreš vedeti. Lahko samo verjameš. Saj to je praktično isto. Duša je neskončno majhen delec kvalitativno enak neskončno velikega. Duša je neodvisna od telesa, v katerem se nahaja. Za delovanje telesa se vzpostavijo še drugi elementi zavesti. Vendar se vzhodnjaške filozofije glede pojmovanja duše precej ločijo od kabalističnih pojmovanj (tudi v kabali ni glede tega popolne enotnosti), zato se duši pripisujejo drugačne kvalitete. Pač razlike zaradi okoliščin. Čas poteka fizičnemu telesu in vsemu, kar je nastalo v fizičnem svetu. Ravno zato se izkušnje fizičnega bivanja NE morejo prenašati, ker duša biva v večnem trenutku sedaj.Duše tudi ni moč izmeriti ali ji pripisati kakšnih kvalitativnih lastnosti, saj je duša iznad moči interpretacije. Tukaj in zdaj pravzaprav pomeni vedno in povsod.Od koder prihaja vera v reinkarnacijo ne poznajo principa prvobitnih gibal, ki so precej blizu sodobnim znanstvenim spoznanjem o ustroju vesolja in porekla vesolja. Tako pač je. Vsakdo ima svojo vero. nekdo verjame v vnebovzetje, drug v reinkarnacijo, tretji v Manituja, četrti v Satana, peti v Boga z brado, šesti pa v Denar. Nekje sem že napisal, da se je tudi meni včasih zdela reinkarnacija logična in zanimiva. Toda konkretna praksa in iz nje izhajajoča izkušnja me je prepričala v nasprotno.

Ni lepo s trdim okoli skakati... Konec koncev... kaj je forum? En navidezni peskovnik, kjer se gremo intelektualne igrice. Kaj pa če drugega biti?

Ego nas pri ničemer ne ovira. Ego je samo orodje zavesti za bivanje v dejavnem svetu. proces osebnostne rasti je proces iskanja svojega mesta in svoje vloge. Razsvetljenje je samo stranski produkt tega iskanja.

Vedenje in reinkarnacija ne gresta skupaj. Ti ne moreš VEDETI o "prejšnjih" življenjih. Dejansko gre zgolj za VERO. Tebi se pač zdi konstrukcija, na kateri temelji reinkarnacija logična in torej misliš, da imaš vedenje o tem. Regresija ni metoda za ugotavljanje prejšnjih življenj, temveč metoda za brskanje po lastnih vtisih, ki dobijo v globočinah nezavednega različne barve in oblike. kakor hitro pa te vtise analiziraš s pomočjo kakšnega uporabnega simbolnega sistema, pade z njih maska "prejšnjosti" in se ugotovi, da so to naši lastni vtsisi, kateri so šli mimo zavednega spomina. Ves čas gredo podatki mimo razuma v podzavest in tam dobivajo svoje oblike. Iz tega sklepam, da ti ne brskaš po lastnih plasteh nezavednega.

Ah, ta nesrečna reinkarnacija. Saj ne trdim, da VSI v reinkarnaciji iščejo izogib odgovornosti. Je pa lažje. Ampak nima smisla, da proti veri v nekaj podajam argumente, saj pri soočenju vere z argumenti vedno zmaga vera. Glede interpretacije stavka v Bibliji je že preveč zapisanega. A zakaj bi komplicirali? Alegorija je jasna. O strunah tudi kar nekaj vem (sem prebral precej literature o tem). Skratka, prepričanih itak ne mislim prepričati. Po sevtu se valja čuda bolj ali manj fantastičnih teorij o izvoru duš. PO mojem mnenju je najbližja resnici najenostavnejša in najmanj polna raznih modnih izrazov. Človeškla zavest je kompleksna in duša je samo del te zavesti. Ima duša namen? Vsekakor je del popolnega božjega načrta, ki ni nič drugega, kot trenutek večnosti. Čas in prostor, v katerem se naša trupelca gibljejo, so samo peskovnik, ki sledi nevidni dinamiki medsebojnega učinkovanja teh gibal.

Kje jemljem? Velik del praktično delo, drugo pa poznavanje različnih šol psihologije ter seveda obišrna baza znanja kabalistične šole, kateri pripadam. Ampak moje mišljenje ni moderno, kajti sedaj je modno govoriti o reinkarnaciji in prejšnjih življenjih. Žal mi je, toda princev in velikašev je že zmanjkalo, a nihče niče biti egiptovski suženj. Natanko tako. Verjameš. vera je vedno iracionalna in vedno temelji na čustvih. Vera je nasprotje razuma. Razum temelji na obdelavi konkretnih podatkov, a vera temelji na všečnosti neke ideje, ne pa dejstvih. Jaz osebno ne verjamem v reinkarnacijo, ker so me dobljeni podatki prepričali v nasprotno. Vendar vera prevlada. Veliko duhovnosti (tudi nekaj kabalističnih šol sodi v to) podpira vero v reinkarnacijo. Potlačene in izgubljene vtise v globini nezavednega se pripisuje "prejšnjim" življenjem, dasiravno je to v nasprotju z naravo minljivih spominov. Kdor verjame, tega ni moč z nobenim argumentom prepričati. Vera je močna zato, ker prinaša izogib brez tveganja in napora. Jaz sem vložil veliko napora, da bi se dokopal do spoznanja o tem. Seveda je to samo moje spoznanje in zaradi narave vere ne more veljati za druge. Je pa vera v reinkarnacijo udobna. Naenkrat odpade skrb za ogromen ocean nezavednega in predvsem soočenja z njim. Ker v reinkarnacijo ne verjamem, sem se moral potopiti v to gnojišče pozabljenih vtisov. To pa ni prijetno...

Sprožiš samo vtise, potunkane v globini podzavesti, ki se navežejo na obstoječe zavestne spomine. Globok strah povzroči precejšenj stres in takšna stanja vzpostavijo vez zavesti z najgljobljimi podazvestnimi plastmi. Klinična psihiatrija pozna ta mehanizem in ga celo uporablja za brskanje po podzavesti pacienta. Ponovno poudarjam, da za to ni potebna nobena reinkarnacija.

Vsekakor ima intelektualno dno svoje meje. Prepoznam jo, ko Argument zamenja Aroganca.

Hja, nekako tako. Lahko nekaj sprejmeš, vendar ne prepoznaš vzroka zanj. Namen je potrebno prepoznati, kar zahteva določen napor. Ko prepoznaš vzroke za problem, je potrebno delovati na vzroke, ne pa na posledico.

Sledim preprosti logiki, zapisani že v Bibliji: "Iz prahu si in v prah se povrneš." V tem stavku (posebno, če kabalisitčno "obdelaš" hebrejski original), se skriva veliko. Prah simbolizira vse, kar je nastalo tokom zemeljske izkušnje in je vezano na dejavni svet. V trenutku rojstva (oziroma v trenutku začetka bivanja, ki nastopi nekaj tednov pred rojstvom) je človeška duša brezpogojno in brezhibno "čista". Je popolnoma nepopisana knjiga. Ta oseba ima "vgrajen" zgolj svoj BIOS. Zemeljska izkušnja pa začne možgane polniti s podatki. Ta faza je podobna nalaganju operacijskega sistema. V tem času se ne more na trdi disk nalagati drugih podatkov. Nekako v trenutku, ko se malček zave svoje individualnosti, je ego formiran. Spomini in izkušnje so vezani na ego (operacijski sistem) in ne na bios (dušo). Vzgojni in izobraževalni sistemi odraščajočemu in kasneje odraslemu človeku naložijo različne programe, da človek počne kaj koristnega. Človekov RAM, njegov zavestni spomin deluje, ko je ego "pod napetostjo" (buden). Nihče se ne rodi s starim diskom, popisanim s starimi podatki, še manj pa z RAM-om. V trenutku smrti pač disku zmanjka elektrike in preneha delovati. Takisto se RAM izprazni in kar je iz prahu, se pač povrne v prah. Človekova zemeljska izkušnja se izniči, ker je del zemeljske izkušnje. Duša se nespremenjena povrne tja, od koder je prišla (težko je govoriti o času in prostoru, ker ti dve kategoriji obstajata zgolj v dejavnem svetu). Samo izjemno razviti ljudje, kateri so dosegli skrajno stopnjo duhovnega razvoja, imajo verjetno možnost svoj "trdi disk" prenesti v drugo, nerojeno telo. Pri tem pa se kljub vsemu izbriše ves "RAM". Nekatere kabalistične šole tiho omenjajo to možnost, nikjer pa se o tem podrobno ne piše. Reinkarnacija v klasičnem pomenu je poskus izogibanja smrti. Ego se boji smrti, kajti fizična smrt pomeni konec ega. Strah pred smrtjo je rodil idejo o reinkarnaciji. Mimogrede se je v to vpletlo še malce izogibanja odgovornosti in seveda stara prasica politika, takrat še prebarvana z religijo. Tako imamo kastni sistem, katerega podpira reinkarnacija in teorijo o seljenju duš, ki seveda ustreza tej politiki. Če ne boš ubogal gospodarja po rodu, boš v naslednjem življenju črv, katerega si snedel za zajtrk. Tako je to. Reinkarnacija je nastala zaradi izogibanja neizogibnemu, kar je kasneje zlorabila politika. Vera v reinkarnacijo je prazna vera. Temelji na nelogičnem in nenaravnem. Kar je od Boga, se k Bogu povrne, kar je od prahu, se v prah povrne. Preprosto, logično in udobno življensko. Vse veličastne filozofije, teorije ipd. v zvezi z reinkarnacijo so samo plod poskusov izogibanja neizbežnemu in posledica strahu pred smrtjo. Ni smrt zadnji sovražnik, katerega moraš premagati, temveč je to prvi izziv.

Ja, nehoteni izleti izven lastne vreče špeha in vode so zajebana stvar. Slabo počutje je takrat običajno, ker se po vrnitvi niso vsa "vrata" zaprla. V Kabali imamo posebno vajo - Varuhov ovoj (nekako tako bi prevedel hebrejsko ime te vaje). Bistvo vaje je vizualizacija zaščitnega ovoja, ki je neprebojen za vstop in izstop. Pred vajo "izstopa" iz trupelca mora praktik obvezno brezhibno obvladati to vajo. Nekateri potrebujejo nekaj let do brezhibnosti. Mojster precej lahko ugotovi, če je učencu vaja uspela.

Natanko tako.

Lepo povedano!

Pod to se tudi jaz podpišem! Duhovnost je beseda, ki se izmika kakšni natančnejši definiciji. Recimo, da je duhovnost delo na samemu sebi. Tako se izognemo "pravi" in nepravi" duhovnosti. Zgolj branje knjig še ni duhovnost, temveč intelektualna telovadba. PO mojem mišljenju je duhovnost zmes navodil, prakse in predvsem komunikacije. Kakšna duhovnost je za koga prava, pa se itak pokaže, ko stopi na pot. Preveč udobja ni dobro, takisto preveč bolečine. Eden od rezultatov duhovnega dela je najbrž tudi obvladovanje vzrokov okoliščin svojega bivanja.

Vsepovsod pa me le ni za najti. Tu in tam se najde kakšna moja razlaga. Mnogi so precej nastrojeni proti Kabali in tako eksplicitnemu izražanju, kakršnega uporabljam. Še danes sem prebral prispevek, ki bi ga zlahka imel za sovražno nastrojenega (žal tako izpade, saj se kabali pripisujejo reči, ki so v nasprotju s samo zasnovo). Mnogi mislijo, da je Kabala nekaj zlega, slabega, ker spodbuja jasno izražanje misli, čeprav te pripelje to izražanje v verbalno konfrotacijo. V svoji praksi sem srečal cel kup ljudi, ki imajo Kabalo za nekaj manjvrednega, nemodernega in celo škodljivega. Mnogim stopam na živec, ker se držim zgolj kabalističnega simbolnega sistema in kabalistične intepretacije. Ostale duhovnosti poznam zgolj iz knjig, zato se mi ne zdi pošteno komentirati recimo čakre in njih odpiranje. O tem nimam izkušnje, zato ne komentiram.

Obsojanje ni ravno neka vrlina. Pravzaprav nekoga obsojaš, zaradi svojih napak. Osebno nikoli ne obsojam. Človek naredi napako, ker pač narobe preračuna okoliščine. Opozoriti na napako ni obsojanje. Kdor ne reagira na opombo, je to njegova stvar. Razumevanje je pot, ki obide obsojanje, saj prinese spoznanje o napaki.

Ko se ga nažreš preko meje zdrave pameti. Vsekakor je pri teh tehnikah potrebna previdnost. VEDNO, resnično VEDNO za sabo počisti, VEDNO zapri vsa vrata svoje zavesti, ko se vrneš v običajno stanje zavesti.

He, he, moram se malce nasmehniti ob tej pripombi. Lepo od tebe, da misliš tudi name. Vendar te bom presenetil. vsakdo ima pravico do lastne interpretacije regresije. Če nekdo misli, da je bil pred 125 leti 23 dnevi in 6 urami cesar galaktičnega imperija, naj pač tako misli. zakaj bi mu kratil veselje ob tem prepričanju? Itak so bili vsi v "prejšnjih" življenjih polni veličastja. Z nečem se pač mora človek tešiti, če ga nekega dne doseže božja milost in mu nameni resnico. Nekateri zagonijo celo življenje v tem prepričanju in so celo srečni. Skratka, dragi prebivalci Vsemirja, svetov je dovolj in časa takisto, zato je lahko vsakdo vladar na svoji parceli Univerzuma. Najlažji izgovor za izogib reševanju težav. Okriviš neke grde stričke iz vesolja in si rešen odgovornosti.

Se strinjam s tabo. V dani situaciji moraš oceniti, kako ukrepati.

Pod ta stavek se tudi jaz podpišem!

Človek božji, s svojim sovraštvom do Kabale greš rahlo predaleč. Govoriš o stvareh, o katerih nimaš verodostojnega znanja. Kabala je tako kot joga ali tantra ali budizem ali kaj podobnega integralna metoda osebnostne rasti. Ima svoj simbolni sistem in svoje tehnike, ki teorijo sprovedejo v prakso in praksa prinaša nova spoznanja. Sovraštvo do nečesa pomeni strah pred nečem. Astrologija je poskus interpretacije človeške osebnosti in predvsem trendov delovanja v prihodnosti na osnovi položaja nebeških teles v trenutku rojstva in v trenutku predivdevanj. Dasiravno se z velikim delom astrologije ne strinjam, pa je imela astrologija v časih pred psihologijo in psihijatrijo precejšenj pomen in včasih tudi učinek. natanko tako. vedno se začne in konča pri samemu sebi. Vse duhovne sfere, vsa duhovna bitja so v nas. Dokler o tem samo bereš, verjameš in si narediš predstavo in stvari se v glavi zapletejo. Kakor hitro pa začneš stvari izkušati, vse postane enostavneje. vsa začetna zmeda izgine. Ostaneš sam, samcat. Ko se z lastnimi krili dvigneš nad banalnost končnega, šele spoznaš namen banalnosti.

Ja, Bern, tako je to. Tudi sam uporabim isto taktiko, če se mi kdo zaupa. Najprej mu dam njegovih "5 minut", da izpljune iz sebe vse, kar ima. zatem pa spustim komentar, ki skoraj vedno povzroči bolj ali manj "jokajočo" reakcijo. šele potem je takšna oseba pripravljena za resno obravnavo.

V človeku je živalskost kar precej brezšivno spojena z razumom. Človek je v mnogočem silno podoben živalim in njegove reakcije so kljub razumu presenetljivo pogosto prežete z "živalskostjo". Primer: Pes ima težnjo po samoohranitvi - Človek jo ima Pes se rad igra - Človek ima svoje igre Pes ima rad užitke - Človek se rad dobro počuti Pes ima težnje po položaju v kardelu - Človek neprestano izraža svoj družbeni status Človek se od psa loči zgolj po "nadgradnji" samozavedanja in posledično v nagone manj ujetega ega. Človek ima naprednejši refleksivni razum, več kratkoročnega spomina, naprednejšo povezavo med posameznimi deli zavesti in več svobodne volje (pravzaprav sistem za izražanje želja). Človek je pač oborožen z več "orodji" zavesti in njegova telesna oblika je generična. Najbrž nisi vsega prebral. Glede reinkarnacije je res - velik del kabalističnih šol reinkarnacije ne priznava, ker je nepotrebna za razumevanje sveta. kdor verjame, mu tega nikakor ne branim. vera v reinkarnacijo pomeni izogibanje odgovornosti in prelaganje le te na tuja (že mrtva) pleča. Mrtvi pač ne morejo izraziti svoje nestrinjanje s tem. Nadalje reinkarnacija služi zasužnjevanju človeka in vzdržuje kastni sistem. Pravzaprav je vera v reinkarnacijo nastala s tem namenom. Ni težko lastne usedline podzavesti preložiti na nekoga drugega. Ljudje, posebno neuki, radi hitro verjamejo v kaj takšnega. Glede duše pa trosiš neresnico, oziroma mi pripisuješ besede, katere nisem zapisal. Naj ti citiram del zapisa: Ker je duša del Boga, ne potrebuje zavesti o sebi, saj predstavlja temeljni koncentrat samozavedanja. Če bi s pomočjo osebnostne rasti ŽE dosegel samozavedanje, bi vedel, o čem govorim, tako pa ne veš. V trenutku, ko dosežeš samozavedanje, izgubiš zavest o sebi in svetu. Ko izgineta objekt (zemeljsko bivanje) in subjekt (sebstvo), izgine tudi zavest o meni. Kot sem omenil, to je prva res pomembna izkušnja na poti osebnostne rasti. Duša je večna, vendar ni indivdualizirana. Njen sedež je temelj Ustvarjanja, zatorej je neskončno majhen del neskončno velikega. Tarot adut Luna prikazuje to stanje.

Tako pač je. S pozornostjo dobiš sposobnost prepoznavanja. V tem je srž zadeve. Ko prepoznaš naravo problema, je to že del rešitve in s tem problem postane darilo.