No, je že čas za novi ''članek''. Idejo sem dobila na škorpijonskem mitingu. Pa prisluhnite. Zakaj smo v vezah tako zamerljivi? Zakaj nam lahko prijatelji rečejo enako stvar kot partner, pa tega ne bomo vzeli za slabo? Zakaj ne povemo partnerju, kaj nas moti. Zakaj smo tiho in ob njegovih napakah ali stvareh, ki jih ne naredijo, mi pa si želimo, da bi jih, ostanemo tiho in se grizemo v sebi? A ne bi bilo lažje reči: ''Ej, Franci, moti me, ker umazane štumfe zabrišeš na tla in jih ne daš v koš za perilo!''. Mislim, da bi se z lepo besedo dal doseči marsikateri kompromis. Pa nam je kar pretežko. In potem v sebi gojimo zamere, ki z vsakim dnem postajajo večje in večje, dokler ne eksplodiraju partenrju v obraz in takrat se zveza ponavadi konča. Pregovor pravi: Beseda ni konj. Ali pač? Smešno, kako težko je izreči par nepomembnih stvari, ki bi nam lahko tako olajšale življenje? Kaj naj naredimo? Tvegamo ali še naprej molčimo in si postopoma uničujemo svoj notranji mir? Kaj pa, če bi vsaj poizkusili? Vsaj enkrat? Za vsak slučaj, če res pomaga? Najlažje je storiti ničesar. Pa je to najpametnejše? Vaja dela mojstra, pravijo. Vi mi povejte, če to drži.