To življenje... ta luna... polno dela pred mano, a nikamor ne pridem z delom,... sama sem. Domov mi tudi ni za it, ker bom spet sama in to vso dooolgo noč tudi. Moram se naštelat na + in si zamislit ful vsega, kaj bom vse delala, ker drugače bom ko maček, ki se za svoj rep lovi. Smotano. Jutri bo že boljše, ampak čisto nič po moje, čeprav po aspetkih vidim, da bom imela več fizične moči in da bo vse smooth potekalo. Ampak v mislih bom drugje plavala, ker si ne želim it tja... E, pa sem povedala! Res ne želim, šla bi miljon drugih stvari. Ujeta. Vedno sem se zmazala, tako, da že pričakujejo, da se bom spet zagotovo, že zaradi tega bom šla, po vsej verjetnosti, ali pa se bom zmazala Ne me čitat, Luna že deluje da polunčimo zobke...