podala sem to temo,ker mi beseda naivnost ni bila nikoli najbolj jasna. vceraj sem neki o tem razmisljala in ugotavljala,da imam sicer neko mnenje o naivnosti. ce pogledam sebe ,se ne smatram pod naivne ljudi,oziroma je to zame nekak povezano z lastnim dojemanjem zivljenja. sama ne zaupam,ampak v smislu ... niti sebi.grdo se slisi,pa vendar to uvrscam podobno koz pricakovanja,zalitve ipd.skoraj nikoli od nikogar nekaj ne pricakujem,zato sem lahko le redko razocarana . in torej,ce vzamem zdej naivnost,v bistvu tud tu podobno mislim.kako bi lahko bila uvrscena pod naivno,ko pa od cloveka nic ne pricakujem in s tem tud ne morem biti niti zajebana niti razocarana.torej naivnost zame ne obstaja. ce pa pogledam ljudi okrog sebe ,jih pa lahko smatram,nekatere,za naivne. ker se nekomu npr.popolnoma prepustijo,jim zaupajo in s tem od njih tud pricakujejo,da bodo to,kar so si oni v svoji glavi zamislili. clovek pricakovanj je zame naiven,ker pricakuje -ziher bo slej kot prej razocaran. ljudje smo veckrat preseneceni z reakcijami drugih,tud uzaljeni ,jezni...pa vendar krivde za to ne nosi tisti drugi,ki nas je kao razocaral.ampak je kriva nasa fiks ideja v nasi glavi,nase sanje o tem kaj naj bi soclovek bil. vcasih se mi zdi ,da tule ima mal veze inteligenca.v dolocenih primerih .v dolocenih pa je to res totalna neumnost ,ko clovek tocno ve ,da je egoizem pricakovati od nekoga ,da se bo obnasal po nasih kriterijih in vseeno to pricakuje. in pol se na koncu,ko ga ta razocara ,sam oceni za naivnega ali pa mu kdo drug to rece. mislim ,da je naivnost povezana s custveno inteligenco,oziroma nekak ...custveno zrelostjo.