Eh, a mislš da jo jst. Prej sm se skoz trudla, ji pomagala, ji probala vcepit samozavest v glavo, ji govorila, da ful fejst zgelda za svoja leto, pa da nej ne posluša fotra, k je gorzn do nje, k ga pije, sej do mene tud, sam se mu ne pustim tolk, kt ona. Pa skoz sem jo spodbujala, da je nardila izpit pr 52, da gre vn, da si proivošči, v zameno dobim pa take, da ti je slabo...da sm nesposobna, zadnjič sem ji baje neke kapljice brezvezne ukradla, k jih je sama založila, pa sm bla pol jst kriva, pa da sm debela, pa take...mislm, razočarana sm na celi črti in tok časa sem se trudla, da bi me razumela, me sprejela, me spodbujala, pa nič...ne da se mi več. in zavračam vsak poizkus, da bi se pobotale. Ne rabim je več. Adijo. Brez milosti, je mela več kot dovolj možnosti, da se spremeni, pa ni hotla. Bo zdej vidla, kdo koga bolj rab!