ŠTIRJE DOGOVORI
*BODI BREZGRAJEN V BESEDAH
Beseda ni le zvok ali zapisan simbol. Beseda je sila; je moč, ki jo morate izraziti in posredovati drugim. Imate dar govora. Katero drugo bitje na tem planetu ga še ima? Beseda je najmogočnejše orodje, ki ga imamo ljudje; to je čarovniška palica. Je pa tudi dvorezni meč, saj lahko s svojo besedo ustvarite najlepše sanje ali pa uničite vse okoli sebe. Eno rezilo je njena zloraba, ki odpira pravi pekel. Drugo rezilo je njena brezgrajnost, ki porajo lepoto, ljubezen in raj na zemlji.
Človeški um je kakor rodoviten vrt na katerega se nenehoma zasajajo semena. Ta semena so mnenja, zamisli in predstave. Zaseješ seme, misel in ta požene. Beseda je kakor seme, in človekov um je tako rodoviten! Edina težava je, da na tem vrtu vse prepogosto vzklijejo semena strahu. Npr. nekdo, recimo, izreče takšnole mnenje: "Poglej , kako grda punca!" Dekle prisluhne, začne verjeti, da je zares grda in potem vseskozi odrašča v prepričanju, da je zares takšna. In pri tem sploh ni pomembno kakšna je v resnici; dokler se bo oklepala tega prepričanja oz. dogovora, bo verjela, da je grda. Živela bo kakor uročena.
*NIČESAR NE JEMLI OSEBNO
Vse, kar vam drugi rečejo, storijo, vsa njihova mnenja so izraz dogovorov, ki so jih v svojem umu sklenili s sabo. Njihova stališča so posledica in odraz "programiranja", ki so ga bili deležni med udomačevanjem (govori o vzgoji).
Če vam kdo izreče svoje mnenje in reče: "Ua, kakšen debeluh pa si!" tega nikar ne jemlite osebno, saj ta človek v resnici ne počne drugega, kot da se ukvarja s svojimi lastnimi občutki, prepričanji in mnenji. Skušal vam bo podtakniti nekaj strupa, in če njegove besede vzamete osebno, vzamete tisti strup in ta stup postane tudi vaš.
Kadar jemlete stvari osebno, ste nenehno nekaj užaljeni in se odzivate tako, da krčevito branite svoja prepričanja in netite spore. Iz muhe naredite slona in to samo zato, ker si želite, da bi imeli prav samo vi, drugi pa ne.
Vse, kar rečete, vse, kar storite, vsa vaša mnenja, vse to je v skladu z dogovori, ki jih ste jih sklenili s sabo - in ti dogovori nimajo nič opraviti z mano.
Lahko mi celo rečete: "Miguel, to, kar praviš me boli." Toda v resnici vas ne boli to kar vam pravim; bolijo vas rane, ki se jih moje besede dotaknejo. Se pravi, da sami sebe prizadanete. Zatorej tega nikakor ne morem jemati osebno. Pa ne zato, ker vam ne bi verjel ali zaupal, temveč zato, ker vem, da svet vidite z drugačnimi očmi kot jaz; s svojimi očmi. V duhu ste si ustvarili celotno sliko oz. film, in sami ste režiser, producent in glavni igralec oz. igralka. Vsi drugi so zgolj statisti. To je vaš film.
*NIČESAR NE DOMNEVAJ
Vsi smo nagnjeni, k temu, da vedno nekaj domnevamo. Težava z domnevami pa je, da jim tako zelo verjamemo, da zamenjujemo z resnico. Domnevamo marsikaj: recimo, kaj počno ali si mislijo drugi - to seveda jemljemo osebno - potem pa jih obsojamo za to in jih "kaznujemo" tako, da jih pošiljamo v besede zavit strup.
Ker se bojimo sproti razčiščevati, se zatekamo k domnevam in potlej verjamemo, da so upravičene; nato te domneve zagrizeno branimo in skušamo okriviti drugega. Vselej pa je bolje spraševati kot domnevati, kajti domneve nas pehajo v trplenje.
*VEDNO DAJ VSE OD SEBE
Če boste vedno dali vse od sebe, boste živeli s polnimi pljuči. Plodoviti boste in dobrodejni do sebe, saj se boste razdajali svoji družini, svoji skupnosti, vsemu. To razdajanje vas bo navdajalo z neznansko srečo. Takrat nekaj delate zato, ker tisto delo ljubite, ne pa zato, da bi bili nagrajeni. Večina ljudi počne ravno obratno: dela se lotijo samo tedaj, kadar od tega pričakujejo takšno ali drugačno nagrado, v samem dejanju pa ne uživajo. In prav zaradi tega pa ne dajo vse od sebe.
by Don Miguel Ruiz
