Mal sm utrujena...sicer malenkost fizično, večinoma psihično. Dons sm spet skor živčnga dobila, namreč, pršla med službama domov, na kosilo, mat vmes šla po nečakinjo in pol s ejst spokam, da grem delat, mojga telefona nikjer. In je valda mat še mojga pobasala...pritisk se mi je na 200 dvignil in sm sam šla. Ful sm žalostna, da me take stvari tok ujezijo, samo, res kr zbolim, ker mi take bedarije NON-STOP dela...zadnjič vzela pinceto, ni vrnila na svoje mesto, sem jo 3 dni iskala, ker jo je dami pretežko po uporabi vrnit nazaj. Da ne govorim o tem, da ma večjo plačo od mene, pa ji je pretežko tistga jurja dat za eno klinčevo pinceto. Ne, je lažje men jo vzet in jo vsakič znova založit in me razpizdit. Pol pridem v službo, en pametnjakovič spet gnjavil in glede na to, da sem do pred lanskim letom bla prpa, vse v seb tiščala, pa nč nazaj rekla, se zdej sam čudim, kok nazaj lajam. Res, prov ena zatežena pička sem, ampak samo, kar se tiče odnosov doma in pa v službi, pa še to samo z ene 5 ljudmi. Kolegi in ostalo vse štima. In mi to moje obnašanje ni všeč, ampak ne vem, kaj nej naredim...zadržat se ne mislim, ker s tem samo kopičim v sebi in bo itak izbruhnilo, torej, KAJ??? Pa sej se ne derem, nism glasna, samo, mirno povem svoje, zabijem človeka do amena in to je to. Pa drugi, s katerimi se razumem, so čist zadovoljni z mano, me majo za prijazno...samo ene par ljudi, k jih res ne morem videt, vedno nazjam, ko pridejo mim in ga poserjejo. V kaj se spreminjam? No, ok, bomo že nekak to razrešli, nimaš kej. Dejstvo je, da nikol ne bom obdana z ljudmi, ki mi bojo 100% po volji. Dost samogovorov. Bla na odbojki, blo fajn. Jutr vseen delam, sm se zmenila s sodelavcem, da ga zamenjam. Itak mi bo keš prov prišel. Nč, grem še mal tol ebrat, pa pol pod tuš in ajat počas. Lepo jutr počivite.