Cosma , hvala za , je pomagal. Sm že bolš. Ni panike. Sm mogla sam prespat. Ne vem, če se še grem tole. Mal mi je bed, k bo dons spet soočenje, ampak briga me. Hladna bom, k špricer. Ne da se mi. :xx!: Dons sm zaspala v službo, 1 uro kasnej pršla, ampak ni blo panike. Kumi čakam, da grem zvečer na odbojko, da se zgonm. Včer sm šla pol k zobarju, da mi še ta drug zob začne rihtat in je moj na bolniški in me je ena druga vzela, mi dala injekcijo, pa mi ni prjela...mislm, bla sm omrtvičena, samo živc je pa še vseen svinsko bolel. Sm ful trznla na stolu, k me je zabolel, pa mi je rekla, da nej ji ne skačem po stolu. Jao, a nej se delam, da mi paše, k me žokaš not in me boli? No, pol je nehala, k je vidla, da boli, k so mi kr solze začele tečt...nism jokala, ampak od bolečine se mi je ulil. Pol mi je dala pa strup not, da bo živc umru in čez 10 dni sm spet naročena. Zdej sm se že skor navadla na to. Mi je všeč ideja, da si bom vse pošlihtala. Sej ne, da mam katastrofo v ustih, sam je treba stare stvari popravt, da bo mir. Kumi čakam. Pol bom pa redno hodila na kontrole in vse. Oblubm! Ampak še zdej sm zmedena in ne vem sploh, kaj bi rada. A bi al ne bi, a bi bla sama al ne? A bi šla za nov let s tem al ne? Eh... brezveze. Kr težko mi je kej narest v tej smeri, kr bojim se in odrivam in mulo kuham in sm jezna. Tipično moje obnašanje, ko sem stisnjena v kot in postavljena pred dejstvo. Grow up! Jutro vsem, pa enga za vse, ne sam za šefico.