kapica

Veste, a ni lep občutek, ko odpreš neko temo, pa pol dobivaš odgovore...icon_smile.gif. Hvala, da tudi na tak način, zapolnjujete meni neko čudno osamljenost icon_smile_kisses.gif! Bodite takšni še naprej in še naprej širite to prijetno toplino, ki jo izžarevate okoli sebe...))

Obdani smo z večnostjo..., he..., živimo v njej. In v tej večnosti so minljivi trenutki, ki pa so vseeno neskončno dolgi...

Sanjala sem, da imam intervju z Bogom "Torej želiš moj intervju", je vprašal Bog. "Če imaš čas", sem odgovorila Bog se je nasmehnil:"Moj čas je neskončen. Katera vprašanja si imel v mislih?" "Kaj te najbolj preseneča pri ljudeh?..." Bog odgovori... "Medtem, ko tako zaskrbljeno razmišljajo o prihodnosti, pozabijo na sedanjost, tako da ne živijo niti v sedanjosti, niti v prihodnosti. Živijo, kot da nikoli ne bodo umrli in umrejo, kot da nikoli niso živeli... Naveličajo se otroštva in si želijo odrasti, nato pa spet želijo postati otroci... Izgubijo zdravje zaradi naprezanja po čimvečjem zaslužku, nato pa ta denar zapravijo, da bi zdravje ohranili..." Nato sva nekaj časa uživlala v tišini... Nato pa sem se spomnila in ga še uprašala: "Katere nasvete, bi želel, da bi si jih zapomnili?" Bog je odgovoril z nasmehom: "Da se naučijo, da nikogar ne morejo prisilit, da jih ljubi, kar lahko naredijo je, da pustijo biti ljubljeni od drugih... Da se naučijo, da v življenju ni najpomembneje, kaj imajo, temveč koga imajo... Da se naučijo, da ni bogat tisti, ki ima največ, temveč tisti, ki najmanj potrebuje... Da se naučijo, da lahko dva človeka na isto stvar gledata različno... Da se naučijo, da včasih ni dovoj, da jim je oproščeno, oprostiti morajo tudi same sebi... Da se naučijo, da so ljudje, ki jih neizmerno ljubijo, vendar tega preprosto ne znajo pokazati... Da se naučijo, da sem tukaj - vedno." (avtor neznan)

Več ko v življenju doživite nadlog in težav (predvsem v otroštvu), večje so vaše/naše možnosti za razširitev lastnega jaza, lastnega potenciala..., samo sprejeti jih moramo...

ja, dajmo si duška... in bodimo neumi...icon_smile_tongue.gif icon_smile_approve.gif sej neumno, je že itak vse, kr ni po naše...icon_smile_big.gif in v tem ni nč slabega...icon_smile_big.gif

Andrej, maš prav: ni edina možnost, sigurn jih je še pa še...icon_smile_wink.gif, sam prepustiti sem jim moramo, da nas opazijo...icon_smile.gif, al pa uporabit pogum, al pa, kot je pokowc napisal, znanje...icon_smile_question.gificon_smile_approve.gif

Ta misel je bila tudi meni, takoj všeč... zato sm jo hotela, s kom delit, jo širit naprej...), vesela sm, da vam je polepšala jutro...in hvala, za dobrodošlico... Jezna pa sm nase, ker se nism pozanimala, za avtorja te malo bolj dolge misli,tko da se opravičujem avtorju,ker mi je neznan... ...in upanje...?? ja že bedesa, kot beseda je res zelo močna, pozitivna, in navsezadnje tudi vsem dosegljiva...)

Štiri sveče so pačasi izorevale... prostor je bil poplnoma tih, in lahko si slišal njihov pogovor: Prva je rekla: "Jaz sem MIR... ampak ljudje me ne znajo obdržati: zdi se mi, da mi ne preostane drugega, kot ugasniti!" tako, počasi, počasi sveča popolnoma ugasne... Druga pravi: "Jaz sem VERA... zal ne služim ničemur, ljudje nočejo vedeti zame in zato nima smisla, da ostanem prižgana." komaj je nehala govoriti, jo je lahna sapa ugasnila... Zelo žalostna pravi tretja sveča: "Jaz sem LJUBEZEN... nimam moči ostati prižgana, ljudje me ne upoštevajo in se ne zavedajo mojega pomena, svoje drage bolj sovražijo, kot ljubijo." Nepričakovano... vstopi v sobo otrok in vidi ugasnjene sveče... "AMAK KAJ POČNETE!? MORALE BI OSTATI PRIŽGANE, STRAH ME JE TEME!" In, ko to izreče, pade v jok... Nato pa pravi četrta sveča: "Ne obupaj..., ne joči..., dokler bom gorela, lahko zmeraj ponovno prižgem ostale sveče: Jaz sem UPANJE!" Z žarečimi, objokanimi očmi, otrok prime svečo upanja in prižge ostale sveče... in vsak od nas lahko, kot tisti otrok, z UPANJEM ponovno prižge, Vero, Mir in Ljubezen!!! ...))

A se kdaj počutite tko...ne vem..., prazne...? osamljene...?, kljub temu, da vas obdaja možica ljudi, cel kup prijateljev... Če se, zakaj sploh do tega občutka pride, kako se ga da znebiti...? Vem - čas mineva in vendar je edini, ki ostane...

zakaj: morda vcasih tudi zato, ker nekaj zelimo, potrebujemo; dotikanje, izkazovanje neznosti, fizicno cutenje..... kar nam pa drustvo daje pa je vcasih le mentalno komuniciranje nekako :| ane? Free, zakaj se mi zdi, da si tole v nulo ugotovil? Najbrž zato, ker... enostavno drži... Pokowc! Ja, prov maš vse je odvisno od spleta okoliščin... Samo, nisem naveličana znanih obrazov, vesela sm, da jih imam...je pa nekaj drugega...nekaj kr...ne vem... .Najbrž to, kr je Free napisal, da samo pričakujem, dajam in trpim..., nikjer pa...hmm...povratne energije....???

js se vedno neki vrtim v krogih...na vprašanja si odgovarjam z vprašanji in ko iščem odgovor na to vprašanje se zopet znajdem pri prvem vprašanju...pa tko nekak, da se v krogih vračam k začetku... vmes nato pride samozavest, ki se pri iskanjih počasi pretaka vame... in, ko končno najdem vsaj del odgovora, s tem najdem nekak svoj prav... in postanem samozavestnejša...hehe? V bistu pa vsak po svoje (vsaj v določenih situacijah) nosi masko. Namesto, da bi imeli radi druge, se jih bojimo, še posebej pa se bojimo samih sebe in pol si najdajamo razne maske, da bi nas drugi sprejeli takšne, kot oni želimo da smo... ne takšne kot smo, pa saj če nosiš masko-se pretvarjaš, da si nekaj kr v bistvu nisi, samega sebe tko pol ne morš spoznat, odkrit in se bojiš svojih občutkov, želja...kaj da bi jih šele drugim povedal... Pokowc je ql napisal , da je samozavest negativno pridobljena in pozitivno narejena

Ellow! Js tole prvič uporabljam...icon_smile.gif tko, da glih ne vem, kaj bo iz vsega skupi...icon_smile_shy.gif. Ampak včasih, me kr nekak prime, da bi sam neki...pisala, bila daleč od vse množične poplave ljudi, bila sama s sabo, v svojem notranjem prostoru, kjer smer ne obstaja, v katerem razrešujem zmede, ki se dogajajo okoli mene... in meni... Pa sem se začela spraševati, kaj je sploh poplnost??? In...eh..., zakaj enostavno ne dobimo odgovorov, ampak se moramo prej mučiti z vrašanji icon_smile.gif ? V bistvu smo ljudje (mimogrede: ali je normalno, da imam ljudi za človeška bitja??? Večina jih tekmuje tko sam v prizadetosti, zabitosti in odvratnosti icon_smile.gif .)Ja ljudje sm nepopolna, vendar vseen božanska, bitja, ki se postopoma na izkušnjah, bolečinah... čistimo nesnage, da bi se lahko dvigali navzgor. A? Nepoplnosti najbrž ni, so samo prilagajanja... Za popolnost je tule preveč...hmmm...vmešavanja, poplnost pa tega ne potebuje... Ampak po neki strani pa tudi obstaja icon_smile.gif, saj obstaja vse kar si lahko zamislimo, vendar je to nepomembno majhen delec, saj obstaja tudi vse, česar si ne moremo zamisliti... A je to mogoče??? Nekje v neskončnih neskončostih, verjetno ja icon_smile.gif...