kapica

5. Z D R A V I L A Z U Č I N K O M N A C Ž S Centralni živčni sistem sestavljajo mali in veliki možgani in podajšana hrbtenjača. Možgani so pokriti z možgansko skorjo, v kateri sta centra za gibanje (motorični ) in center za občutenje (senzibilatorni ). Center psihe, čustvovanja se nahaja v limbičnem sistemu, ki je del malih možganov. Pod možgansko skorjo je možganska sredica, v kateri leži aktivizacijski center, ki v pravilnih presledkih uravnava ritma budnosti in spanja. Če je ta ritmika porušena lahko pride do težkih okvar aktivizacijskega sistema, ki je povezan z možgansko skorjo in impulzi iz skeletnih mišic. 5. 1. U S P A V A L A Uspavala ali HIPNOTIKI. So zdravila, ki jih uporabljamo za uspavanje. Spanje nastopi : - če je utrujen aktivizacijski center - če je želja po spanju dovolj velika. Tedaj se zmanjšajo vsi dražljaji iz možganske skorje, moramo pa se tudi umiriti, da tudi skeletne mišice ne pošiljajo več impulzov v aktivizacijski center. Spanje je nujno potrebno, saj je najpomembnejši način počitka za vse telo. V spanju delujejo le še anabolični ali izgrajevalni procesi. Spanje je sestavljeno iz več faz, od katerih sta najpomembnejši faza sanj (REM) in faza brez sanj (NON REM). Obe fazi sta za kvaliteto spanca nujno potrebni. Nespečnost je bolezensko stanje človeka, ki nastane zaradi motnje v ritmični izmenjavi budnost - spanje. Nastane iz dveh razlogov : - če je obolel aktivizacijski center ali pa gre za drugo bolezen, katere simptom je nespečnost. Pri zdravljenju nespečnosti je potrebno najprej odstraniti vzrok, ki jo povzroča, oziroma pozdraviti osnovno bolezen. Ne začnemo takoj z jemanjem uspaval, ker se organizem nanje lahko navadi. To vodi v zlorabo zdravil ali tabletomanijo. Zaradi nastanka tolerance je za enak učinek po daljšem času potrebna vedno večja doza uspavala. USPAVALA ali hipnotiki so zdravila, ki blokirajo aktivizacijski sistem za budnost in spanje. Uspavanega človeka lahko z zelo močnimi dražljaji zbudimo, če doza ni prevelika. Glede na uporabljeno dozo delimo učinke uspaval na : 1. pomirjanje - povzroči ga najmanjša doza uspavala koma ( globoka nezavest ) - povzroči jo zelo visoka doza uspavala. 2. hipnoza - povzroči jo normalna doza uspavala 3. anestezija (omrtvičenje) - povzroči jo večja doza 4. smrt. Uspavala uporabljamo kot : a) sredstva proti nespečnosti za pomirjanje c) v kombinaciji z analgetiki za zmanjšanje boilečine č) kot dodatek splošnim anestetikom, da izboljšamo njihov učinek. d) pri zdravljenju epilepsije Razlikujemo kratko in močno delujoče, dolgotrajno im močno delujoče npr. barbiturate in uspavala, ki se lahko spremenijo pod vplivom prebavnih sokov ali so tako močna, da poškodujejo sluznico prebavil in jih zato dajemo le rektalno v obliki svečk npr, kloralhidrat, ki se včasih uporablja vb pediatriji. Danes se največ uporabljajo barbiturati peroralno, intravenozno in intramuskularno. 5. 2. S P L O Š N I A N E S T E T I K I So zdravila s katerimi izzovemo splošno omamo ali anesatezijo. Delujejo tako, da prehodno paralizirajo centralni živčni sistem. To stanje se kaže z izgubo zavesti in izključitvijo vseh občutkov. Anestetik najprej omrtvi možgansko skorjo, ki je najbolj občutljiva. Nato deluje na podaljšano hrbtenjačo, pri čemer pa morata ostati glavna centra za dihanje in krvni obtok ostati neprizadeta.Globina in trajanje omame je odvisna od količine anestetika, ki ga bolnik dobi. Anestezija se počasi poglablja, ker anestetik potuje do možgan in se tam kopiči. Poznamo več stopenj anestezije ali omame : 1. stadij opojnosti - omamljena je možganska skorja, misli se upočasnijo, bolečine ne čutimo, zaznavanje okolice je oslabljeno. 2. stadij poglobljene omame - ali stadij vzburjenosti, ko možganska skorja ne nadzoruje več možganske sredice. Bolnik lahko kriči, postane živahen, se nekontrolirano giblje. V tej fazi je srce maksimalno obremenjeno. Ker je za bolnika ta stadij škodljiv, naj traja čim krajši čas. 3. stadij tolerance ali kirurške omame. V celoti sta blokirani možganska skorja in sredica. To fazo lahko po potrebi poplitvimo ali poglobimo. Po očesnih refleksih ta stadij delimo v tri faze : a) plitva toleranca - odpove refleks ve srednje globoka toleranca - odpove refleks roženice c) globoka toleranca - odpove refleks zenice na osvetlitev. Če se ta m,eja prestopi je bolnik v življenjski nevarnosti, ker je že prizadet podaljšan hrbtni mozeg. Po načinu dajanja razlikujemo tri oblike anestezije : 1. inhalacijska anestezija ( pacient anestetik vdihava ) 2. neinhalacijska omama ( uporabljamo vodotopne soli uspaval barbituratov ) 3. kombinirana omama ( kombinacija 1. in 2. tipa ), Inhalacijska anestezija je najstarejša oblika. Bolnik vdihava skozi masko ali skozi cevko zmes zraka in anestetika. To vdihavanje se kontrolira tako dolgo, da dosežemo določeno globino omame. Z inhalacijo lahko anestezijo poglobimo ali poplitvimo. Uporabljamo lahko hlapljive tekočine ( etilklorid za kratke posege, halotan ) in pline ( 80 % N2O in 20 % kisika ). Dodatek kisika prepreči nastanek apoksije ali hipoksije tkiv. Inhalacijska narkoza pšovzroča tudi komplikacije : -bruhanje, zato mora bolnik na operacijo tešč -povečano izločanje sluzi v dihalih in sline - refleksni zastoj dihanja in delovanja srca, zato je potreben pred operacijo internistični pregled - zamašitev dihalnih poti z jezikom, zato ga fiksirajo - nevarnost aspiracije sline v dihala in pojav pljučnice, saj v anesteziji ni refleksa kašlja, ki bi jo odstranil - okvare jeter, ledvic Neinhalacijska anestezija Uporabljamo uspavala s kratkotrajnim in močnim učinkom, topne soli barbituratov. Pri injiciranju pride s krvjo hitro vsa količina anestetika v možgane, bolnik globoko zaspi že med injiciranjem. Ker novega dotoka zdravila ni, se začne hitro prebujati in je po 15 minutah buden.Zato injiciramo zelo počasi. Prednosti neinhalacijske omame : - hitro dosežemo zaželjeno globino omame - pri dajanju ni strahu in vzburjenosti pacienta - izognemo se stadiju vzburjenosti - operirajo lahko tudi predele na obrazu in vratu, ki so pri inhalacijski omami nedostopni. Slabosti : - omame ne moremo poplitviti ali poglobiti - omame ne moremo prekiniti Kombinirana anestezija Se dosti uporablja zlasti za daljše ali pa nepredvidljive operacije. Tu upoštevamo sinergizem ali podporno delovanje obeh načinov z namenom zmanjšati negativne učinke omame za pacienta. Najprej intravenozno injicirajo natrijevo sol barbiturata ali dajo močno uspavalo, nato pa omamo do želene stopnje poglobijo z inhalacijsko anestezijo. S tem se izognejo negativnim učinkom omame v fazi vzburjenja.Omamo lahko prekinejo ali po potrebi poglobijo ali poplitvijo. 5. 3. A N A L G E T I K I Analgetiki so zdravila, ki odstranijo občutek bolečine. Po jakosti delovanja jih delimo v dve skupini : 5. 3. 1.. Močno delujoči ali analgetiki narkotiki 5. 3. 2. Šibko delujoči, ki tudi znižujejo povišano telesno temperaturo - analgetiki antipiretiki. 5. 3. 1. MOČNI ANALGETIKI Naravni izvor močno delujočih analgetikov je opij, na zraku strjeni mlečni sok uspavalnega maka /Papaver somniferum/. Vsebuje več vrst alkaloidov ( organskih dušikovih spojin z močnim učinkom zlasti na živčni sistem ). Vsebuje derivate fenantrena, ki delujejo analgetično ( morfin, kodein, tebain ) in derivate izokinolina , ki pomirjajo krče gladkih mišic (papaverin, narkotin). Morfin Je zelo močan analgetik, ki deluje tako, da spremeni psihični odnos bolnika do bolečine. Bolečina sicer ostane, bolnik pa je ne doživlja več tako dramatično. Veže se na bolečinske receptorje v centralnem živčevju, na katere se sicer vežejo endorfini, ki so prisotni v možganih in so odgovorni za obstoj bolečinskega praga, kar pomeni, da bolečino začutimo šele, ko njena intenziteta preseže določeno mejo, ki jo opredeljuje bolečinski prag. Ob uporabi malih doz je človek v začetku evforičen ( vesel ), nato pomirjen, opojen s počasnim mišljenjem in zmanjšano sposobnostjo koncentracije. Bolnik izgubi občutek za prostor, čas in bolečino. Lahko postane zasanjan “ spi z odprtimi očmi”. Zanimivo je, da je učinek tem hitrejši in močnejši, čim hujša je bolečina. Če uporabimo preveliko dozo lahko povzročimo nezavest in depresija dihalnega centra. Pri morfinistih, ki zlorabljajo morfin lahko nastane pljučnica, saj je velikokrat vzdražen center za bruhanje in pomirjen center za kašelj. Zastrupitev z morfinom je lahko : 1. akutna ali jatrogena, ki jo povzroči zdravljenje s previsoko dozo. Pojavijo se bruhanje, spanje, nezavest, izrazita bledica, počasen srčni utrip, zoženje zenic. Pomagamo tako, da bolnika položimo, da leži , nezavestnega obrnemo v bočni položaj, dajemo kisik in injiciramo direktni protistrup nalorfin. Nalorfin injicirajo tudi, če ne vedo, ali gre za akutno ali kronično zastrupitev z morfinom. Pri kronični zastrupitvi (narkomaniji) se pojavijo abstinenčni ali odtegnitveni pojavi, pri akutni pa nalorfin takoj pomaga - nevtralizira učinke morfina. 2. Kronična zastrupitev z morfinom ( narkomanija ) se razvije po dolgotrajni uporabi morfina. Ob prenehanju jemanja se pojavijo zelo hudi odtegnitveni ali abstinenčni pojavi : močno znojenje, bruhanje, nespečnost, driska,halucinacije ( vidne in slušne prevare, blodnje ), velika razburjenost, ki terjajo hospitalizacijo. V tej fazi človek telesno in duševno propada, zanimata ga le še pridobivanje droge in užitka, ki ga droga povzroči, realnost življenja ga ne zanima več. Kodein metilmorfin pomirja center za kašelj deluje kot antitusik. Kot analgetik se uporablja v pediatriji. Pri dolgotrajni uporabi pride do zasvojenosti, pokažejo pa se tudi abstinenčni pojavi. Dionin etilmorfin je močnejši analgetik kot morfin. Uporablja se v okulistiki kot resorbens, ki poveča odtok solzne tekočine in s tem zniža pritisk v očesu. Sintezno pridobljeni močno delujoči analgetiki npr. Petidin, Heptanon imajo močnejši analgetični učinek kot morfin, se danes uporabljajo, v manjši meri povzročajo zasvojenost. Močne analgetike dajemo pri : • močnih bolečinah, ki nastanejo nenadno in se ne ponavljajo ( srčni infarkt, napad ledvičnih kamnov, porod, zadnji stadij rakave bolezni ) • kadar skušamo zmanjšati porabo kisika ( pri daljšem prevozu ranjencev ) • za pomirjanje hudega kašlja v enkratni dozi. 5. 3. 2. A N A L G E T I K I A N T I P I R E T I K I Vsi metabolični procesi v telesu potekajo pri normalni telesni temperaturi, ki je merjena v ustih, pod pazduho ali v črevesu različna. Različna je tudi zjutraj in zvečer. Povprečna telesna temperatura je od 36,2 do 36,8 o C. Telesno temperaturo uravnava termoregulacijski center v možganski sredici, ki je sestavljen iz centra za ohlajanje in centra za ogrevanje, ki ne moreta delovati istočasno. Analgetiki antipiretiki učinkujejo tako, da zavirajo sintezo prostaglandinov, tkivnih hormonov, ki prestavijo termoregulacijski center na višji temperaturni nivo. Ker prostaglandini sodelujejo tudi kot posredniki v vnetni reakciji, z oviranjem njihovega nastajanja tudi zmanjšujemo vnetno reakcijo - delujemo proti vnetju. Prostaglandini vzdržujejo tudi normalni krvni obtok v želodčni sluznici in v ledvicah, zato lahko z dolgotrajno uporabo antipiretikov, ki njihovo nastajanje zavirajo škodimo želodcu in ledvicam. Ker prostaglandini tudi sprožijo porod, antipiretikov vsaj tri tedne pred pričakovanim porodom nosečnice ne smejo uporabljati. Vročina /febris/ je obrambna reakcija telesa in tudi znak bolezni. V nasprotju z močnimi analgetiki, ki delujejo v območju centralnega živčevja pa šibki analgetiki ali antipiretiki delujejo predvsem v območju bolečinskih živčnih končičev na periferiji. Skupine analgetikov antipiretikov : Salicilati (Aspirin) in pirazoloni delujejo protivnetno, proti revmi Paracetamol deluje predvsem analgetično in antipiretično, zelo šibko protivnetno Derivati organskih kislin (Voltaren, Erazon, Naprosyn) . Aspirin je ulcerogen, zato ga moramo vedno kot tudi vse ostale antipiretike jemati po jedi. Veliki odmerki paracetamola lahko okvarijo jetra. Bolečina je eno važnih pomagal pri postavljanju točne diagnoze. Analgetikov ne rabimo, če nismo najprej ugotovili vrsto, pogostnost, trajanje, položaj bolečine.Takoj ko ugotovimo diagnozo pa damo analgetik saj je - blažiti bolečine božansko delo /Sedare dolorem divinum opus est /. Pri močnih akutnih bolečinah lahko nastopi kolaps in stanje šoka. Takrat damo tudi najmočnejši analgetik v ustrezni dozi. Pri glavobolih, kjer se antipiretiki pogosto rabijo je smiselno najprej ugotoviti vzrok bolečine in tak glavobol zdraviti vzročno in ne samo odpravljati bolečine kot simptoma. Dober analgetičen učinek dosežemo z uporabo kombiniranih analgetikov, ko z nižjimi dozami učinkovin dosežemo zaželjene učinke, ne prihaja pa tudi do strupenih učinkov. Z uporabo ananlgetikov antipiretikov pa ne smemo pretiravati, saj s tem da ovirajo sintezo prostaglandinov ob dolgotrajni uporabi povzročajo tudi neželjene stranske učinke. Prostaglandini vzdržujejo normalno prekrvavitev želodčne sluznice in ledvic, pri porodnicah pa sprožijo tudi porod. Dolgotrajna uporaba teh zdravil lahko škodi želodcu in ledvicam. Povišano telesno temperaturo lahko znižujemo tudi fizikalno s hladnimi obkladki, ki jih polagamo na roke in noge bolnika in jih večkrat menjamo. Nato ga dobro obrišemo in pokrijemo. To zlasti priporočajo pri malih otrocih. 5. 4. POMIRJEVALA Pomirjevala ali sedativi so zdravila za pomirjanje. Z njimi zvišamo prag vzdražnosti živcev, ne motimo pa njihove normalne funkcije. Človeku omogočijo, da mirno reagira na dražljaje iz okolja. Uporabljamo jih zas zdravljenje napetosti in strahu, ki so lahko razlog za nastanek mnogih bolezni, kot glavobolov, zvišanemu krvnemu tlaku, želodčni razjedi. Predpisujejo jih bolnikom, ki tožijo nad notranjim nemirom, napetostjo, strahom. Večje doze pomirjeval delujejo uspavalno. Tako delujoča zdravila delujejo na možgansko skorjo in na predele pod njo. ANKSIOLITIKI bolnika pomirijo. Popustita psihična napetost ter občutka strahu ter tesnobe. Uporabni so pri zdravljenju psihosomatskih motenj. Anksioznost označuje strah ali bojazen, ki se pojavita brez resnične nevarnosti. Klinično se pokaže, če je moteno ravnotežje določenih snovi v možganih. Občutek ogroženosti stopnjuje možgansko dejavnost in spodbuja simpatično živčevje, kar povzroča telesne simptome : tresenje, razbijanje srca, zadihanost, nelagodje v prebavilih in glavobole. Lajšajo nenehen občutek živčnosti, ki je posledica stresa ali drugih duševnih težav, vendar ne morejo odpraviti njihovih vzrokov. V bolnišnicah jih dajejo za pomiritev in sprostitev bolnikov pred neprijetnimi posegi. Najpomebnejšo skupino anksiolitikov predstavljajo benzodiazepini. Retikularni aktivizacijski sistem v možganih uravnava duševno dejavnost s stimulacijo višjih možganskih središč, ki so odgovorni za zavest. Benzodiazepini zavirajo ta sistem in tako odpravijo anksioznost, v večjih odmerkih pa uspavajo. Dejavnost v možganskih celicah običajno zavira GABA, ki se veže na posebne receptorje. Benzodiazepini s stopnjevanjem delovanjem GABA zavirajo dejavnost dela možgan, ki obvladuje čustva. Vezava GABA na možganske celice zavre prenos električnih signalov, kar zmanjša komunikacijo med celicami. Zmanjša se občutek vznemirjenosti, upočasni se duševna dejavnost in slabi motivacija. Sproščajo mišice. Blaga stranska učinka sta omotičnost in pozabljivost, upočasnijo se refleksne reakcije, možgani kmalu razvijejo toleranco, zato dolgotrajna uporaba benzodiazepinov vodi v odvisnost, ki jo je zelo težko pozdraviti. BENZODIAZEPINI, učinkujejo : • pomirjevalno • uspavalno • proti krčem - sproščajo krče skeletnih mišic Razmerje med terapevtsko in smrtno dozo je široko, zato so sorazmerno varni in zato so se toliko uveljavili. Razlikujemo kratko in dolgo delujoče. Smrtni primeri zastrupitve z njimi so redki, nevarne pa so lahko kombinacije z drugimi zdravili ali alkoholom. Najpomembnejši stranski učinki benzodiazepinov so potencirane oblike njihovih zaželenih učinkov : utrujenost, zaspanost, zmanjšana psihomotorična sposobnost, zato naj jih vozniki pred vožnjo ne jemljejo. Prednost uporabe benzodiazepinov pred klasičnimi barbiturati je v tem, da benzodiazepini odpravljajo občutek strahu. Pri blažjih motnjah spanja uporabljamo pripravke baldrijana in hmelja. 5. 5. P S I H O F A R M A K I So zdravila, ki spremenijo duševno ravnanje z delovanjem na centralni živčni sistem. Poznamo več skupin psihofarmakov: 5. 5. 1. NEVROLEPTIKI zavirajo centralno živčevje, zmanjšajo psihomotorično aktivnost, bolniki postanejo indiferentni do okolice. Zavirajo blodnje ( halucinacije ). Psihoze so duševne motnje, ki človeku preprečujejo jasno mišljenje, razpoznavanje resničnosti in razumno ravnanje. Mednje spadajo shizofrenija, manično depresivna psihoza in paranoja, natančni vzroki zanje niso znani, v njihov nastanek pa je vpletenih več dejavnikov, med drugim stres, dednost in možganske poškodbe. Domnevajo, da je vzrok nekaterih duševnih bolezni povečana komunikacija med možganskimi celicami zaradi prekomernega učinkovanja prenašalca dopamina, ki deloma uravnava možgansko dejavnost. Ta zmoti normalne procese mišljenja in povzroči nenormalno vedenje. Veže se na receptorje v možganskih celicah. Nevroleptiki pomagajo zmanjšati škodljive učinke odvečnega dopamina, ker se vežejo na receptorje in zmanjšujejo dovzetnost možganskih celic za dopamin. Ker zmanjšajo delovanje dopamina, lahko zmotijo možgansko ravnovesje drugega prenašalca acetilholina in se razvijejo simptomi podobni Parkinsonovi bolezni – obraz brez mimike in tresenje rok. Redno jemanje teh zdravil je izjemno pomembno in je z njimi treba nadaljevati tudi, ko izginejo simptomi. Najresnejša dolgoročnejša nevarnost zdravljenja je motnja, ki povzroča trzajoče gibe ust, jezika in obraza, včasih pa tudi rok in stopal. Manično depresivna psihoza je bolezen, ki povzroča izrazito pretirana nihanja razpoloženja, ko se vrhunci vznesenosti izmenjujejo z globinami depresije. Pogosto jo zdravijo z litijem, ki zmanjša intenzivnost teh motenj ter pogostnost sprememb razpoloženja. Ker je litij toksičen, je med zdravljenjem potrebna redna kontrola koncentracije litija v krvi. 5. 5. 2. ANTIDEPRESIVI izboljšajo razpoloženje, povečajo voljo in samozavest, zmanjšajo občutke tesnobe, strahu in samoobtoževanje. Običajno blaga depresija hitro mine, hujša pa je, če jo spremljajo obup, brezvoljnost, izguba libida, apatičnost in izguba apetita ali občutki samoobtoževanja, takrat jo moramo zdraviti. Kot vzrok depresije velja zmanjšanje koncentracije določenih živčnih prenašalcev v možganih, ki s stimuliranjem možganskih celic vplivajo na razpoloženje. Antidepresivi zvišujejo raven teh ekscitacijskih živčnih prenašalcev. Običajno možganske celice sproščajo zadostne količine ekscitacijskih prenašalcev, da stimulirajo sosednje celice. Celice te živčne prenašalce nenehno reabsorbirajo in razgrajujejo z encimom monoaminsko oksidazo. Pri depresiji se sprošča manj živčnih prenašalcev. Antidepresivi pa zvišujejo raven teh prenašalcev v možganih. Depresijo zdravimo s tremi skupinami zdravil : tricikličnimi antidepresivi, zaviralci monoaminske oksidaze in zaviralci sprejema živčnega prenašalca serotonina. Za zdravljenje manično depresivnih motenj rabimo litijev karbonat. Triciklične antidepresive npr.amitriptilin uspešno uporabljamo tudi za odpravljanje tako imenovane somatoformne bolečine. Nevroleptike in antidepresive uporabljamo za zdravljenje psihoz in duševne razklanosti ali shizofrenije. Antidepresive uporabljamo za zdravljenje depresij. 5. 5. 3. ANTIKONVULZIVI ALI ANTIEPILEPTIKI Električni signali, ki pritekajo iz živčnih celic v možganih, so običajno zelo natančno usklajeni, kar omogoča gladko premikanje rok in nog. Vendar lahko postanejo ti signali tudi neusklajeni in neurejeni. Taki povzročijo neurejeno mišično dejavnost in duševne spremembe, krče, ki so značilni za epileptični napad. Antikonvulzive uporabljamo za preprečevanje nastanka epileptičnih napadov. Bolnikom omogočijo normalno življenje in zmanjšujejo možnost možganskih okvar, ki se lahko pojavijo zaradi ponavljajočih se napadov. Možganske celice sprožijo telesne gibe z električnimi inpulzi, ki se po mišicah širijo v mišice. Pri epileptičnem napadu se v delu možganov začne čezmerna električna aktivnost, ki se nato razširi na preostale dele in povzroči neobvladano stimulacijo možganskih celic. Zdravila delujejo inhibicijsko, pridušijo električno dejavnost in tako preprečijo čezmerno vzburjenje, ki povzroča epileptični napad. Večina teh zdravil vpliva na zmožnost jeter za razgrajevanje drugih zdravil, jemati pa jih je potrebno redno, kot so predpisani, ker nenaden upad njihove koncentracije v telesu lahko sproži napad epilepsije. 5. 5. 4. ANTIPARKINSONIKI Parkinsonizem opisujejo kot tresenje glave in udov, mišično togost, obraz brez mimike in nezmožnost za obvladovanje ali začetek gibov. Povzroča ga neravnovesje med dopaminom in acetilholinom, živčnima prenašalcema v možganih. Ti snovi sta odgovorni za prenos živčnih signalov v možganskem predelu, ki usklajuje gibanje. Imata nasprotujoče si delovanje in sta običajno natančno uravnoteženi. Pri parkinsonizmu je delovanje dopamina zmanjšano, zato se učinek acetilholina poveča in pojavi se neravnovesje. Med vzroki za to bolezen omenjajo degeneracijo možganskih celic, ki izdelujejo dopamin, stranske učinke zdravil nevroleptikov, možgansko okvaro in zožitev možganskih žil. Normalno gibanje je odvisno od možganskega ravnovesja med dopaminom in acetilholinom, ki se vežeta na receptorje na možganskih celicah. Pri Parkinsonovi bolezni je dopamina premalo, acetilholina pa zato sorazmerno preveč, zato so njegovi učinki preveliki. Ravnovesje med njima lahko ponovno dosežemo z zdravili antiparkinsoniki. Antiparkinsoniki obnavljajo ravnotežje med dopaminom in acetilholinom, tako, da bodisi zmanjšajo učinek acetilholina ali pa povečajo učinek dopamina. 5. 6. P O Ž I V I L A ALI ŽIVČNI STIMULANSI Človekova pozornost se tekom dneva spreminja in je pod vplivom možganskih živčnih prenašalcev. Nekateri od njih delujejo zaviralno in povzročajo zaspanost, drugi pa vplivajo vzpodbujevalno in povečajo budnost. Najobičajnejše domače zdravilo za povečanje budnosti in pozornosti je kofein, ki je blag živčni stimulans. Nanj se v možganih kmalu razvije toleranca. Budnost uravnava poseben del možganskega debla ( retikularni aktivizacijski sistem ). Njegova dejavnost je odvisna od razmerja med snovmi, od katerih nekatere npr. noradrenalin, delujejo vzburjevalno, druge npr. GABA (gama amino maslena kislina ) pa zaviralno. Živčni stimulansi spodbujajo sproščanje noradrenalina iz možganskih celic, stopnjujejo dejavnost aktivizacijskega sistema in drugih možganskih predelov ter tako izboljšujejo budnost in pozornost. Ta zdravila pa znižujejo v možganih raven naravnih stimulansov, po nekaj tedenskem rednem jemanju se razvije telesna odvisnost ( ta zdravila postanejo nujno potrebna za normalno delovanje telesa ). Nenadna prekinitev njihove uporabe sproži nastanek odtegnitvenih simptomov, ker presežek naravnih inhibicijskih snovi v možganih zavre dejavnost centralnega živčevja. Če jih odrasel človek jemlje neustrezno in preveč, lahko povzročijo čezmerno dejavnost v možganih, kar se kaže kot hud nemir, nespečnost in občutek anksioznosti. Poživila ali ANALEPTIKI so zdravila, ki dražijo centralno živčevje, predvsem središči za dihanje in krvni obtok. Razlikujemo : • centralno delujoče npr. kofein, ki stimulirajo podaljšano hrbtenjačo in možgansko skorjo, v previsokih dozah povzročajo krče. • reflektorno delujoče npr. amonijak, kafrin špirit, ki prek delovanja na kožo in nosno sluznico refleksno vzpodbudijo vitalna središča za dihanje in krvni obtok. Uporabni so pri omedlevicah. 6. Z D R A V I L A Z U Č I N K O M N A P E R I F E R N O I N V E G E T A T I V N O Ž I V Č E V J E 6. 1. ZDRAVILA Z UČINKOM NA PERIFERNO ŽIVČEVJE Periferno živčevje sestavlja dvoje po vlogi različnih vrst živčnega nitja . Ti sta : AFERENTNO NITJE, ki vodi živčne impulze iz receptorjev na periferiji telesa v ustrezna središča v centralnem živčevju EFERENTNO NITJE, ki vodi ukaze za učinke od ustreznih središč v centralnem živčevju v razne ciljne ali tarčne organe npr. žile, ledvice, sapnice, srce. aferentno ž. CŽS eferentno ž. tarčni organi 6. 1. 1. L O K A L N I A N E S T E T I K I So zdravila, s katerimi lahko povzročimo prehodno neobčutljivost tkiva za bolečino. Uporabljamo jih v kirurgiji. Vrste lokalne anestezije : • površinska anestezija - raztopino lokalnega anestetika namažemo na sluznico in tako omrtvičimo samo končiče senzitivnih živcev. • prevodna anestezija - anestetik vbrizgamo v živec. Vrsta prevodne anestezije je tudi lumbalna ali sakralna anestezija, ko lokalni anestetik vbrizgamo v subarahnoidalni prostor. križnega in ledvenega dela hrbtenice. • infiltracjska anestezija - anestetik vbrizgamo v podkožno in mišično tkivo, tako omrtvičimo poleg občutljivih živčnih končičev tudi živčne veje. Predstavnik lokalnih anestetikov je KOKAIN, ki deluje tako, da najprej odstrani občutek za bolečino, temperaturo in nazadnje za dotik. Ker povzroči tudi stisnjenje krvnih žil ostane dlje časa na mestu delovanja, kar je zaželjeno, saj lahko poseg brez bolečin traja dalj časa, nevarnost zastrupitve zaradi hitre absorbcije v kri je majhna. Danes se kokain več ne uporablja v medicini, saj je eno najbolj nevarnih zasvojeval, ki povzroča fizično in psihično odvisnost. Značilen je občutek zasvojenih s kokainom, da jih ves čas nekdo zasleduje. Danes uporabljamo sintezno pridobljene lokalne anestetike za anestezijo kože in sluznic, ki jim dodajamo adrenalin, da dosežejo učinek zoženja krvnih žil in s tem daljše delovanje. Danes rabijo lidokain, benzokain in prokain. 6. 2. ZDRAVILA Z UČINKOM NA VEGETATIVNO ŽIVČEVJE Pri EFERENTNIH živcih razlikujemo : • ANIMALNO ŽIVČEVJE, ki deluje pod vplivom naše volje • VEGETATIVNO ŽIVČEVJE, ki ne deluje pod vplivom naše volje Vegetativno živčevje sestavljata SIMPATIK in PARASIMPATIK, ki si po delovanju nasprotujeta. Ko prispe iz ustreznega središča v CŽS živčni impulz se iz eferentnega nevrona izloči kemični posrednik, ki se veže na receptorje tarčnega organa in tako nastane ustrezni učinek npr. odmik roke, če smo se opekli. Kemični posrednik je pri simpatiku noradrenalin, pri parasimpatiku pa acetilholin. Glede na vrsto posrednika imenujemo receptorje na tarčnih organih na katere se veže noradrenalin adrenergične in tiste na katere se veže acetilholin holinergične. Vsak tarčni organ je opremljen z obema vrstama receptorjev. Za dobro počutje in telesno zdravje morata oba sistema delovati uravnoteženo, sicer se pojavijo motnje v delovanju posameznih organov. UČINKI SIMPATIKA Simpatik se vklopi takrat, ko smo na delu, v pripravljenosti na spopad z okoljem. Zenica je široka /midriaza/, da zajamemo več svetlobe in bolje vidimo.Presnova v živčevju in mišičju je pospešena. Ob pospešeni presnovi morajo celice dobiti več hranil in kisika, zato srce bije hitreje in močneje, žile v skeletnih mišicah se širijo, v ledvicah in koži ožijo. Ker kri pri izdatnejši presnovi potrebuje več kisika se sapnice /bronhiji/ širijo in je dihanje lažje in učinkovitejše. Prebavila delujejo umirjeno, zaradi nizke napetosti črevesnih mišic se ne pojavljajo črevesni krči, izloča se tudi manj prebavnih sokov. UČINKI PARASIMPATIKA. Se udejstvuje, ko mirujemo, ko se telo usmerja v prebavljanje in počitek. Zenica se zoži /mioza/, srce utripa mirno, skozenj se pretaka manj krvi, arteriole in kapilare se širijo, ker je dihanje lahko umirjeno se sapnice ožijo. Črevesne mišice so napete, peristaltika je živahna, lahko nastopijo krči gladkih mišic, izloča se tudi več prebavnih sokov. Tudi ostale žleze izločajo več tekočine. Zdravila, ki delujejo tako, da povečajo tonus /delovanje / SIMPATIKA so SIMPATOMIMETIKI npr, adrenalin, atropin, skopolamin, ki jih uporabljamo za zmanjšanjer krčev gladkih mišic ( miorelaksansi ) ali pri zastrupitvah s parasimpatomimetiki, ker delujejo v nasprotnem smislu. Zdravila, ki povečajo tonus /delovanje/ PARASIMPATIKA so PARASIMPATOMIMETIKI npr. acetilholin, pilokarpin, insekticidi. Insekticidi zavrejo razgradnjo kemičnega posrednika acetilholina. Ker ta zato dlje časa vzburja tarčne organe kot normalno lahko pride do zastrupitve. Pri zastrupitvi s simpatomimetiki uporabljamo parasimpatomimetike in obratno. Na tarčnih organih v telesu poznamo tri vrste adrenergičnih receptorjev, na katere se veže noradrenalin . • alfa : v gladkih mišicah žlez in žil, njihova stimulacija povzroči oženje žil, krčenje uterusa • beta 2 :,,,,, v bronhijih , njihova stimulacija povzroči širjenje bronhijev ( astma ) • beta 1 : v srcu, njihova stimulacija pospeši delo srca ( frekvenca, minutni volumen ). V medicini poznamo zdravila BLOKATORJE ADRENERGIČNIH RECEPTORJEV . Blokatorji alfa receptorjev npr, Redergin uporabljamo pri zdravljenju hipertenzije, ko želimo preprečiti oženje žil. Blokatorje beta receptorjev uporabljamo v zdravljenju hipertenzije in srčnih obolenj. 7. A N T I H I S T A M I N I K I Histamin je vskladiščen v plazmocitih skupaj s heparinom. Nekatera zdravila, strupi ali obsežnejše poškodbe tkiva ter alergične reakcije lahko sprožijo izločanje vskladiščenega histamina v kri. Histamin vpliva na tarčne celice po enakem mehanizmu kot živčni kemični prenašalci - veže se na specifično oblikovane receptorje in povzroči : • krčenje bronhijev in črevesja • širjenje žil • otekline po telesu. Razlikujemo dva tipa receptorjev v telesu na katere se veže histamin : H 1 : v koži H 2 : v želodčni sluznici. Številna zdravila antihistaminiki pa lahko ublažijo motnje, ki jih opazujemo pri alergičnih reakcijah. Do histaminskih receptorjev imajo večjo kemično privlačnost kot histamin, zato jih zasedejo, ne more se vezati histamin in ne pride do nastanka sprememb, ki jih opazujemo pri alergičnih reakcijah. Najvažnejši stranski učinki antihistaminikov so : • pomirjanje centra za bruhanje - kinetoze • pomirjevalni in uspavalni učinek • nespecifični učinek proti krčem • povečana občutljivost kože na sončenje Pripravki : Synopen, Claritine, Letizen, Zyrtec.

PRAKTIČNA NAVODILA ZA RAZKUŽEVANJE Pri razkužilih moramo poznati učinkovino, način delovanja in učinkovitost za vsako vrsto mikrobov ( bakterije, spore, mikobakterije, viruse, glive ).. Te podatke, kot tudi podatke o škodljivih učinkih moramo zahtevati od proizvajalca, predno se odločimo za uprabo nekega novega razkužila Vedeti moramo, da se v razkužilih lahko razmnožujejo nezahtevne bakterije okolja npr. rod Pseudomonas v klorheksidinu, jodoforih inkvarternih amonijevih soleh. V mnogih razkužilih preživijo bakterijske spore. Taka so alkoholna razkužila, ki jih moramo pred uporabo na nekaterih oddelkih sterilno filtrirati. Razkužila nalivamo le v čiste posode! Razkužila v uporabi, kot tudi originalne posode iz tovarne so lahko okužene. Zato je potrebno v bolnišnicah občasno razkužila mikrobiološko nadzorovati. Kemična razkužila uporabljamo le, kadar ni možnosti termičnega razkuževanja. Uporabljamo jih le z namenom preprečevanja širjenja mikrobov z bolnikovimi izločki. V vseh ostalih primerih je najbolje redno čiščenje s čistili in toplo vodo. Zaradi škodljivih stranskih učinkov na okolje izbiramo, če je le mogoče biološko razgradljiva razkužila. Predee po uporabi razkužila izlijemo v fekalni izliv, jih razredčimo z obilico vode. Kovinski pa tudi nekateri drugi predmeti ne smejo ostati dolgo v vodi, v čistilu ali v razkužilu, da ne bi prišlo do korozije ali do drugih sprememb materiala. S kemičnimi razkužili razkužene predmete spiramo s pitno, da koncu pa še z deionizirano vodo. Razkuževanje površin Vse površine moramo redno čistiti. Razkužujemo le površine, ki se jih z rokami pogosto dotikamo, ki se jih dotika pacient ali se nanje useda aerosol. Razkuževanje ni potrebno, če površino npr. preiskovalno mizo prekrijemo z neprepustnim papirjem, polietilensko ali aluminijasto folijo, ki jo za vsakim pacientom odstranimo, zavržemo v predpisano posodo za odpadke in zamenjamo z novo.Površine, ki niso prekrite in ki so okužene z bolnikovimi izločki in s krvjo razkužimo. Razkužilo mora učinkovati vsaj 10 - 30 minut, odvisno od vrste uporabljenega razkužila. Za razkuževanje s krvjo in kužninami onečiščenih površin uporabljamo 2 - 5 % natrijev hipoklorit, 1 - 2 % Kloramin T ali kombiniran razkužilno čistilni pripravek z glutaraldehidom, včasih tudi perocetno kislino v kombinaciji s čistilom. Po razkuževanju je potrebno površino še očistiti. Majhne površine, ki so fizikalno čiste , lahko razkužimo z alkoholom, najbolje dvakrat zapovrstjo. Pri večjih površinah lahko alkoholni hlapi povzročijo požar. Za razkuževanje majhnih površin nekateri uporabljajo razkužilne robčke. Zdravniško ordinacijo čistimo redno po vsakem turnusu. UKREPI PROTI HIV V PRAKSI Pred okužbami nas varujejo rokavice, zaščitna oblačila, maske, ščitniki za obraz, očala, pokrivala, ki jih nosimo pri nevarnosti okužbe s krvjo, krvavimi izločki in aerosolom ter neposrednem stiku z bolnikovimi sluznicami. Dokazali so, da lahko virus HIV preživi v krvi in izločkih na različnih površinah pri sobni temperaturi do 15 dni, pri telesni temperaturi pa do 11 dni. V suhem okolju dokaj hitro propade. Postopki, ki uničijo viruse HIV in preprečujejo okužbo : termično razkuževanje v pomivalnem stroju 10 minut pri 93 - 95 stopinj Celzija. Segrevanje v vodi ali vodni pari pri 100 - 110 stopinj Celzija 10 - 20 minut avtoklaviranje 20 minut pri 121 stopinjah Celzija kemična razkužila : alkohol 70 - 85 % 1 -5 minut, aldehidi NAD 2 % 10 minut, natrijev hipoklorit 1 - 5 % 10 minut, perocetna kislina 0,2 % 5 - 10 minutumivanje in razkuževanje rok ter pravilna uporaba rokavic in osebna varnostna sredstva. Okužbe se lahko prenašajo neposredno s stikom pri delu, še večkrat se prenašajo posredno. Paziti je potrebno na higieno rok, snažnost rokavic in poklicne obleke, preizkovalne mize, čistost dihalnih mask in sterilnost instrumentov. Mikrobi se prenašajo s termometri, preko kljuk, ročajev, pa celo z dokumentacijo, če se jo dotikamo z okuženimi rokami. Po zraku se prenašajo stafilokoki, streptokoki, spore gliv, mikobakterije, virusi ošpic in noric. Prašni delci in kapljice raznašajo te mikrobe iz prostora v prostor. Prav tako so lahko vir okužbe topla in hladna voda iz vodovoda, umivalnik, odtok, posode z rožami, zemlja vlončkih in hidrokulture. Kdaj umivamo roke ? Umivamo jih ob prihodu na delo in pri odhodu z dela, pred jedjo, po vsaki uporabi stranišča, če se dotikamoi nosu, obraza, ust, kihamo, kašljamo, se usekujemo, vedno umijemo roke. Tudi pri vsaki pripravi bolnika in odvzemu kužnin. Posebej natančno pred kirurškimi posegi. Prazno posodo od tekočega mila pomijemo, razkužimo, speremo in osušimo ter šele nato nalijemo sveže tekoče milo. Kdaj razkužujemo roke ? Pred večjimi ali manjšimi invazivnimi posegi, pri delu s posebej občutljivimi bolniki, po prevezovanju ran, po onesnaženju z izločki bolnika, pri uporabi rokavic itd. Za higiensko razkuževanjke rok uporabljamo 3 - 5 ml alkoholnega razkužila ) 80 - 90 % etanol z 2 % glicerola ), dobro vtremo na osušene roke / postopek je podoben umivanju rok /. Na koncu vzamemo še 1 ml v vsako dlan, dobro natremo področje ob nohtih in počakamo, da se roke popolnoma posušijo. Rok ne brišemo in ne močimo več ! V ambulanti imejmo razdelilec z razkužilom ob umivalniku in preiskovalni mizi. Kirurško razkuževanje rok Pri kirurškem razkuževanju moramo roke 2 krat razkužiti ! Na umite in osušene roke nanesemo najmanj po 5 ml alkoholnega razkužila dvakrat zapovrstjo. Postopek traja 2 krat po 2,5 minute. Alkoholna razkužila delujejo na zaostale mikroorganizme na koži rok in na lastno bakterijsko floro, ki ji onemogoča prodor v globlje plasti. Operacijskega polja ne smemo z razkužilom polivati ! Moramo ga vtreti ! Tudi razprševanja ne priporočajo, ker slabše učinkuje, hkrati pa omogoča tvorbo škodljivega aerosola v zraku. Antiseptiki za razkuževanje sluznic ne smejo biti toksični, alergogeni, mutageni, karcinogeni, ne smejo obarvati sluznice, v primeru uporabe v ustih ne smejo obarvati zob in morajo biti prijetnega okusa. Običajno za sluznice uporabljamo vodne raztopine antiseptikov za usta in nožnico ( npr. 10% Betadine redčen 1 : 8 ali 3 % vodikov peroksid ). Zdravniške ordinacije čistimo s detergenti in toplo vodo vse predmete, ki niso v neposrednem stiku s pacienti npr,.stene ( 2 krat letno ), omare in predale 1 krat tedensko, tla po vsaki delovni izmeni, držala preiskovalnih miz, preiskovalne mize, stole, ročaje, luči, mizice, telefone in drugo dnevno. Površine, ki se jih pacienti in zdravatveno osebje dotikajo z rokami za vsakim pacientom razkužimo. 3. A N T I M I K O T I K I So sredstva za zdravljenje glivičnih infekcij kože. Tako delujejo : a) pripravki z žveplom. Na koži se žveplo postopoma reducira v H2S ter prehaja v alkalijske sulfide in disulfide, ki pogojujejo antimikotični in antiparazitarni učinek. borna kislina deluje antiseptično in tudi proti kožni plesni. Zaradi dobre absorbcije skozi tanko otroško kožo ali ranjeno kožo pa je lahko nevarna, zato je v teh primerih ne priporočamo. Boraks spremeni pH okolje v alkalno smer, zato ugodno deluje na okužbe povzročene z Candido albicans, ki je najpogostejši povzročitelj glivičnih obolenj sluznic. Za mazanje uporabljamo raztopino boraksa v glicerolu. c)klotrimazol (Canesten) preprečuje sintezo glivičnih beljakovin in poškoduje membrano glivicam č) mikonazol (Daktarin) je antimikotik, ki deluje tudi antibakterijsko in je primeren za mešane infekcije kože z glivicami in bakterijami. d) terbinafin ( Lamisil ) je antimikotik, ki uničuje celice glivic in je najbolj učinkovit pri glivičnih obolenjih kože in nohtov.. 4. K E M O T E R A P E V T I K I So zdravila za zdravljenje infekcij, ki jih vnašamo v telo. Delujejo v krvi ali v različnih organih in ne le lokalno na površini telesa kot antiseptiki. Bodisi uničujejo( BAKTERICIDI) , bodisi pa preprečujejo rast in razmnoževanje bakterij (BAKTERIOSTATIKI). Značilno za bakteriostatično delovanje je, da se po izločitvi zdravila iz telesa začno bakterije znova razmnoževati, če nismo dali pravočasno nove doze bakteriostatika. Zelo pomembno za vsako kemoterapevtsko zdravljenje je zato jemanje zdravila v predpisanih časovnih intervalih in potreben čas do ozdravitve. Kemoterapevtiki so uporabni za zdravljenje infekcij, za preventivo infekcij in kot pomožna sredstva za sterilizacijo črevesja pred operacijami v trebušni votlini. Motnje pri uporabi kemoterapevtikov: 1. Senzibilizacija. To je pojav, da se po daljšem jemanju kemoterapevtika pokaže alergična reakcija. 2. Nastanek odpornosti ali rezistence mikrobov, ki je lahko posledična ali pridobljena. Normalno občutljivi mikrobi postanejo po daljšem času uporabe kemoterapevtika zanj neobčutljivi. V mikrobu pride do mutacije do te mere, da lahko kemoterapevtik postane mikrobu celo hrana in mikrob nanj ni več občutljiv. 3. Sprememba bakterijske flore v ustih, črevesju in vagini. Kemoterapevtik poruši ravnotežje med normalno prisotnimi nepatogenimi in patogenimi mikrobi. Kemoterapevtik uniči patogene in del nepatogenih. Bolj se razmnožijo nepatogene klice, ki so običajno neškodljive, ker pa jih je preveč povzročajo motnje. Pri dolgotrajni uporabi kemoterapevtikov lahko pride do hipo ali avitaminoz vitaminov B in K, ki jih tvori nepatogena črevesna bakterijska flora. Spekter delovanja kemoterapevtika nam pove na katere povzročitelje infekcij (infekte) določeni kemoterapevtik deluje. O izbiri kemoterapevtika za zdravljenje odloča njegova terapevtska širina ali varnost uporabe ter primerjava z drugimi kemoterapevtiki, ki delujejo na istega povzročitelja infekcije. Zgodovinski razvoj kemoterapevtikov : Leta 1909 je Erlich sintetiziral organsko spojino z arzenom (Salvarzan), ki je učinkovala na povzročitelja sifilisa, ki je tedaj masovno kosil po Evropi. Leta 1935 je Domagkprvi sintetiziral kemično snov, ki je uničevala bakterije. Leta 1940 je Fleming odkril penicilin in začne se obdobje uporabe antibiotikov. RAZDELITEV KEMOTERAPEVTIKOV : 4. 1. Sulfonamidi 4.2. Antibiotiki ( penicilini, cefalosporini, tetraciklini, klaramfenikol, aminoglikozidi, makrolidi ) 4.3. Citostatiki 4.4. Tuberkulostatiki 4. 5. Antimalariki 4.6. Anthelmintiki MEHANIZMI DELOVANJA KEMOTERAPEVTIKOV Kemoterapevtiki učinkujejo na mikroorganizme po enem od naslednjih mehanizmov : a) zaviranje nastajanja celične stene bakterij, ki bakterije ščiti pred zunanjim okoljem. Tako delujejo penicilini, cefalosporini. Celice nekaterih bakterij in živalske ter človeške celice nimajo stene, obdaja jih le celična membrana z lipidi, zato so tovrstni kemoterapevtiki zelo malo strupeni za organizem. sprememba prepustnosti celične membrane bakterij. Tako deluje nistatin. c) z delovanjem na ribosome bakterij spremenijo molekularne mehanizme sinteze bakterijskih beljakovin in s tem ovirajo razmnoževanje bakterij. Tako delujejo kloramfenikol, eritromicin in tetraciklini. č) motenje sinteze bakterijskih jedrskih kislin. Tako deluje grizeofulvin. d) Zaradi svoje kemijske podobnosti z normalnimi sestavinami celic kemoterapevtiki vstopajo v presnovo bakterij, pri čemer nastanejo snovi, ki jih bakterije ne morejo uporabiti, ne morejo se torej več razmnoževati. Tako delujejo sulfonamidi in tuberkulostatiki. 4. 1. S U L F O N A M I D I So organske spojine z žveplom, ki ovirajo rast in razmnoževanje tistih bakterij, ki morajo samwe sintetizirati folno kislino, ki jo potrebujejo za uspešno rast in razmnoževanje. Delujejo bakteriostatsko. Delovanje temelji na kemični podobnosti sulfonamida para benzojevi kislini, ki je bistveni sestavni del folne kisline. Ko sulfonamid vdre v bakterijo, izpodrivajo paraamino benzojevo kislino v sintezi folne kisline, vežejo se sami, pri čemer nastane neaktivni produkt, ki ga bakterija ne more uporabiti kot rastni faktor. Rast in razmnoževanje bakterij se zato ustavi. para amino benzojeva kislina sulfanilamid Ne učinkujejo pa na ostale mikrobe in živali ter človeka, ki sami ne tvorijo folne kisline ampak jo dobijo kot vitamin s hrano. Poznamo kratko delujoče, dolgodelujoče in lokalno delujoče sulfonamide npr. sulfaguanidin, ki deluje zgolj lokalno v črevesju. >Danes se manj uporabljajo. Zelo pomemben je kot pri vseh ostalih bakteriostatikih enakomeren dotok sulfonamida, da ne pride do prehitre rezistence povzročiteljev. Stranski učinki sulfonamidov : a) alergije največkrat kot ekcem ali mehurjevka, lahko nastane tudi vnetje jeter ali ledvic. omotičnost c) mravljinčavost na koncu okončin č) motnje v prebavilih _ driske. Sulfonamidov nikoli ne jemljemo na prazen želodec ! d) cianoza ( modrikavost ustnic, gre za oviran nastanek hemoglobina ) e) anemija zaradi oviranega nastajanja eritrocitov v kostnem mozgu f) agranulocitoza , gre za oviran nastanek levkocitov v kostnem mozgu. Je najhujša motnja pri uporabi sulfonamidov. g) fotosenzibilizacija - povečana občutljivost kože na sončenje h)sprememba bakterijske flore v prebavilih i) kristalurija. Ta nastane, če koncentracija sulfonamida v urinu preseže mejo topnosti. Tedaj začne sulfonamid v ledvicah kristalizirati. Kristalčki okvarijo ledvične kanalčke, ki zato krvavijo, lahko jih tudi zamašijo, lahko zmanjšajo ali onemogočijo izločanje urina. Lahko pride do uremije _ do zastrupitve organizma z dušikom. Proti kristaluriji se borimo tako, da bolnik med zdravljenjem pije dosti tekočine, da pije mleko, da naalkalimo urin in tako dosežemo povečanje topnosti kislih sulfonamidov v urinu zaradi tvorbe vodotopne soli. Urin lahko naalkalimo z uživanjem pretežno rastlinske hrane ali pa z dodatkom sode bikarbone. 4. 2. A N T I B I O T I K I So kemoterapevtiki mikrobiološkega izvora. 4. 2. 1. Penicilini motijo nastanek celične stene bakterij. Naravni so pridobljeni iz glivice čopičaste plesni, ki jo posredno smiselno navaja že biblija v starozaveznih psalmih kralja Davida, ko priporoča škropljenje gnojnih ran z izopom , ki ga zelo rada napada glivica čopičasta plesen. Ko so rastlino izopa (ožepka) pomakali v vodo in škropili po ranah, so na rano nanesli trose čopičaste plesni, ki je tvorila antibiotično delujoči penicilin. l. Ker naravni penicilin razpada pod vplivom želodčnega soka in encimov v črevesni steni, ga ne uživamo ampak injiciramo v obliki natrijevih ali kalijevih soli. intramuskularno ali intravensko.Danes se naravni zaradi številnih motenj, ki jih povzročajo več ne uporabljajo.Penicilini se zelo hitro izločajo skozi ledvice. V malih koncentracijah delujejo bakteriostatsko, v visokih pa baktericidno. Polsintezno pridobljeni penicilin za peroralno uporabo OSPEN, dajemo vedno pred jedjo na prazen želodec. Polsintezno pridobljene širokospektralne peniciline npr. amoksicilin danes kombinirajo s klavulansko kislino, ki inhibira učinek encimov, ki v črevesni steni razgrajujejo peniciline. Poznamo antistafilokokni penicilin ORBENIN. Poznamo tudi oblike penicilinov za podaljšano delovanje npr. Extencilin, ki ga injiciramo l krat mesečno. Stranski učinki penicilinov - so zelo malo strupeni za človeka, ker selektivno delujejo le na bakterije, ki tvorijo bakterijsko steno - alergije na koži, sluznicah, lahko se razvije tudi anafilaktični šok - prebavne motnje zaradi sprememb bakterijske flore 4. 2. 2. Cefalosporini so po sestavi podobni penicilinom. Uporabljajo se polsintezno pridobljeni. Razvili so 3 generacije antibiotikov cefalosporinov. Lahko okvarijo ledvične kanalčke, zato moramo pri zdravljenju z njimi zagotoviti zadostno diurezo s pitjem veliko tekočine. KETOCEF zelo dobro prodre v likvor in je uporaben za zdravljenje gnojnega meningitisa. Nekateri cefalosporini lahko povzročijo, da bolnik ne prenese več alkohola. 4. 2. 3. Tetraciklini delujejo bakteriostatično. Velika prednost je v dobri absorbciji in širokem spektru delovanja. Z kovinskimi ioni (Ca, Mg, Al) tvorijo netopne kelate. Med terapijo z njimi ne smemo uživati mleka, antacidov, kalcijevih tablet, ker lahko zmanjšamo absorbcijo in s tem učinkovitost. Ker se nalagajo v kosteh in zobeh jih doi dopolnjenega 8. leta starosti otrokom ne dajamo. V nosečnosti so prepovedani. 4. 2. 4. Aminoglikozidi npr. streptomicin, gentamicin. Iz prebavil se ne absorbirajo, zato jih injiciramo. Moramo pa jih uporabljati previdno, ker lahko poškodujejo ledvice in ušesni živec, ker se kopičijo v tkivni tekočini notranjega ušesa in lahko povzročijo izgubo sluha. Med nosečnostjo so prepovedani. 4. 2. 5. Kloramfenikol je strupen za kostni mozeg in povzroči agranulocitozo. Uporabljamo ga le pri tifusu, paratifusu, pri meningitisu, če je povzročitelj občutljiv le na kloramfenikol, pri zastrupitvah s salmonelami in lokalno na očesu. 4. 2. 6. Makrolidi ( Macropen, Eritromicin, Sumamed ) . Uporabljajo se pri alergiji na peniciline za enake povzročitelje. Hrana ne ovira absorbcije. Sumamed se zaradi dobre farmakokinwetike lahko jemlje le enkrat na 12 ali 24 ur. Klindamicin se uporablja za zdravljenje aken lokalno, pri sistemski uporabi lahko povzroči psevdomembranozni kolitis / vnetje debelega črevesa /. 4. 2. 7. Fusidinska kislina učinkuje zlasti na stafilokoke, rezervirana je le za hude stafilokokne infekcije kosti, pljučnice, da ne pride do prehitrega razvoja rezistence.Takrat je uporaben le še vankomicin. 4.2.8. Kinoloni se odlikujejo po širokem spektru delovanja, ki zajema tako respiratorne, urinarne infekte in salmoneloze. Tisti, ki prehajajo hematoencefalno bariero so uporabni tudi za zdravljenje meningitisa. Od stranskih učinkov prevladujejo fototoksičnost in pa centralni učinki. Povečujejo zmedenost starejših, zato jih starostnikom ne predpisujejo. 4. 3. C I T O S T A T I K I So kemoterapevtiki, ki ovirajo rast in razmnoževanje rakavih celic. Uporabljamo jih za medikamentozno terapijo raka. Rakavo bolezen lahko zdravimo z zdravili, z obsevanjem z ionizirajočimi žarki in kirurško. Rak je okvara v temeljnih mehanizmih celic, gre za motnjo v prepisovanju genetskih informacij iz DNA v celici. Vsaka telesna celica lahko izkorišča samo del informacij v genetskem kodu, ostale so zanjo nedostopne. Kožna celica npr. lahko izkorišča samo informacije, ki jo opredeljujejo kot kožno. Rakava celica pa nekontrolirano prepisuje vse informacije, izgubi diferenciacijo in pozabi osnovno vlogo, ki jo mora opravljati v telesu. Rakava celica se ne pokorava več osnovnim kontrolnim mehanizmom v telesu. Rak je bolezen celotnega organizma. Pojav tumorja pa je lokalno izraženo bolezensko dogajanje, v nastanku katerega igrajo veliko vlogo porušena živčno hormonalna regulacija v telesu in presnova. Glavne značilnosti rakaste celice : a) nekontrolirana rast in razmnoževanje invazivnost. - številne rakaste celice (metastaze) se odločijo od primarne rašče in potujejo s krvjo in limfo po telesu ter se zasejejo v kosti, jetra ter tam tvorijo sekundarne rašče. c) oviranje rasti in razvoja zdravih celic. Z oviranjem normalne prekrvavitve, oživčevja motijo delovanje organov. Kako pride do nastanka raka ? Vsi nosimo zasnovo za rakavo bolezen v sebi, če smo zdravi, normalno odporni vse življenje ne pride do sprožilnega dejavnika.Ionizirajoče sevanje, vročina, določene kemikalije s katerimi se srečujemo praktično vsak dan so direktni kancerogeni, ki z dolgotrajnim delovanjem na celice direktno povzročajo raka. Kokarcinogeni so snovi, ki se vežejo na membranske strukture zdravih celic. Pri tem se poveča sinteza prostaglandinov, ki kot tkivni hormoni prenesejo informacijo v jedro. Kokarcinogeni sami ne povzročijo raka, če pa se srečajo z direktnim kancerogenom povzročijo rakavo bolezen. Ko se srečujemo z rakom opazujemo dva problema : kako uničiti rakaste celice in po drugi strani kako povečati odpornost telesa, da bo telo lahko s svojimi kontrolnimi mehanizmi raka premagalo. CITOSTATIKI ubijajo rakaste celice tako, da povzročajo motnje v sintezi celičnih beljakovi ali jedrskih kislin v rakasti celici. Celice so zelo občutljive na terapijo s citostatiki v fazi delitve, sorazmerno odporne pa so v stacionarni fazi. Citostatično delujejo alkaloidi, rastlinski strupi, določene beljakovine, ki imajo sposobnost sesirjanja krvi in jih srečamo v zimzelenu, beli omeli, jesenskem podlesku. Da lahko delujejo morajo tvoriti kovalentne vezi z receptorji na rakastih celicah. S citostatiki ne moremo obvladati rakave bolezni zaradi problemov : a) citostatiki so neselktivni strupi, ki poleg rakastih, ki se hitro delijo uničujejo tudi vse hitro deleče se celice ( krvne, spolne ) in telesu povzročajo škodo. večina rakastih celic je nastala iz zdravih telesnih, zato niso tujek v telesu in za razliko od mikrobov v telesu ne povzročijo imunskega odziva. c) rakaste celice hitro dosežejo rezistenco na citostatike č) mnogi imajo zelo strupene stranske učinke, neposredno zavirajo imunski sistem in zato lahko organizem še prej uniči infekcija d) učinkovitost, ki so jo dokazali na živalih ni direktno prenosljiva na človeka. Odpornost telesa izboljšamo z ADAPTIVI, biološko aktivnimi snovmi rastlinskega izvora, ki povečajo odpornost živali na številne strupene snovi. Tako delujejo Žen šen, rastlinski polisaharidi sestavine rastlinskih in živalskih celic, ki so močni biološki stimulatorji. Aktivirajo zaščitne sile telesa, imunološko reaktivnost in ščitijo pred mikrobi in tumorji. 4. 4. T U B E R K U L O S T A T I K I Tuberkulozo povzroča bakterija Mycobacterium tuberculosis. Za to boleznijo največ obolevajo belci. Človek se lahko okuži od živali z mlekom (bovini tip). Oboli lahko človek ali žival. Ni vezana na starost. Okužimo se lahko na več načinov : a) kapljična infekcija - bacil živi dolgo časa tudi v suhem izmečku okužba s hrano - predvsem z mlekom c) okužba s krvjo krvodajalca ob transfuziji č) okužba novorojenčka tuberkulozne matere, ki se ne zdravi. Človek lahko pridobi odpornost protiTBC z besežiranjem _ cepljenjem z oslabljenim povzročiteljem tuberkuloze, ki ne povzroči izbruha bolezni, povzroči pa tvorbo protiteles. Cepijo novorojenčke takoj po rojstvu. Z besežiranjem so uspešno odpravili tuberkulozni meningitis.Besežirajo pa tudi odrasle, če ugotovijo, da nimajo naravne odpornosti proti TBC. Med 10 in 11 letom starosti opravijo tuberkulinski test, s katerim ugotovijo, če je v telesu dovolj protiteles proti TBC. Gre za intrakutano injekcijo. Oblike tuberkuloze : 1. pljučna 2. kostna 3. kožna 4. tuberkuloza bezgavk 5. tuberkuloza čreevesja, ledvic, možganskih ovojnic ( tuberkulozni meningitis ). Pljučna TBC : V začetku ni pravih bolezenskih znakov, odkrije jo le fluorografiranje v začetnem stadiju. Primarno žarišče se lahko zabrazgotini in človek ozdravi in postane imun. Pri neodpornem človeku lahko primarni proces napreduje in govorimo o progresivni TBC. Vnetni proces je še vedno na istem mestu, le da se razširi. Ker se bacili prenašajo s krvjo, lahko nastane vnetje tudi drugje (kosti, jetra), govorimo o miliarni tuberkulozi. Znaki : v prvih tednih ni značilnih bolezenskih znakov, kasneje se pojavi stalno povišana telesna temperatura, znojenje, ki je zlasti ponoči, bolnik hujša, je brez apetita in kašlja. Kašelj je sprva suh in dražeč, nastane izmeček, ki je najprej sluzast in brez barve, bolj tekoč, nato gostejši, bolnik lahko izkašljuje tudi kri. PostprimarnaTBC je posledica zmanjšane odpornosti v kasnejših letih življenja. Je ponovno aktiviranje primarnega procesa. Zdravljenje : V najbolj zgodni fazi zadostuje počitek na svežem zraku v izoliranem klimatskem zdravilišču ( simptomatska terapija ). Kasneje zdravljenje z zdravili tuberkulostatiki Lahko tudi kirurško zdravljenje - pnevmotoraks, ki pa je le še zgodovinsko zanimivo, umetno povzriočimo, da se sesede prizadeti del pljuč. Bacili TBC imajo voskasto ovojnico in so zelo odporni proti zunanjim vplivom. Zdravila tudi le težko dospejo v granulacijsko tkivo pljuč. Kljub zdravljenju s kemoterapevtiki, bacili zelo hitero razvijejo odpornost. Zdravljenje začnemo z sočasnim jemanjem treh ali štirih tuberkulostatikov, da preprečimo nastanek odpornih bacilov. Zdravili prvega izbora za zdravljenje TBC sta RIFAMPICIN in IZONIAZID. Kot dodatek tem lahko predpišejo bodisi Etambutol, Streptomicin ali Pyrazinamid. Pomembno je tudi zadosti dolgo trajanje zdravljenja. Pri dolgotrajnem zdravljenju dajo v začetku kombinacijo 3 zdravil, nato do ozdravitve nadaljujejo z dvema. Na koncu v fazi zavarovanja, ki naj prepreči povratek bolezni dajemo 1 zdravilo. IZONIAZID dajemo zjutraj po jedi, se zelo dobro absorbira iz prebavil, lahko pa povzroči vnetje živcev, zato mu dodajajo vitamine skupine B. Lahko povzroči tudi motnje v delovanju jeter in živcev. RIFAMPICIN je antibiotik, ki ga dajemo zjutraj na tešče. Preventiva TBC : a) besežiranje tuberkulinski test c) fluorografiranje č) zdravljenje obolelih d) izboljšanje socialno ekonomske ravni prevbivalstva. 4. 5. A N T I M A L A R I K I Malarijo povzroča pražival Plasmodium malariae, prenaša pa jo komarka Anopheles. Komar živi v toplih vlažnih področjih ob močvirjih, kamor samica leže jajčeca. Ko se razvijejo ličinke, te plavajo tik pod vodno gladino in dihajo s cevčicami, ki molijo iz vode. Komarka, ki je okužena s krvjo obolelega človeka ( za razvoj jajčec namreč potrebuje sesalsko kri ) zopet piči človeka in s slino prenese povzročitelja malarije v kri, kjer poteka nespolni del življenjskega ciklusa plazmodija. Nastajajo shizonti, ki napadajo eritrocite, ob njihovem razpadu se sprošča beljakovina, kinpovzroči mrzlico in vročino, kar poznamo kot malarični napad. V krvi nastajajo nezrele spolne celice gamete, ki s krvjo pridejo v komarja, kjer se razvija spolni del življenjskega cilkusa plazmodija. Akutna znamenja malarije se pokažejo, ko plazmodij vdre v eritrocite in se začne razmnoževati. Tedaj se pokaže malarični napad, ki ga spoznamo po treh značilnostih: 1. mrazenje, bolnik se trese od mraza, kar traja pol do ene ure 2. nenaden preskok iz mrazenja v visoko vročino (preko 41 o C ) 3. nenaden padec vročine z močnim znojenjem. Napadi trajajo od 1 do 5 ur. Vsak naslednji je močnejši, človek je vedno bolj utrujen in če ni zdravil na koncu umre zaradi odpovedi srca. Človek brez zdravljenja malarije ne preživi Napadi se pojavljajo v točno določenih presledkih na 3 ali 4 dni. Preventiva malarije : a) izsuševanje močvirij zapraševanje oklice močvirij z insekticidi c) zdravljenje z antimalariki. Najstarejše antimalarično zdravilo je bil kinin, ki pa se danes zaradi odpornosti povzročitelja in zaradi stranskih učinkov ( gluhost, slepota ) več ne uporablja. Danes uporabljajo sintezno pridobljene antimalarike, ki imajo za osnovo molekulo kinina npr, Primakin. Antimalarično delujoča zdravila dajejo tudi preventivno pred potovanjem v tropska področja. 4. 6. A N T H E L M I N T I K I So zdravila za zatiranje črevesnih parazitov : trakulje, glist in podančic. Trakulja /Taenia/ ima glavo s priseski in telo, ki je sestavljeno iz odrivkov, ki se izločijo z blatom. Odrivki vsebujejo zrela jajčeca, ki rabijo živalskega gostitelja, da se v tkivu živali razvijejo. V tkivu nastane mehurjasta ličinka, ki lahko živi nekaj let. Človek se okuži s surovim mesom. Poznamo več vrst trakulj : progasta potrebuje kot gostitelja govedo, ozka se razvija v prašiču in pasja, ki ima le 3 odrivke in živi v črevesju psa. Jajčeca pridejo po izločanju na pasjo dlako. Človek se lahko okuži. Znaki okužbe : • prebavne motnje • hujšanje - majhen otrok lahko zaostane v rasti in razvoju • slabokrvnost - trakulja porablja B vitamin, ki ga človek potrebuje za sintezo • eritrocitov. Zdravljenje : poznamo zdravilo YOMESAN, ki poškoduje trakulji živčni sistem, zato jo lažje izločimo iz organizma. Navadna človeška glista /Ascarida/ je do 1 cm dolga in živi v črevesju, jajčeca izloča z blatom. Človek se lahko okuži s hrano. Ličinka lahko prodre v kri, z njo potuje do pljučnih mešičkov kjer draži, zato človek močno kašlja. Lahko jo izkašljamo, lahko prileze sama v žrelo ali usta in jo zopet požremo. Okužba je možna tudi s hrano, vodo. Znaki okužbe : • prebavne motnje • hujšanje, slabokrvnost • nespečnost • pri majhnem otroku zastoj v rasti in razvoju Zdravila : VERMOX, DALBEN, preventiva skrb za higieno rok in živil Podančica /Oxiura/ živi v spodnjem delu črevesja, samci živijo globlje v črevesu. Samice so čisto pri zadnjični odprtini, kjer ležejo jajčeca v kožne gube zunaj danke. Jajčeca odlagajo le ponoči, ko človek miruje. Ko samica odlaga jajčeca zelo srbi, otrok se praska, jajčeca pridejo za nohte in pogosto pride do avtoinfekcije. Dolge so do 1 cm. Izven človeka ne živijo dolgo, sonce in svetloba jih ubijata, lahko pa živijo v manjših živalih ( pes, mačka). Zdravljenje je enako kot pri človeški glisti, zelo pomembna je osebna higiena. Med zdravljenjem z anthelmintiki uživamo lahko hrano. Anthelmintiki so močni strupi, ki poškodujejo živčni sistem, vsi pa prehajajo tudi skozi placento, zato jih nosečnice ne smejo uporabljati.

I Z L O Č A N J E Z D R A V I L I Z T E L E S A Po kemični spremembi zdravilnih učinkovin v vodotopno obliko v jetrih se zdravilne učinkovine izločijo iz telesa po naslednjih poteh: • preko ledvic : večina zdravil- vodotopne in po kemični spremembi v telesu vodotopne učinkovine • preko pljuč - plini ali hlapne tekočine • preko jeter - pri izločanju pomaga žolč • skozi kožo - s pomočjo znojnic Zelo nevarno je, če se zdravilo v kakšnem organu lahko kopiči, npr. sulfonamidi se lahko kopičijo v ledvicah v obliki kristalov, jih okvarjajo. Pri zdravljenju s sulfonamidi moramo zato piti veliko tekočine. M E H A N I Z M I D E L O V A N J A Z D R A V I L Zdravila lahko učinkujejo : • zunaj celice • na membrani celive preko interakcije z receptorji • v celici Vsa zdravila razdelimo na : A. Zdravila katerih učinek je posledica reakcije s specifičnimi receptorji na ali v celici B. Zdravila, ki učinkujejo zunaj celice. Ta ne delujejo preko receptorjev. A: ZDRAVILA, KI UČINKUJEJO PREKO VEZAVE NA RECEPTORJE K aj so receptorji ? Receptorji so za delovanje zdravil bistvene molekule ali molekularni kompleksi, ki so vezani na ali v celični membrani, znotraj celic ali na prostih molekulah encimov. Pomen kemijske strukture zdravilne učinkovine za delovanje zdravila Da bi zdravilna učinkovina v telesu delovala se mora na najmanj treh mestih vezati na receptor, zato pa se morata zdravilna učinkovina in receptor kemijsko privlačiti. Privlačne sile oziroma kemijske vezi : ionska, kovalentna , vodikova, van der Waalsove sile so odgovorne za vezavo zdravilne učinkovine na receptor. Vez med zdravilno učinkovino in receptorjem je specifična in reverzibilna. ZDRAVILNA UČINKOVINA RECEPTOR negativni naboj .................................. pozitivni naboj (ionska vez) elektron dajalec ................................. elektron sprejemnik (kovalentna vez) proton dajalec ................................. proton sprejemnik (kovalentna ) Nastane kompleks ZDR. UČINKOVINA:RECEPTOR, ki bi ga lahko primerjali z modelom ključa in ključavnice. Za učinek učinkovine v telesu pa je poleg kemijske privlačnosti z receptorjem, ki zagotavlja vezavo na receptor potrebna še specifična aktivnost zdravilne učinkovine na receptorju. En del molekule zdravilne učinkovine je odgovoren za vezavo na receptor, drugi pa za specifično aktivnost na receptorju. Molekula morfina in njen aktivni del , ki se veže na opiatni receptor : Zdravilna učinkovina , ki ima kemijsko privlačnost do receptorja in specifično aktivnost na njem je AGONIST. Zdravilna učinkovina, ki ima kemijsko privlačnost do receptorja, nima pa specifične aktivnosti na njem je ANTAGONIST. INHIBITOR se veže na receptor, ga torej zasede in prepreči vezavo zdravilne učinkovine. Sprememba molekule zdravilne učinkovine povzroči spremembo farmakološkega učinka te učinkovine. Pri zdravilnih učinkovinah opažamo stereospecifično delovanje. V naravi prisotne učinkovine so levosučni izomeri, te so farmakološko aktivne za razliko od desnosučnih, ki niso. Da zdravilna učinkovina lahko preide celično membrano mora imeti naslednjo strukturo : lipidni del - polarni del s pozitivnim nabojem. V telesu molekule zdravilne učinkovine iščejo in poiščejo svoje receptorje, se nanje vežejo, nanje specifično reagirajo, temu slede učinki. Z načrtovanjem trodimenzionalne strukture in razmeščanjem posameznih funkcionalnih skupin v molekuli zdravilne učinkovine v določen vzorec dajemo učinkovini informacijo, ne samo o tem, kateri receptor bo v telesu prepoznala, ampak tudi o tem, kaj se bo zgodilo po vezavi. Ali bo prišlo do verige sprememb, ki botrujejo učinku ali ne. Ker so strukture mnogih receptorjev še neznane, učinkovine prilagajamo strukturi spojin, za katere vemo, da dobro prepoznavajo določene receptorje. Z spremembami v molekuli skušamo stopnjo prepoznavanja povečati in tako pridobiti nove agoniste, antagoniste ali inhibitorje. Kako nastane učinek zdravilne učinkovine po vezavi na receptor ? Ko se na receptor kemijsko veže agonist (ki ima privlačnost in specifično aktivnost na njem) receptor menja konfiguracijo. A = agonist R = receptor RA = kompleks agonist-receptor (ključ-ključavnica) M = membrana Pri tej spremembi konfiguracije se odprejo pore v membrani, pride do sprememb v prepustnosti membrane. To je ekscitacija ali vzburjenje. Ko je zadostno število receptorjev vzburjenih dosežemo tako imenovani prag delovanja, ko se tvori stimulus, ki se iz mesta nastanka prenaša po živčevju na efektorni organ, kjer se izrazi v obliki vidnega učinka npr. skrčenje mišice, povečano izločanje žleznih celic. Pri vezavi inhibitorja na receptor (encim) pride do spremembe konfiguracije, ki prepreči učinek encima. Snovi, ki blokirajo encime /inhibitorji/ so lahko : • reverzebilni , katerih učinek sčasoma popusti, zato so uporabni v zdravljenju • ireverzibilni ( STRUPI : insekticidi, živčni bojni strupi organofosfati ). B: ZDRAVILA, KI NE UČINKUJEJO PREKO VEZAVE NA RECEPTORJE Sem sodi večina zdravil, ki delujejo zunaj celice. Ta delujejo po enem od naslednjih mehanizmov : 1. Delovanje je posledica fizikalne ali kemijske lastnosti zdravila npr. osmotski tlak - odvajala, adsorbcija - aktivno oglje, oksidacija - antiseptiki npr. vodikov peroksid. 2. Delovanje je posledica kemijske reakcije med zdravilom in malimi molekulami, npr. nevtralizacija ( soda bikarbona - antacidi) kelacija (nastanek kompleksov dvovalentnih kovinskih ionov z EDTA, ki so netopni in se ne morejo absorbirati, kar s pridom izkoriščamo npr. pri zastrupitvi s svincem). 3. Delovanje je posledica kemične podobnosti z določeno molekulo, ki normalno sodeluje v presnovi v telesu. Zdravilo, ki je kemično podobno tej molekuli, jo izriva v normalni presnovi. Nastanejo produkti, ki jih telo ne more uporabiti. Npr. sulfonamid po vdoru v bakterijo zaradi kemične podobnosti s paraamino benzojevo kislino, ki jo bakterija potrebuje za sintezo folne kisline, ki jo potrebuje za razmnoževanje, paraaminobenzojevi kislini prepreči vezavo. Sinteza folne kisline v bakteriji je zato ovirana, če folne kisline ni, se bakterije ne morejo več razmnoževati. Govorimo o bakteriostatskem učinku. S P E C I A L N A F A R M A K O L O G I J A F A R M A K O D I N A M I K A Delimo jo glede na : TIP ZDRAVLJENJA : 1. vzročno 2. simptomatsko MESTO DELOVANJA : 1. lokalno ( na določen del telesa) 2. sistemsko ( na cel organizem). ZDRAVILA ZA SIMPTOMATSKO LOKALNO ZDRAVLJENJE 1. RUBEFACIENTI (sredstva, ki lokalno dražijo ) povzročijo aktivno hiperemijo. Lokalno draženje kože spada med najstarejše oblike terapije. Fizikalne metode (masažo, obsevanja) navadno uporabimo pri nespecifični terapiji različnih obolenj. Podobno lahko z nanašanjem različnih snovi na kožo, ki lokalno dražijo, ugodno vplivamo na mišice, živčevje in notranje organe. Ob draženju kože se zaradi aktivacije številnih receptorjev sproščajo različni mediatorji, ki lokalno razširijo kapilare in povečajo njihovo prepustnost. Številni dražljaji tudi deloma prekrijejo bolečino. Govorimo o aktivni hiperemiji - rdeči koži, ki nastane zaradi lokalno povečane prekrvavljenosti. Kri na obolela mesta hitreje prinaša kisik in limfocite, odplavlja pa toksične presnovke, ki nastajajo pri vnetnih procesih. Reflektorno se poveča prekrvavitev tudi v globlje ležečih tkivih , zato rubefacienti lahko vplivajo tudi na globlje ležeča žariščaobolenj ( revmatična obolenja, vnetje porebrnice ). Aktivno hiperemijo izkoriščamo pri zdravljenje : • dekubitusov ( preležanin ). Uporabimo 20 % alkohol za masažo, ki povzroči na kožo in podkožje omejeno povečano prekrvavitev. • pri nastanku gnojenja v spodnjem delu epiderme. Takrat lahko uporabimo jodovo tinkturo. Jod zalepi medcelične prostore in limfne kapilare v podkožju ter zadržuje širjenje infekta. • pri omedlevicah - lokalno draženje kože refleksno vzburja centra za ožilje in dihanje. • pri revmatičnih boleznih. Rubefacienti so : eterična olja rožmarina, brina, kafra paprika, črni poper, gorčica v obliki vročih obkladkov pripravljenih iz stolčenih semen nikotinska kislina in njeni estri (benzilni) razredčena tinktura arnike Običajno jih na kožo nanašamo vgrajene v mazila, tekoča mazila ali obliže. Uporabljamo jih pri kroničnih vnetjih kože in sluznic pretežno lokalno kot nespecifično dražilno terapijo.. 2. ANTIFLOGISTIKI ( ZDRAVILA, KI ZMANJŠUJEJO VNETJE ) Koža je enoviti organ, ki opravlja naloge, s katerimi prispeva k ohranjanju notranjega okolja. Je mejnik med zunanjim okoljem iz katerega nanjo delujejo številni koristni in vzpodbujevalni dražljaji, v še večji meri pa različni škodljivi vplivi, ki lahko prizadenejo le kožo, ali po prehodu te naravne bariere tudi notranje organe oziroma človeški organizem v celoti. Koža je bolj kot katerikoli drug telesni organ izpostavljena poškodbam. Te so lahko mehanske ( rane, odrgnine ), lahko jih povzroči toplota, UV ali različne bakterije, glivice ali virusi. Na poškodbo koža pogosto odgovori z vnetno reakcijo. Proti vnetju se borimo tako, da skušamo odpraviti vzrok vnetja ali pa lokalno ali sistemsko blažimo vnetje. Lokalno blažimo vnetje z nanašanjem različnih snovi na kožo. Takšne snovi, ki po nanašanju na kožo delujejo proti vnetju so : • sredstva za ohlajanje • adstringenti (krčila) • reducenti • eterična olja z azuleni • antiseboroiki (sredstva proti čezmerni zamaščenosti kože ) • sredstva proti oteklinam. Sistemsko zdravimo vnetje z derivati hormonov kortikosteroidov, ki v več stopnjah zavirajo vnetno reakcijo, vendar pa jih moramo zaradi številnih stranskih učinkov uporabljati zelo previdno in kratek čas. 1. SREDSTVA ZA OHLAJANJE Povzročijo zoženje žil. a) hladna voda v obliki obkladkov, ki jih moramo pogosto menjati. hladilna mazila z veliko emulgirane vode. Voda iz hladilnega mazila na topli vneti koži izhlapeva, kožo hladi. Velja osnovno pravilo, da čim bolj akuten je vnetni proces na koži, tem blažja sredstva smemo uporabiti za njegovo zdravljenje. V začetku smemo uporabiti samo mrzle obkladke, da vnetno reakcijo pomirimo, šele nato smemo uporabiti dodatek zdravilnih protivnetnih učinkovin. 2. ADSTRINGENSI ali KRČILA (adstringere - latinsko krčiti). Uporabljamo jih v obliki hladnih obkladkov, včasih dodamo alkohol, ki hladi in tudi dezinficira kožo. Delujejo tako, da sesirjajo beljakovinska vlakna kolagena na zunanji površini kože ali sluznice. Pri tem nastane mrenica, ki spodnje plasti ščiti pred vdorom bakterij in njihovih strupov.Lahko prodirajo tudi globje v kožo.S krčenjem kolagenskih vlaken kapilar zožijo kapilare, zmanjšajo njihovo prepustnost. S tem se zmanjša tudi oteklina (edem).Oteklina je ena izmed petih značilnosti vnetne reakcije. Adstringense lahko uporabljamo notranje ali zunanje pri vnetjih kože, pri lokalnih površinskih krvavitvah in pri kroničnih vnetjih sluznice prebavil. Notranje uporabljamo prevretke zdravilnih rastlin s tanini npr. hrastovo lubje, korenino srčne moči. liste žajblja ali oreha, suhe borovnice. Zunanje na koži uporabljamo kovinska krčila - soli aluminija, bizmuta, cinka, srebra, pri odrgninah, hemoroidih. Kovinski adstringensi v manjših koncentracijah ( razredčeni ) pomirjajo vnetno reakcijo, visoke koncentracije pa tkivo lokalno uničijo ( delujejo jedko). Adstringenti so snovi, ki krčijo tkiva, v razredčenih raztopinah imajo trpek okus, na sluznicah povzročijo občutek praskanja.Krčijo medceličnino, ki je nabreknila zaradi vnetnega dražljajaj.Deloma vstopajo v izvodila žlez in zmanjšajo njihovo izločanje, zato se uporabljajo tudi proti potenju. 3. REDUCENTI delujejo tako, da tkivu odvzemajo kisik, s tem zavirajo in zmanjšujejo oksidacijske procese v celicah in s temzavirajo vnetje. V vnetem predelu je namreč zelo živahna presnova.V nizkih koncentracijah ( razredčeni ) pomirjajo tudi srbež in zavirajo razmnoževanje mikrobov (antiseptiki). Višje koncentracije pa dražijo tkivo. Npr. katrani - produkti suhe destilacije lesa ali nafte. Uporabljamo prečiščen bukov in premogov katran ter sulfurirane katrane (katran z žveplom - npr. ihtiol). Podpirajo regeneracijo kože, izboljšajo njeno prekrvavitev, razredčeni pomirjajo srbež in so antiseptiki. Uporabljajo se tudi pri psoriazi, dedni kožni bolezni. 4. ETERIČNA OLJA Z AZULENI. Azuleni so v vodi netopni ogljikovodiki sestavljeni iz petero in sedmeročlenega obroča in jih srečamo v kamilici in rmanu. Že zelo razredčeni učinkovito zavirajo vnetno reakcijo. Uporabljamo jih za pomirjanje vnetij sluznic v obliki ohlajenih poparkov, ki jih uporabimo kot obkladke. 5. SREDSTVA PROTI SEBOREJI (ANTISEBOROIKI)Seboreja je prekomerno delovanje žlez lojnic na obrazu in pospešeno luščenje oroženelih celic na lasišču, kar poznamo kot prhljaj. Za pomirjanje tega uporabljamo raztopine salicilne, benzojeve kisline, rezorcinol in žveplo v obliki mazil, losionov ali suspenzij. 6. SREDSTVA PROTI OTEKLINAM Oteklina je poleg rdečine, vročine, bolečine in zmanjšane funkcije vnetega področja eden izmed znakov vnetne reakcije.Pri lokalnem vnetju so kapilarne stene bolj prepustne, zato prehajajo skoznje tudi večje beljakovinske molekule v medceličnino, ki tam zadržujejo več vode .Primer takega lokalnega vnetja je npr. tromboflebitis, ki nastane zaradi motnje v venskem odtoku krvi. Takrat želimo : a) pomiriti vnetno reakcijo tonizirati ali učvrstiti kapilarne in venske stene c) zmanjšati eventuelno nastali krvni strdek To dosežemo z uporabo heparinoidnih mazil in z elastično obvezo noge. 3. SREDSTVA ZA ZAŠČITO KOŽE Ločimo : a) mazila in paste b)adsorbense c)sluzi a) Mazila in paste uporabljamo za zaščito zdrave kože pred poškodbami ali za preprečevanje izsušitve kože ali za mehčanje izsušene in razpokljive kože. Tu uporabljamo mazila ali paste brez dodatka posebnih učinkovin. Če je koža vlažna, mora mazilo (pasta) vsebovati dosti suhe snovi, ki vpija vlago, kožo suši. Različna kožna obolenja pa terjajo dodatek ene ali več zdravilnih učinkovin. Čimbolj akuten je bolezenski proces na koži ali sluznici, tem blažje sredstvo smemo na tak proces nanašati.Na sveže akutno vneto kožo damo na začetku le hladen obkladek. Upoštevati moramo tudi dejstvo, da z mazili zamašimo izvodila žlez, zato pretirana uporaba raznih mazil in krem ( tudi kozmetičnih ) lahko povzroči motnje v fizioloških funkcijah kože. Mazilo je sestavljeno iz mazilne podlage, nosilca v katero je vgrajena ena ali več zdravilnih učinkovin. Deluje zdravilna učinkovina, podlaga pa ima nalogo, da vgrajeno zdravilno učinkovino pripelje na mesto delovanja npr. površina kože, podkožje, globlje plasti kože. Vrste mazilnih podlag : a) mineralne mastne podlage npr. vazelin. Zadržujejo absorbcijo učinkovin, niso priporočljivi za vneto otroško kožo, ker ovirajo njeno dihanje. Mazila s takimi maščobe in maščobna olja (mandeljnovo, olivno) nekoliko podprejo absorbcijo zdravilnih učinkovin. Ker so po kemizmu sorodne koži, jih koža dobro prenaša in jih lahko uporabimo za redno nego utrujene kože. c) voski npr. čebelji vosek dajejo koži prožnost in odpornost, pospešijo in olajšajo absorbcijo učinkovin v globlje plasti kože. Povzročijo pa lahko alergije na koži č) polietilenglikoli dajejo koži prožnost, s kože se sperejo, nekoliko preprečijo izsušitev kože, ker so higroskopni. d) glicerol zaradi svoje higroskopičnosti ohranja kožo vlažno. Pred uporabo pa ga moramo primerno razredčiti z vodo, sicer suši in draži kožo. V mazila lahko vgradimo do 10 % suhe snovi, v paste pa od 20 do 50 % suhih snovi., Adsorbenti so zelo drobno uprašeni netopni praški, ki se čvrsto vežejo na površino kože ali sluznice in tvorijo zaščitni film, ki ščiti površino pred mehaničnimi, kemičnimi in mikrobiološkimi dražljaji. Vežejo pa na svojo površinop tudi bakterije, strupe ter neprijetno dišeče snovi Vpijajo žlezne izločke in z ustvarjanjem večje površine za oddajanje toplote kožo hladijo. Lahko jih uporabljamo zunanje ali notranje. Na koži uporabljamo škrob, smukec. Smukec se zelo dobro oprijemlje kože, nikdar pa ga ne smemo nanesti na rane, ker draži vezivno tkivo in povzroča granulome. c) Sluzi imajo podoben zaščitni pomen za sluznice kot mazila za kožo. Pod tako zaščiteno površinsko plastjo se sluznica lažje obnavlja. Uporabljamo jih za izplakovanje ust, dosti pa tudi notranje za zaščito sluznice želodca in črevesja. Uporabljamo slez, slezenovec, lučnik in ostale zdravilne rastline s sluzmi. 4. JEDKALA - KAUSTIKI Delujejo tako, da tkivo lokalno uničijo. Lahko gre za poškodbe pri delu s kislinami ali lugi ali za namerno uporabo jedko delujočih snovi za odstranjevanje npr. bradavic Tkivo lokalno uničijo zaradi svoje velike kemijske privlačnosti do organskih snovi. Ob uporabi moramo okolico mesta nanosa predhodno zaščititi z uporabo cinkove paste ali vazelina. Jedko delujejo : a) lugi - najmočnejši je kalijev hidroksid. Ob stiku luga s kožo nastane vodotopni albuminat, nekroza se neostro širi v globino. Pri poškodbah z lugi čimprej spiramo kožo z vodo, da čim bolj razredčimo lug . Po zaužitju luga želodca NE izpiramo. Sledi kemijska nevtralizacija luga z razredčeno ocetno kislino. kisline ob stiku s kožo tvorijo v vodi netopni acidoalbumin. Povzročijo opeklino s krasto. Poškodba je v globino ostro omejena. Pri poškodbah s kislinami najprej obilno spiramo z vodo in šele nato sledi kemična nevtralizacija kisline s sodo bikarbono ali zelo razredčenimi alkalijami. c) srebrov nitrat Podobno kot triklorocetno kislino ga uporabljamo za odstranjevanje čezmernih granulacij po koži npr. bradavic. Jedko delujejo tudi visoke koncentracije ostalih kovinskih krčil (adstringensi). 5. ZDRAVILA ZA TOALETO RAN . ZDRAVILA, KI RAZTAPLJAJO FIBRIN IN DETRITUS. Glede na klinično sliko razlikujemo tri stadije ran : črno, rumeno in rdečo. Črna rana je zanemarjena rana, ki se ne more celiti. Obilno je obdana s trdim odpadlim tkivom ( detritusom ). DETRITUS je drobir, kašasto izpremenjeno tkivo, ki ga moramo pri toaleti rane odstranjevati. Potrebno jo je očistiti, kar mora včasih storiti kirurg. Tako rana preide v stadij Rumena rana, ki obilno secernira, lahko se tudi gnoji. Čistimo jo redno in oblagamo z vlažnimi oblogami, pektinskimi, ki črpajo iz rane izločke in gnoj, da se rana očisti. Zadnji stadij rane pred zacelitvijo imenujemo rdeča rana, ko se že začenja razrast granulacijskega tkiva, ki bo rano pocelilo oziroma pripeljalo do ozdravitve. Ko pride zaradi poškodbe krvne žile do krvavitve, se v krvni plazmi aktivira encim aktivator protrombina, ki aktivira beljakovino protrombin v krvi. Ta aktivirani protrombin pospešuje pretvorbo v krvi prisotne topne beljakovine fibrinogena v netopen fibrin, ki tvori mrežo krvnega strdka. Ko se v to mrežo ujamejo trombociti, nastane krvni strdek, ki zamaši poškodbo žile in ustavi krvavitev. Sočasno pride v telesu do aktivacije sistema fibrinolize ali razgradnje fibrinskih niti. Obstoj teh mehanizmov v telesu zagotavlja za življenje potrebno normalno vzdrževanje krvnega obtoka. V tem sistemu sodelujejo številni encimi, ki jih lahko uporabimo tudi terapevtsko za encimsko čiščenje zanemarjenih ran. 1. Streptokinaza je encim, ki aktivira plazminogen v krvi do aktivnega plazmina, ki razkraja netopen fibrin. S streptokinazo torej lahko raztopimo fibrinske obloge na vnetiščih in strdke. Plazmin tudi zadržuje pretvorbo fibrinogena v fibrin. 2. Streptodornaza je encim, ki razgrajuje jedrske kisline. Z njim lahko razgradimo celična jedra okvarjenih ali odmrlih levkocitov v nekrotičnem tkivu. Zdravilo V A R I D A S E je zmes obeh encimov in ga uporabljamo za utekočinjanje gostega gnoja na ranah. Zdravega tkiva ti encimi ne poškodujejo 3. ALBOTHYL je preparat za čiščenje ran z nekrotično površino v ginekologiji. Ustavlja tudi krvavitve, raztaplja nekrotično tkivo, zdravega pa ne poškoduje 4. IRUXOL je preparat encima klostridipeptidaze skupaj z antibiotikom kloramfenikolom.Uporabljamo ga za čiščenje ran z nekrotičnimi oblogami. Nekrotično površino moramo prej z obkladki razmehčati. 5. FLUIMUKAN je zdravilo, ki cepi disulfidne vezi v polipeptidih in tako utekočinja gosto sluz, gosti lepljivi izmeček pri bronhitisu. Uporablja se za lajšanje izkašljevanja. ZDRAVILA Z DELOVANJEM NA POVZROČITELJE BOLEZNI 1. R A Z K U Ž I L A. Antiseptiki Dezinficiensi Antiseptiki in dezinficiensi so razkužila, saj z njimi razkužujemo. Antiseptiki so razkužila, ki jih uporabljamo za razkuževanje živega tkiva ( koža, sluznice )Imajo preventivni ali terapevtski pomen. Zavirajo razmnoževanje bakterij, so bakteriostatiki. Dezinficiense uporabljamo za razkuževanje okolja, predmetov in prostorov, torej zunaj telesa. Ubijajo bakterije, so baktericidi. V medicini se razkužila uporabljajo šele od sredine prejšnjega stoletja. Semmelweis, porodničar v dunajski porodnišnici sv. Ane je leta 1847 sistematsko pranje rok v raztopini klorovega apna pred preiskovanjem porodnic v izogib poporodnemu prisadu.Naletel pa je na odkrit posmeh tedanje strokovne javnosti. Lister je 1867. leta uvedel razprševanje fenola v operacijskih prostorih ter preoperativno razkuževanje rok v raztopini fenola. Razkuževanje je postopek, pri katerem želimo uničiti patogene mikrobe in odstraniti tudi čimveč vseh drugih mikrobov, ki se lepijo na različne površine in predmete. Ves biološki material, ki smo ga preiskovali pri bolniku je potencialno kužen. enako tudi ves pribor in instrumentarij, ki smo ga uporabili.Moramo ga razkužiti. Upoštevati pa moramo dejstvo, da dezinficiensi ne uničujejo sporogenih oblik mikrobov, z njimi torej ne moremo v celoti uničiti mikrobov. Najustreznejši in z vidika zaščite okolja najbolj sprejemljiv način je termična dekontaminacija oziroma sterilizacija s suho ali vlažno toploto. Vlažna toplota je učinkovitejša, saj ima večjo prodorno moč. Vlažno toploto uporabljamo pri sterilizaciji z avtoklaviranjem. Preparati za dezinfekcijo kovinskih instrumentov so : Gigasept , ki vsebuje aldehide Zlatosan Policid, ki vsebuje dialdehide in kvarterne amonijeve spojine 82 do 96 % etanol 70 % izopropilni alkohol Za dezinfekcijo plastičnih instrumentov priporočajo : Gigasept 82 do 96 % etanol. Za dezinfekcijo delovnih površin so primerni : Gigasept Buraton, ki vsebuje formaldehid Buraton 25, ki vsebuje formaldehid in nonilfenol Zlatosan Policid 0,2 do 0,5 % Natrijev hipoklorit Izosan G. Toaletne prostore večkrat dnevno očistimo s čistili, ki odpuščajo aktivni klor. Za ta namen primerni dezinficiensi so : Aldosol Buraton liquid Zlatosan Policid Safe granulat. Uporabljeni pribor, ki ga je dovoljeno večkrat uporabiti (npr, kovinski instrumenti) po uporabi odlagamo v raztopino dezinficiensa npr. formaldehida ali preparata z aktivnim klorom. Za uničevanje virusa HIV, ki se nahaja v krvi in telesnih izločkih ne smemo uporabljati površinsko aktivnih snovi, sredstev z aktivnim kisikom in natrijev hipoklorit. Aldehide, ki so poleg sredstev za odpuščanje klora edini učinkoviti proti virusu HIV moramo uporabljati kritično, saj obstaja sum, da so kancerogeni. Peroksi spojine (perocetna kislina) so neprimerne za dezinfekcijo s krvjo onečiščenih delovnih površin ali poroznih površin. Krvne beljakovine ali porozna površina motijo njihov antiseptični učinek. Mehanizmi delovanja razkužil :. 1. koagulacija celičnih beljakovin mikrobov ( dezinfekcija ) 2. adsorbcija (vezava) na površino bakterijske celice in motenje njenih fizioloških funkcij 3. motnje encimskih procesov v bakteriji Omejitve pri uporabi razkužil : a) membrana bakterijskih spor je skoraj neprepustna, zato so te še proti močnim razkužilom precej odporne. Lahko jih uniči le formaldehid ali sterilizacija z vlažno ali suho toploto. najpomembnejši faktor, ki omejuje uporabnost antiseptikov je njihova strupenost za človeka c) antiseptike lahko uporabljamo samo lokalno na površini telesa. Globinskega učinka, delovanja v telesu, torej zdravljenja infekcij z njimi ne moremo doseči, ker so za to potrebne koncentracije antiseptikov že strupene za človeka. KEMIČNA RAZKUŽILA Peroksi spojine zavirajo delovanje encimov mikroorganizmov, ker S - H skupine pretvarjajo v oksidirano S - S obliko. Perkisline uničujejo vse mikrobe, tudi bakterijske spore in viruse. Njihov učinek temelji na sproščanju vodikovega peroksida, toksičnega OH+ ter kisikovega radikala O2-. V zdravstvu uporabljamo za razkuževanje površin in predmetov 0,1 - 0,2 % raztopino perocetne kisline. Pri bolnišničnih virusnih epidemijah z njo razkužujemo celo roke in kožo. Vedno moramo natančno upoštevati navodilo o koncentraciji in času učinkovanja, drugače lahko razjedajo kovine ali so škodljive za različne materiale in kožo. 3 % vodikov peroksid je antiseptik, ki na svetlobi počasi sprošča aktivni kisik v obliki mehurčkov, ki na svoji površini vežejo drobne tujke in ko uhajajo proti površini, s seboj odnašajo vso nesnago, ki je zašla v rano. Uporabljamo ga za razkuževanje ran, za izpiranje ust, za grgranje. V telesnih votlinah in na raztrganinah z globokimi stranskimi žepi pa ga ne smemo uporabiti, saj mehurčki od tod ne morejo izhajati. Lahko povzročimo plinsko embolijo po absorbciji in razkrajanju v ožilju. Vodikov peroksid je učinkovit zaradi toksičnega prostega radikala OH+, ki okvarja DNK mikrobov, deluje na njihovo celično membrano in okvarja encime njihove dihalne verige. 3 % raztopina se uporablja za čiščenje ran. Mikrobiološki učinek je kratkotrajen. Vodikov peroksid je učinkovit zaradi toksičnega prostega radikala OH+, ki okvarja DNK mikrobov, deluje na njihovo celično membrano in okvarja encime njihove dihalne verige. 3 % raztopina se uporablja za čiščenje ran. Mikrobiološki učinek je kratkotrajen. Hipermangan ( KMnO4) se reducira v prisotnosti beljakovin, ne deluje globinsko. Za razkuževanje sluznic in ran uporabimo 0,5 % vodno raztopino hipermangana, ki je bledo rožnate barve. Intenzivneje obarvane raztopine že poškodujejo kožo. Halogeni. Klor Učinkovitost klora je odvisna od klorove / hipoklorne / kisline, ki se stvori pri raztapljanju klora in klorovih spojin v vodi. Ta kislina je zelo močan oksidant, deluje na vse mikroorganizme, tudi na bakterijske spore in viruse. Prisotnost organskih snovi zavira delovanje klorovih spojin. Raztopine klorovih preparatov morajo biti dnevno sveže pripravljene. Hipokloriti odcepljajo aktivni klor, raztapljajo pa tudi volno in svilo. Klorovo apno (OHCaOCl) uporabljamo za razkuževanje greznic in grobišč. Jod obarva plastiko in tkanine. Zaradi neobstojnosti na svetlobi je potrebno pripraviti vsakič svežo raztopino v steklenici iz temnega stekla, ki jo tudi pri kratkotrajni uporabi moramo hraniti zaščiteno pred svetlobo. Jod na svetlobi hitro izgubi antiseptično učinkovitost. Nizke koncentracije delujejo bolje od visokih. Etanolno raztopino joda uporabljamo za razkuževanje kože. Za sluznice ali občutljive predele kože / pazduha, obraz, perinej/ uporabljamo 1 % raztopino joda v glicerolu, da ne peče. Aldehidi so zelo učinkovita razkužila. Uničujejo vse mikroorganizme in bakterijske spore. Uporabljajo se v različnih medsebojnih kombinacijah in s spojinami detergenti, ki zmanjšajo površinsko napetost. Za razkuževanje endoskopov priporočajo 2 - 3 % raztopino glutaraldehida. Ta se uporablja tudi za razkuževanje instrumentov, naprav, predmetov in površin, ki so okužene s krvjo in bolnikovimi izločki. Posode z aldehidnimi razkužili morajo biti pokrite, da preprečimo izhlapevanje in draženje dihal. So izključno dezinficiensi, torej samo za zunanjo uporabo, zunaj telesa.Dobro delujejo tudi na viruse. 5 % raztopina formaldehida uniči virus hepatitisa B. Po uporabi moramo dobro spirati s sterilno destilirano vodo. 2 do 3 % za razkuževanje instrumentov, naprav. Deluje tako, da veže amino skupine beljakovin, ki zato koagulirajo. Za razkuženje tuberkuloznega sputuma mora 5 % raztopina delovati 1uro. V globino predmetov ne prodre, zato moramo obleke ali žimnice razkuževati razgrnjene. Manjše predmete učinkovito razkužimo tako, da jih skupaj s krpo prepojeno s formaldehidom zapremo v neprodušno zaprto posodo. UROTROPIN je snov, ki v kislem okolju počasi sprošča formaldehid, atrofira znojnice in se zato uporablja v tekočinah, posipih ali mazilih proti čezmernemu potenju nog. Alkoholi vplivajo na lipidne ovojnice mikroorganizmov ter denaturirajo celične beljakovine. Za razkuževanje rok in kože je primeren etanol, ki uničuje vegetativne oblike bakterij in lipofilne viruse, ne uničuje pa bakterijskih spor. 84 % koncentracija uniči virus hepatitisa B in enteroviruse. Virus HIV pa je občutljiv na že zelo nizke koncentracije alkoholov. So nosilci razkuževanja rok in kože ! Delujejo tudi na viruse. Antiseptični učinek začne pri 24 % koncentraciji in je najmočnejši pri 70 %. Visoke koncentracije delujejo slabše, ker odtegujejo vodo iz perifernega sloja bakterij. Tako nastali zgoščeni sloj preprečuje prodiranje alkohola v notranjost bakterije. V alkoholu lahko shranjujemo instrumente le, če smo jih predhodno razkužili s prekuhavanjem. Za suho kožo uporabljamo 70 %, za vlažno po umivanju rok 80 %, v strahu pred virusom hepatitisa B in HIV pa 84 do 90 % koncentracijo. Razkužujemo z dva do trikratnim zaporednim našanjem v enominutnih presledkih, da se posuši. Če si moramo roke velikokrat umivati z alkoholom, mu dodamo 2 % glicerola, da preprečimo prekomerno izsušitev kože. Etanol in drugi alkoholi ne uničujejo spor mikrobov, zato moramo za nekatere oddelke in operacijske prostore etanol predhodno sterilno filtrirati. Izopropilni alkohol v 70 % koncentraciji slabše deluje na viruse kot etanol, ima pa prednost da je manj hlapen in zato dlje časa deluje na mikrobe. Fenoli topijo lipidno ovojnico in vstopajo v celice mikroorganizmov ter inaktivirajo membranske oksidaze. So protoplazemski strupi. Uničujejo vegetativne oblike bakterij, ne uničijo pa bakterijskih spor in virusov ter slabo učinkujejo na mikobakterije in glive. Najučinkovitejši so halogenirani fenoli, ki so sestavni del nekaterih razkužil za površine. Danes jih skoraj ne uporabljamo več, saj slabše učinkujejo in so strupeni. So zelo učinkoviti tudi za preoperativno razkuževanje rok, so pa sorazmerno strupeni in so na otroških oddelkih bolnišnic prepovedani, ker pri dojenčkih lahko povzročijo zlatenico. (npr. DESDERMAN). Danes se največ uporabljajo za razkuževanje iztrebkov in perila bolnikov s črevesnimi infekcijami. Niso učinkoviti proti virusu hepatitisa B, dobro pa delujejo v kombinaciji z alkoholi. Strupeni učinki fenola : Že 2 % raztopina nanešena na kožo lahko uniči kožo. LD (strupena doza po zaužitju) ) je 10 g. Pri zaužitju fenola nastanejo opekline, vznemirjenost, onemoglost, nezavest. Ukrepi pri zastrupitvi : Lokalno spiramo opekline z glicerolom ali 25 % etanolom. Po zaužitju fenola damo piti večje količine rastlinskega olja, jajčni beljak, sluzi in mleko. Etanola ne dajemo, izpiramo želodec, damo odvajalo, za zmanjšanje pekočih bolečin lokalni anestetik ter antibiotik v izogib aspiracijski pljučnici. URSI ČAJ, ki ga uporabljamo v obliki poparkov za razkuževanje sečil vsebuje hidrokinon, fenolno spojino, ki ob alkalni pH reakciji urina razkužuje sečila. HIBITANE je fenolni preparat, ki ga uporabljamo za razkuževanje predmetov in kože ter 0,2 %o raztopino za izpiranje mehurja. Na spore, acidorezistentne bakterije in viruse ne deluje. Gvanidini / v uporabi je klorheksidin / delujejo bakteriostatično in baktericidno na vegetativne oblike bakterij. Slabo učinkujejo na mikobakterije , bakterijske spore, glive in viruse. Poškodujejo citoplazemsko mebrano, koagulirajo citoplazmo in ovirajo delovanje celičnih encimov. Vodne raztopine klorheksidina ( 0,05 - 0,1 % ) učinkujejo le na po Gramu pozitivne koke. Za izpiranje oči, ušes, seroznih votlin in ran teh raztopin ne priporočajo, ker okvarjajo epitel. Oktenidin hidroklorid učinkuje na celično steno in zavira delovanje encimov v celici mikrobov. Je obstojen na svetlobi in ga lahko avtoklaviramo. Uporaben je za vegetativne oblike večine bakterij, ter za viruse hepatitisa B ( 2 minuti ), herpes simplex in HIV virus ( 1 minuta ) v obliki 0,1 % raztopine za kožo in sluznice. Kvarterne amonijeve soli uporabljamo zaradi čistilnih učinkov. Pogosta je kombinacija cetavlona in klorheksidina, ki je manj agresivno in bolj učinkovito razkužilo za razkuževanje predmetov, ki pridejo v dotik z ustno sluznico ( po natančnem spiranju z vodo ). Prisotnost organskih snovi zmanjša delovanje, vežejo se tudi na tekstil in volno ter povzročajo rjavenje železa. 0,1 % raztopina senzibilizira kožo. Kvarterne amonijeve soli npr. ASEPSOL., CETAVLON. V bolnišnicah jih ne priporočajo, ker lahko povzročijo alergije. Niso posebno učinkovite, saj jih nekatere bakterije npr, Pseudomonas lahko uporabijo v svoji presnovi. V to skupino spadajo tudi MILA, ki razmastijo kožo, odstranijo lipidni sloj, ki ščiti bakterije. Kožo rahlo dražijo, jo izsušijo in naredijo razpokljivo. Če v Asepsolu hranimo instrumente mu dodamo 1 % NaNO2, da preprečimo rjavenje. Antiseptična barvila / Rivanol / Rivanol v 0,1 % vodni raztopini pospešuje fagocitozo, celjenje ran. Krvne beljakovine ga ne onesposobijo, učinkovitost pa mu zmanjša prisoten gnoj. Za tkiva je zelo malo škodljiv, 2 % raztopino uporabljamo za mazanje rakastih sprememb na koži. Tu ima tudi prednost, da odvzema neprijetev vonj. Kristalvijolično je antiseptično barvilo, ki ga v 0,1 % raztopinah uporabljamo pri kožni plesni in pri gnojnih vnetjih kože.

Dej ZR da si tole cim prej, cim bolj, cim lazje cim cim cim cim.... zapolnim! plisss...... U cem je fora tipkat 2 dni iz zvezka u word ze napisano, pa sem kopirat ??????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????? Sam pomaga! Na kratko: Analiziranje zdravil prične v antiki : HIPOKRAT ni verjel več v uroke, začel je obiskovati in zdraviti bolnike po domovih.V svojih spisih omenja okoli 300 zdravilnih rastlin. GALEN je bil rimski zdravnik, ki je postavil temelje strokovni pripravi zdravilnih pripravkov. V srednjem veku so Arabci / AVICENNA / odkrili postopke fermentacije in destilacije in Salernska šola iz Italije je v tem času oblikovala doktrino zdravljenja, ki so jo izvajali predvsem po samostanih. PARACELZUS v 16. Stoletju uvede kemične snovi ob že uveljavljenih zdravilnih rastlinah v zdravilstvo in postavi temelje moderni farmakologiji. Napredek naravoslovnih znanosti od razsvetljenstva naprej je omogočil razvoj eksperimentalnih metod za razvoj znanstvene farmakologije. V 19. Stoletju so začeli opazovati učinke zdravil na poskusnih živalih in pojasnjevati na temelju tedanjega znanja mehanizme teh učinkov. Iz zdravilnih rastlin so z razvojem kemijske analize pričeli izolirati aktivne učinkovite snovi / morfin, kodein, kinin /. Farmakoterapija se je pojavila kasneje in skuša v klinično prakso ( zdravljenje bolezni) prenesti čimveč eksperimentalnih rezultatov empirične farmakologije. Danes se pojavlja tudi že farmakoekonomika, ki skuša na osnovi ekonomskih kriterijev omogočiti racionalno rabo zdravil in finančnih sredstev, s katerimi razpolagamo. Skuša poiskati za dano klinično situacijo čimbolj učinkovito in obenem cenejše zdravilo za zdravljenje. Skoraj vsa zdravila, ki so danes v uporabi, so razvili v laboratorijih in jih pridelujejo z različnimi kemijskimi postopki. Veliko jih je le sintezna oblika naravnih snovi; so kemični posnetki, ki jih ni mogoče ločiti od izvirnika. Nekaj pomembnih zdravil pa še danes pridobivajo iz živalskih in rastlinskih virov. Atropin, ki ga uporabljajo pri različnih očesnih boleznih pridobivajo iz volčje češnje. Opioidna zdravila vključno z morfinom, pridelujejo iz določene vrste maka. Živalskega izvora pa so številna cepiva, ščitnični hormoni in do nedavna inzulin. Nekatere hormone in druge snovi lahko danes izdelajo v laboratoriju z genetskim inženirstvom. To je postopek, pri katerem spremenijo gene / ki uravnavajo celično delovanje / določenih mikroorganizmov in tako spremenijo produkte celične dejavnosti. Hormon inzulin, ki npr. pri ljudeh nastaja naravno, je danes možno pridobivati s tako spremenjenimi bakterijami. Večinoma so v laboratoriju izdelana zdravila v praksi varnejša in učinkovitejša od pripravljenih iz rastlin in živali. Genetsko inženirstvo pa je v veliki meri izpodrinilo živalski inzulin, ki so ga pridobivali iz trebušnih slinavk govedi in prašičev. Zdravila danes zajemajo več kot 5000 različnih spojin. Farmacevtske tovarne odkrivajo nove izdelke na razne načine. Nova zdravila navadno razvijejo za določen namen, vendar se pogosto izkaže, da je kakšna različica novega zdravila uporabna za zdravljenje česa čisto drugega. Ko odkrijejo novo zdravilo se v tovarnah lotijo molekulske dodelave. Raziskujejo različice zdravila, da bi ugotovili, ali je mogoče doseči boljšo učinkovitost in manj stranskih učinkov. Vsak tak postopek prinese nepričakovane in koristne rezultate. Dodelovanje je npr. spremenilo nekatera sulfo zdravila, ki so jih sprva cenili zaradi protibakterijskega delovanja v široko uporabljane diuretike, peroralna zdravila pri sladkorni bolezni in v zdravila proti krčem. Vsa nova zdravila prestanejo dolgo in strogo laboratorijsko preizkušanje, preden dobijo dovoljenje za široko uporabo ( registracijo ) . To obdobje je lahko dolgo tudi 6 do 10 let. Po Zakonu mora biti zdravilo hkrati učinkovito in varno za uporabo. Varnost ugotavljajo na različne načine vključno s poskusi na živalih in ljudeh prostovoljcih. Za dokaz učinkovitosti pa so potrebni zapleteni poskusi v skupinah zdravih oseb in bolnikov. Poskuse opravljajo različne raziskovalne ustanove v skladu z zakonsko določenimi postopki. Za odobritev zdravila je treba predhodno tudi pretehtati nevarnost zdravila v primerjavi s pričakovanimi koristmi. Danes poleg učinkovitih zdravil naravnega izvora, produktov kemijske sinteze, s poznavanjem biokemijskih osnov nastanka bolezni v ospredje stopajo zdravila, ki so pridobljena z biotehnološkimi postopki , rekombinantna zdravila za zdravljenje določenih dednih genetskih okvar, ki so bile do nedavna neozdravljive. POT DO NOVEGA UČINKOVITEGA ZDRAVILA JE ZELO DOLGA IN STRAHOTNO DRAGA ! Ko vzamemo v roko škatlico z zdravilom, jo vzemimo v roke spoštljivo, življenje nam lahko reši in je zares prastari  darovalec varnosti , kot prevajamo enega najstarejših izrazov in besednih korenov za zdravilo  al pharmaki.  Pharmakon v grščini pomeni zdravilo oziroma tudi strup, logos v latinščini pomeni vedo oziroma nauk. Neka snov lahko deluje kot zdravilo, če jo uporabimo v preveliki količini pa je tudi strup. Področja zanimanja farmakologov so : • izvor in sestava zdravil • fizikalno kemične lastnosti zdravil, • način oblikovanja in izdelave zdravil • glavni , stranski in strupeni učinki zdravil. Osnovne veje farmakologije so : Farmakodinamika ,ki proučuje vplive oziroma učinke zdravila na organizem. Farmakokinetika,ki proučuje delovanje organizma na zdravilo (procese absorbcije,porazdelitve po telesu, presnove in izločanja iz telesa). Farmakoterapija, ki proučuje racionalno uporabo zdravil v terapiji (indikacije, način uporabe, doziranje in stranske učinke). Toksikologija, ki je nauk o škodljivem delovanju kemičnih substanc na organizem in zajema akutne in kronične zastrupitve ter njihovo zdravljenje. Definicija zdravila : Zdravila so izdelki posebnega družbenega pomena, za katera je ugotovljeno, da jih je v določenih količinah in na določen način dovoljeno uporabljati na ljudeh, da bi se odkrile, preprečile,zatrle in zdravile bolezni oziroma dosegli drugi medicinsko upravičeni cilji. Zdravila so : farmacevtski izdelki, zdravilne učinkovine določene kemične sestave, mešanice zdravilnih učinkovin ter zdravilna zelišča, iz katerih se pripravljajo zdravila.,izdelki, ki jih izdelujejo lekarne za izdajo na zdravniški recept ( magistralna ) ali brez recepta ( galenska ), kri in krvne sestavine, cepiva, serumi, izdelki za diagnostiko in zdravljenje, ki vsebujejo radioaktivne snovi (radiofarmacevtski izdelki), dietetični izdelki za zdravljenje določene bolezni, protistrupi in kontrastna in druga diagnostična sredstva, ki se vnašajo v človeški organizem. Zdravila in medicinski pripomočki so lahko v prometu, če so bile njihova sestava, neškodljivost in učinkovitost poprej preizkušene na z zakonom predpisan način, če je bilo dano dovoljenje za promet po z zakonom predpisanem postopku in če je bila vsaka serija predhodno nadzirana skladno z Zakonom o zdravilih. Zdravila so torej farmakološko oziroma biološko aktivne naravne ali sintezno pridobljene substance pripravljene v primerni obliki in količini za neposredno uporabo v terapevtske, profilaktične in diagnostične namene. Zdravilna oblika vsebuje poleg zdravilne učinkovine, ki je aktivna snov in zaradi katere zdravilo uporabljamo še pomožne snovi, ki se uporabljajo za izboljšanje fizikalnih in kemičnih lastnosti učinkovine. okusa, barve, za povečanje mase . Zakonski predpisi s področja zdravil v Republiki Sloveniji : • Zakon o zdravsteni dejavnosti • Zakon o zdravilih in medicinskih pripomočkih • Zakon o proizvodnji in prometu z mamili • Zakon o prometu s strupi • Zakon o lekarniški dejavnosti • Pravilnik o pogojih za opravljanje lekarniške dejavnosti • Pravilnik o medicinskih pripomočkih • Pravilnik o kliničnem preizkušanju zdravil OBLIKE ZDRAVIL : 1. PRAŠKI so pridobljeni z drobljenjem suhih in trdnih snovi. Običajno so dozirani (primer : kombinirani praški) ali nedozirani (primer : aktivno oglje), tedaj se dozirajo po žličkah. 2. KAPSULE so dozirana oblika sestavljena iz učinkovine in pomožnih snovi, ki so obdane z ovojnico. Kapsule pripravljamo zato, da prekrijemo vonj in okus, omogočimo natančno doziranje ali želimo zaščititi učinkovino pred razgradnjo v želodcu ali želodčno sluznico pred škodljivim delovanjem učinkovine. 3. TABLETE so dozirana oblika in se največ uporabljajo saj je jemanje zelo enostavno. 4. GRANULE (ZRNCA) so nedozirana oblika, ki jo pripravimo tako, da s tekočino povzročimo zlepljanje manjših delce v večje. Doziramo jih po žlicah. 5. DRAŽEJI so tablete gladkih in zaobljenih robov obdane z varovalno oblogo. Namen priprave je enak kot pri kapsulah. Dražeji omogočijo, da se oblika razpade šele v tankem črevesu in je učinkovina obvarovana pred razgradnjo v kislem okolju želodca. 6. SVEČKE so dozirana oblika za rektalno uporabo. Pri sobni temperaturi morajo biti trdne, pri telesni pa se raztopijo ali raztalijo. Zelo primerne so za uporabo pri otrocih in pri bolnikih, ki bruhajo. Poznamo tudi svečke za vaginalno uporabo. 7. RAZTOPINE so tekoče, bistre oblike, kjer je ena ali več učinkovin raztopljenih v primernem topilu. So nedozirana oblika. 8. SUSPENZIJE so nedozirana oblika. Trdni netopni delci so enakomerno suspendirani v tekočini. Delci se usedajo, zato moramo suspenzije pred uporabo pretresti! Če usedline ni mogoče suspendirati je suspenzija neuporabna. 9. SIRUPI vsebujejo saharozo raztopljeno v vodi ali izlužninah zdravilnih rastlin. Bolnikom s sladkorno boleznijo lahko dajemo sirup, ki namesto saharoze vsebuje sorbitol. 10. MAZILA so poltrdni dozirani pripravki za zunanjo običajno lokalno uporabo na koži. Mazila, ki vsebujejo veliko količino emulgirane vode so KREME, mazila, ki vsebujejo veliko količino praškastih delcev so PASTE. 11. INJEKCIJSKE in INFUZIJSKE RAZTOPINE so dozirane zdravilne oblike, ki vsebujejo učinkovine raztopljene v sterilni vodi. Razlika med njimi je v volumnu, ki ga naenkrat apliciramo bolniku. Injekcijske raztopine, ki jih apliciramo intramuskularno lahko kot topilo vsebujejo tudi nevtralizirano in sterilizirano olje ( oljne injekcije ). Injekcijske raztopine polnijo v ampule, infuzijske raztopine pa v ustrezne steklenice. 12. VAKCINA ali CEPIVO vsebuje oslabljenega povzročitelja bolezni, ki po injiciranju v telo povzroči imunski odziv s tvorbo protiteles proti povzročitelju bolezni. Uporablja se za preprečevanje bolezni. Primer : cepljenje proti TBC. 13. SERUM vsebuje v krvi živali tvorjena in prečiščena protitelesa proti določenemu povzročitelju bolezni, ki ga injiciramo obolelemu za to boleznijo. 14. VODNE IZLUŽNINE ZDRAVILNIH RASTLIN : Ločimo poparke, prevretke in hladne prelivke. Poparke pripravimo iz cvetov in listov, ki vsebujejo termonestabilne in hlapne učinkovine . Primer : kamilični čaj. Prevretke pripravljamo s polurnim kuhanjem korenin ali plodov, ki vsebujejo na temperaturo obstojne učinkovine. Primer : prevretek hrastovega lubja za kopeli. Hladne prelivke pripravimo tako, da zelišče prelijemo s hladno vodo, pustimo čez noč, zjutraj precedimo in uporabimo. Primer : vodni izvleček slezovih koreninic za pomirjanje kašlja ali kot kapljice za nos. 15. VODNO ETANOLNE IZLUŽNINE ZDRAVILNIH RASTLIN so tinkture, ki jih dajemo po kapljicah. Primer : baldrijanove kapljice za pomirjanje. Izlužnine iz zdravilnih rastlin pripravljamo s takim topilom, ki izluži čimveč aktivnih učinkovin iz rastline. Topilo je lahko hladna ali vroča voda, etanol, zmes etanola in vode ali rastlinsko olje. 16. PRAŠILA so primerna za enakomerno nanašanje zdravilnih učinkovin na kožo in sluznice.Posebna oblika prašil so AEROSOLI, ki vsebujejo v zraku razpršene kapljice,ki zlahka dospejo v pljuča pri zdravljenju bronhialne astme. 17. ZDRAVILNI SISTEMI, ki zdravilno učinkovino oddajajo iz rezervoarja z vnaprej določeno hitrostjo , zato delujejo enakomerno in daljši čas. Primer : Nitroderm obliži s kontroliranim odpuščanjem nitroglicerina pri zdravljenju angine pectoris. S H R A N J E V A N J E Z D R A V I L Zdravila hranimo zaščitena pred direktno svetlobo v dobro zaprtih posodah, pri ustrezni temparaturi na suhem mestu, ki je nedostopno otrokom.Po potrebi je zdravilu dodano higroskopno sredstvo, ki veže vodo. Zdravilne učinkovine, ki so občutljive na svetlobo hranimo v posodah iz temnega stekla ali ovite v črn papir. Vnetljiva in hlapna zdravila hranimo v posebnih prostorih ali ognjevarnih omarah na hladnem. Pri eksplozivnih snoveh, ki se uporabljajo v zdravilstvu se poleg hranjenja v posebnem ustreznem prostoru izogibamo tudi udarcem in hitrim močnim tresljajem. Primer eksplozivne snovi : eter. Primer lahko vnetljive snovi : alkohol ali bencin. Zdravilne oblike industrijske izdelave shranjujemo pod pogoji, kot jih je na ovojnini predpisal proizvajalec. V bolnišnicah posvetimo skrb shranjevanju parenteralnih infuzijskih raztopin. Ločeno shranjujemo raztopine elektrolitov, hranil in sterilnih razkužil. Pri tem upoštevamo način, ki je dogovorjen v posamezni bolnišnici. Posebne predpise upoštevamo pri shranjevanju močno učinkujočih snovi, ki jih razdelimo in hranimo na naslednji način : • Remedia ordinaria - večina zdravil npr.ASPIRIN, hranimo jih kot je navedeno zgoraj ( pod pogoji, ki jih je na ovojnini navedel proizvajalec ). • Remedia separanda - zdravila močnega učinka, ki so označena z enim + in jih shranjujemo ločeno od ostalih zdravil. • Venena - zdravila zelo močnega učinka ali močni strupi so označeni z dvema ++ pred imenom in jih shranjujemo v zaklenjenih omarah. S T E R I L N I Z D R A V I L N I P R I P R A V K I Sem sodijo : 1. PARENTERALNE RAZTOPINE ( injekcije in infuzije ), ki se aplicirajo direktno v krvni obtok in se razlikujejo v volumnu, ki ga apliciramo naenkrat. Infuzije se v glavnem uporabljajo intravensko, le redko intraperitonealno. Uporabljamo jih za uravnavanje ravnotežja elektrolitov v telesu, za nadomeščanje izgubljene tekočine, kot nadomestilo za kri, za dohranjevanje organizma in za aplikacijo primerno razredčenih močno učinkujočih zdravil. Zaradi velikih volumnov, ki jih apliciramo v telo, ne smejo imeti stranskih učinkov. Zahtevki za parenteralne raztopine :  sterilnost  izotoničnost ( enak osmotski tlak kot je osmotski tlak krvi )  apirogenost (odsotnost pirogenov ). Pirogeni so snovi, ki po vstopu v krvni obtok povzročijo zvišanje telesne temperature. Tako lahko delujejo delčki gume, tekstila, telesni razkrojki, ki se sproščajo pri opeklinah, infarktu, tumorjih ali pa razkrojki zlasti po Gramu negativnih bakterij.  bistrost  ustrezen pH , ki omogoča dobro obstojnost učinkovine skozi daljši čas. 2. OFTALMIKI so zdravilni pripravki, ki jih apliciramo na očesno sluznico. Mednje uvrščamo kapljice za oči, mazila za oči in raztopine za izpiranje oči. Zahtevki za kapljice in vode za izpiranje oči : • sterilnost • bistrost • izotoničnost • ustrezen pH, ki zagotavlja dobro obstojnost učinkovine skozi daljši čas. Zahtevki za mazila za oči : • sterilnost • ustrezna velikost v mazilni podlagi suspendiranih trdnih zdravilnih učinkovin. 3. ZDRAVILA, KI SE NANAŠAJO NA RANE ( mazila, raztopine, obliži in sanitetni material) morajo biti sterilna! P R E D P I S O V A N J E Z D R A V I L RECEPT je pisno navodilo / sporočilo / zdravnika, zobozdravnika ali veterinarja farmacevtu v lekarni, kaj v kakšni količini in dozi in v kakšni zdravilni obliki naj izda pacientu. Recept je pisan v latinskem jeziku. Zdravilo, ki je namenjeno uživanju v lekarni označijo z oznako bele barve. Zdravilo, ki je namenjeno zunanji uporabi na koži in sluznici v lekarni označijo z oznako rdeče barve ali z belo, ki je rdeče obrobljena. Obvezno pa mora biti na njej navedeno, da je za zunanjo uporabo in ne za uživanje. V primeru kakršnekoli nejasnosti v zvezi z zdravilom, se posvetujemo pri farmacevtu, ki je zdravilo izdal ali pri zdravniku, ki ga je predpisal. Na receptu mora biti označena doza (odmerek) zdravila, ki naj ga bolnik uporabi naenkrat. Dozo v lekarni kontrolirajo. Če želi zdravnik predpisati višjo dozo, kot se običajno uporabi, mora količino izpisati z besedo in se zraven podpisati. S T A B I L N O S T Z D R A V I L Je lastnost zdravil, da ohranijo zahtevane in načrtovane lastnosti od izdelave skozi ves čas uporabe. Pri določanju stabilnosti upoštevamo dogovordok, da je zdravilo stabilno toliko časa, dokler vsebuje najmanj 90 % učinkovine in razpadni produkti učinkovine niso strupeni. Zdravila, ki se izdelujejo industrijsko morajo biti stabočna najmanj 3 leta. V lekarni pripravljena magistralna zdravila so uporabna 1 mesec po pripravi. O stabilnosti zdravil odločajo : • fizikalni • kemijski • mikrobiološki dejavniki, zato poznamo fizikalne, kemične in mikrobiološke nestabilnosti zdravil oziroma spremembe. Med fizikalne spremembe uvrščamo spremembo barve, usedanje suspenzij, spremembo agregatnega stanja, kar opazimo . Kemijske spremembe so odgovorne za zmanjšanje učinkovitosti zdravilne učinkovine, ker se je ta kemijsko spremenila zaradi oksidacije, redukcije, hidrolize. Mikrobiološko so najbolj občutljive in zato nestabilne vodne raztopine, ki se zelo lahko okužijo z mikrobi. D O Z I R A N J E Z D R A V I L Je točno določeno odmerjanje količine zdravil, ki jo lahko uporabimo na bolniku Razlikujemo : • profilaktične doze • terapevtske doze • toksične doze profilaktična doza toksična doza terapevtska doza Profilaktična doza je odmerek zdravila, ki pri večini odraslih ljudi preprečuje obolenje in jo uporabljamo v preventivne namene. Terapevtsko dozo ali odmerek zdravila uporabljamo za zdravljenje bolezni. O višini odmerka, ki ga bomo uporabili za zdravljenje določenega bolnika odločajo naslednji dejavniki : • fiziološko ( odpornost ) in funkcionalno (delovanje organov ) stanje bolnika • spol, konstitucija • starost Pri otrocih računamo terapevtske doze glede na starost, telesno težo in telesno površino po formulah. Za vsako dopolnjeno leto otroka upoštevamo 1/20 terapevtske doze za odraslega. Pri starejših upoštevamo ugotovitve raziskav, da po 60 letu starosti zadošča 75 % doze za odraslega, po dopolnjenem 75. letu starosti pa 50 % terapevtske doze za odraslega. Vzrok za takšen pristop je v nedozorelosti encimskih sistemov, ki metabolizirajo zdravila pri otrocih in slabša presnova pri starejših, ko je tudi zaradi slabšega delovanja ledvic izločanje zdravil iz telesa upočasnjeno. K O M B I N I R A N I U Č I N K I Z D R A V I L SINERGIZEM ALI PODPORNO DELOVANJE je pojav, da dvoje ali več zdravilnih učinkovin enako deluje na isti organ. Zdravila , ki delujejo sinergistično lahko uporabljamo v nižjih dozah za dosego enakega učinka in s tem preprečimo ali ANTAGONIZEM ALI NASPROTNO DELOVANJE je pojav, da si učinki zdravil, ki jih uporabljamo hkrati med seboj nasprotujejo. Pojav izkoriščamo koristno v terapiji zastrupitev. Pri zastrupitvah z alkaloidi uporabljamo čreslovine, ki kemično vežejo alkaloide in preprečijo njihovo vsrkanje (absorbcijo ) v kri in tako preprečimo zastrupitev. PLACEBO EFEKT ALI NAMIŠLJENO DELOVANJE je pojav, ki ga povzroči pripravek, ki vsebuje neko indiferentno neaktivno snov npr. tabletirano laktozo in ga zdravnik predpiše bolniku. Tak neaktivni pripravek pa pri bolniku zaradi psihološkega učinka ugodno deluje, saj je bolnik prepričan, da mu je zdravnik predpisal učinkovito zdravilo. Njegove težave psihosomatskega izvora z nevrotičnimi motnjami kot simptomi se bodo omilile. Taki nevrotični simptomi so glavobol, srbenje, pokašljevanje. Placebo pripravki so najpogosteje vitamini. Približno 70 % ljudi reagira na placebo efekt, zato se ta pojav koristno uporablja pri psihosomatskih bolnikih in v kliničnih raziskavah zdravil kot slepi poizkus / kontrola /. P R E O B Č U T L J I V O S T N A Z D R A V I L A ALERGIJA na : zdravila snovi iz okolja ANAFILAKTIČNI ŠOK IDIOSINKREZIJA ALERGIJA je spremenjena reaktivnost, preobčutljivost oziroma neprenosljivost za določeno snov- alergen , s katerim se telo sreča ( hrana, zdravila, snov iz okolja ). Pokaže se po ponovnem stiku organizma z alergenom. Pri različnih ljudeh reakcija poteka različno. Tuja snov alergen, ki v telesu povzroči reakcijo preobčutljivosti je ANTIGEN, ki povzroči v telesu (vranici, bezgavkah, kostnem mozgu ) tvorbo PROTITELES. Ko antigeni reagirajo s protitelesi se v organizmu sproščajo mediatorji, ki povzročijo vidne spremembe na koži ( rdečino, srbeč izpuščaj ) in na sluznici ( solzenje, nahod,kašelj, bruhanje, driska ). Zdravila, ki pogosto povzročajo alergije so : salicilati, jod, nekatera uspavala in lokalni anestetiki, med antibiotiki penicilini in sulfonamidi . Primer alergije na snovi iz okolja je alergija na cvetni prah. ANAFILAKTIČNI ŠOK je zelo hitra in resna sprememba reaktivnosti telesa ob uporabi zdravila. Pojavijo se krči bronhijev s posledičnim dušenjem, razširjanje žil po telesu s usodnim padcem krvnega tlaka in izpuščaji. Če bolnik ne dobi pomoči lahko v pol ure umre. Znani primeri anafilaktičnega šoka so bili pri zdravljenju s penicilini. IDIOSINKREZIJA je napaka v membrani eritrocitov pri določenih ljudeh pri katerih lahko nekatera zdravila na primer sulfonamidi ali kinin povzročijo hemolizo eritrocitov. Tako pa tudi imenujemo pomanjkanje določenih encimov v telesu, ki so potrebni za biološko razgradnjo (presnovo) zdravil. F A R M A K O K I N E T I K A Farmakokinetika proučuje vpliv organizma na zdravilo.Proučuje procese sproščanja, absorbcije, porazdelitve po telesu, presnove zdravil v telesu in izločanja zdravil iz telesa. Pri vseh teh procesih učinkovina ves čas prehaja preko celičnih membran. Zgradba celične membrane Celična biološka membrana loči notranjost od zunanjosti celice in omogoča stalnost normalnih pogojev ( pH, koncentracija ionov ) znotraj celice. Membrana je sestavljena iz dvojnega fosfolipidnega sloja, ki ga na zunaj obdajata sloja beljakovin, tako da en beljakovinski sloj meji na zunanjost celice, drugi pa moli v notranjost celice. Membrana je na več mestih prekinjena s kanalčki ali porami v katerih se nahaja voda. ZUNANJOST CELICE beljakovinski sloj fosfolipidni sloj fosfolipidni sloj NOTRANJOST CELICE beljakovinski sloj pore Membrana je v nenehnem gibanju, je polprepustna, zato skozi pore v membranilahko prehajajo v notranjost celice samo anorganski ioni, ki so topni v vodi in imajo nizko molsko maso. Zunaj por pa lahko prehajajo samo snovi, ki so topne v maščobah Zato mora imeti vsaka zdravilna učinkovina , ki naj bi v telesu delovala v svoji molekuli del, ki je topen v maščobi (lipofilen), da lahko preide skozi fosfolipidni dvosloj membrane in tudi del, ki lahko ionizira in je zato topen v vodi. Ta vodotopni ionizirani del pa je pomemben za delovanje učinkovine v telesu: del, topen v maščobah, ki preide biološko membrano, del, ki lahko ionizira, se kot ion veže na receptorje, kar pogojuje delovanje. Prehod zdravil preko celičnih membran poteka s procesi : 1. Difuzija : je najpomemnejši način vstopa zdravil v telo in njihove porazdelitve po koncentracijo ( v celico). Da pa učinkovina lahko difundira mora biti v neionizirani obliki, ki je topna v maščobi, da lahko preide fosfolipidni dvosloj. V kislem okolju želodca lahko difundirajo ( prehajajo ) zdravilne učinkovine, ki so kemično kisline in so v teh pogojih neionizirane. V alkalnem okolju tankega črevesa lahko difundirajo zdravila, ki so kemično baze. Te so v alkalnem neionizirane. Ionizirana zdravila so netopna v maščobah in ne morejo prehajati membran. Vsaka zdravilna učinkovina torej mora v svoji molekuli imeti del, ki je meioniziran, topen v maščobah ( odgovoren za prehod skozi membrano ) in del, ki je topen v vodi, ki lahko ionizira, odgovoren za vezavo na receptorje, kar povzroči učinek. 2. Filtracija : zdravilna učinkovina prehaja skozi pore v celični me mbrani. Tako lahko prehajajo samo nizkomolekularne ( male ) molekule ter anorganski ioni.Večji anorganski ioni so obdani z molekulami vode in težko prehajajo. 3. Aktivni transport : poteka v nasprotni smeri koncentracijskega gradienta ( iz nižje koncentracije v višjo ), za kar pa je potrebno dovajati energijo. A B S O R B C I J A Absorbcija je proces, pri katerem zdravilo prehaja v krvni obtok ali limfo. Na primer po zaužitju tablet se učinkovina absorbira iz prebavil v krvni obtok. Mesta absorbcije v telesu so : • prebavila • koža • pljuča • očesna veznica • nosna sluznica Stopnja absorbcije zavisi od površine ( črevesne resice ), prekrvavljenosti ( žilna mreža in hitrost pretoka krvi ) in lastnosti zdravila ( velikost molekul, topnost v maščobah, stopnja ioniziacije ). Pospešujemo jo lahko s pitjem vroče tekočine, dodatkom alkohola, zaviramo pa jo z dodatkom večje količine hladne tekočine. Absorbcija iz prebavil V ustih se zdravilo zadržuje kratek čas, pri tabletah za dajanje pod jezik je zaradi dobre prekrvavitve ter daljšega kontakta s sluznico absorbcija hitra in popolna. V želodcu se, zlasti če je vzeto na tešče, zdravilo zadržuje kratek čas, velikost absorbcije iz želodca zavisi od napolnjenosti želodca in pH. Iz želodca se absorbirajo šibke kisline. Nekatera zdravila so občutljiva na kisel medij v želodcu zato jih obdajajo s posebno zaščitno plastjo, ki omogoča, da taka gastrorezistentna dražeja nepoškodovana preide želodec in se razpade ter učinkovina iz nje absorbira v tankem črevesju. V tankem črevesu je zaradi velike površine resic in dobre prekrvavljenosti absorbcija hitra in popolna. Iz tankega črevesa se absorbirajo šibke baze. V debelem črevesu je nevtralno do rahko alkalno pH okolje. Absorbcija je v debelem črevesu minimalna. Bakterije normalno prisotne črevesne flore tvorijo encime, ki pospešujejo razgradnje zdravilnih učinkovin. V rektumu je absorbcija zaradi prisotnosti bakterijskih encimov nepredvidljiva. Absorbcija iz pljuč Poteka preko mebran pljučnih mešičkov. Njihova dobra prekrvavljenos in velika površina zagotavljata hitro in dobro absorbcijo plinov, par, aerosolov. Absorbcija skozi kožo Zunanji sloj kože je bogat z maščobo, zato prehajajo v kožo samo v maščobah topne snovi.Delovanje je omejeno v glavnem na površino. Zdravila, ki se absorbirajo skozi kožo imajo običajno lokalno delovanje. NAČINI APLIKACIJE ZDRAVIL I. SISTEMSKA APLIKACIJA A. Enteralna aplikacija ( preko prebavil ) : Peroralna aplikacija : ( skozi usta ) : Tanko črevo je s svojo veliko površino najpomembnejše mesto absorbcije zdravil v telesu. Zdravilo mora preiti skozi črevesno steno, ob tem pa prehaja s krvjo tudi skozi jetra, kjer se presnovi in inaktivira, zato so peroralne doze mnogih zdravil višje od intravenskih za enak učinek. Prednost peroralne aplikacije je prikladnost, možnost jemanja pred ali po jedi. Starejši ljudje naj uživajo zdravila z veliko tekočine, da ne pride do ulceracij. Sublingvalna aplikacija : ustna sluznica je bogato prekrvavljena s krvjo, ki direktno prehaja v sistemski krvni obtok, zato na ta način dosežemo hiter nastop učinka ( npr. nitroglicerin pri angini pectoris ). Rektalna aplikacija : rektum je bogato oskrbljen s krvjo in limfo, pri aplikaciji v spodnji del rektuma se izognemo prehodu zdravila skozi jetra in posledične zmanjšane učinkovitosti. Prednost predstavlja rektalna aplikacija pri zdravilih, ki škodijo želodčni sluznici, pri bruhanju, migreni, če bolnik ne more požirati. Absorbcija iz polnega rektuma pa je nezanesljiva. Na ta način lahko tudi lokalno zdravimo npr. hemoroide. B. Parenteralna ( mimo prebavil ): Intravenska : zdravilo potuje s krvjo zlasti v dobro prekrvavljene organe ( možgani, jetra, srce, pljuča, ledvica), kar zagotavlja takojšen nastop učinka. Tako lahko dajemo tudi zdravila, ki se ne absorbirajo iz prebavil ali jih poškodujejo ali se v njih prehitro razgrajujejo in zdravila, ki imajo močen učinek in jih dajemo primerno razredčena v infuzijah ( npr. oksitocin ). Intravenske injekcije moramo dajati počasi, da se zdravilo dobro razredči s krvjo, kar je zlasti pomembno, če injiciramo soli kalcija ali železa, saj lahko povzročimo motnje srčnega ritma. Intramuskularna : Absorbcija zdravila v kri je hitrejša kot npr. po subcutani aplikaciji, povzroča pa bolečino. Možnost dajanja oljnih suspenzij zdravi. Subkutana (podkožna ) : zagotavlja zanesljiv činek, možnost samoinjiciranja, npr. injiciranje insulina. Inhalacija plinov in aerosolov : plin se hitro absorbira in izloči, aerosoli omogočajo visoke lokalne koncentracije zdravilnih učinkovin v bronhijih, kar je potrebno npr. pri zdravljenju bronhialne astme. II. LOKALNA APLIKACIJA : LOKALNO LAHKO APLICIRAMO NA KOŽO, OKO, ANALNI KANAL, V REKTUM, VAGINO. Omogoča visoko lokalno koncentracijo zdravila brez sistemskega učinka. Pomanjkljivost je, da se zdravilo iz poškodovanih tkiv lahko absorbira v telo in povzroči sistemske učinke ( npr. borova kislina pri dojenčkih se lahko absorbira skozi kožo in povzroči zastrupitev ). P O R A Z D E L I T E V Z D R A V I L P O T E L E S U Po absorbciji učinkovina potuje po krvnem obtoku do organov na katere deluje. Visoka koncentracija učinkovine se najprej vzpostavi v dobro prekrvavljenih tkivih. V teh tkivih koncentracija tudi najprej upade. Maščobno tkivo je slabo prekrvavljeno, lahko pa se koncentracija v njem lahko zelo hitro poveča zaradi lipofilnosti učinkovine. Poseben problem pri porazdelitvi zdravil predstavlja hematoencefalna bariera, ki jo tvorijo stene kapilar in celice glie - veznine centralnega živčevja. Ta bariera je zelo dobro prekrvavljena, vendar skoznjo lahko prehajajo samo liposolubilne, to je v maščobah dobro topne učinkovine. Hidrosolubilne, topne v vodi praktično ne prehajajo, razen če gre za aktivni transport. Hematoencefalna bariera tako na eni strani preprečuje toksično delovanje nekaterih učinkovin na možgane, po drugi strani pa otežuje vzpostavitev potrebno visoke koncentracije učinkovine npr. pri zdravljenju meningitisa. P R E S N O V A Z D R A V I L V T E L E S U Presnova zdravil v telesu poteka v glavnem v jetrih. Zdravilne učinkovine predstavljajo telesu tujek, ki ga telo želi čimprej onesposobiti in ga izločiti. Presnova poteka v glavnem na encimskem sistemu citokrom P 450 v jetrih. Številni encimi oksidaze, reduktaze, esteraze, hidrolaze povzročijo kemijsko pretvorbo zdravilnih učinkovin v vodotopno obliko, ki se nato lahko izloči iz telesa skozi ledvica z urinom, skozi žolč z blatom in skozi kožo z znojenjem. Pri jetrnih bolnikih, kjer je delovanje jeter slabše je potrebno doziranje zdravil prilagoditi, oziroma ustrezno zmanšati, saj se zdravila počasneje inaktivirajo in lahko pride tudi do zastrupitev.

kje je sele novo letoooooo......

Rojstvo? Smrt? eno in isto videnje... samo, da enkrat si na eni strani vrat, drugic pa na drugi... (dokler se kljuc od kljucavnice ne izgubi... hehe... kj pa potem?)

.... sreca? ko zaupas, da te zarek zivljenja vodi iz laznega v resnicnost, iz smrti v nesmrtnost, iz kaosa v lepoto.. ko se prepustis, da te ta zarek izpopolnjuje fizicno, custveno, mentalno... in ve kako misliti, ljubiti, hoteti, dajati, prejemati...

hehe... ne lubi se mi bit jezna............ ker pr gobah vedn jezna pridem domov, se mi vse poskrijejo! Ostali, ce gre kdo zravn, pa vse najde se tist kr ni treba! Kak (videt) to kr isces?

kaj ni mogoc dolocenim dusevnim bolnikom velik boljse kot nam???? ceprav se nam smilijo (kar se ne bi bilo treba!) samo tko zadovoljni so ze z velik manjsimi stvarmi kot mi, zanjo vse bolj velik bolj cenit kot mi..., smo sli za en dan z razredom v crno na koroskem... joj tam te kr pri srcu stisne! tolk je nekak mucno, prav ozracje ze tko otesnjeno... neves kak bi se obnasal, kak bi reagiral, kak bi gledal, kaj bi rekel... ne nc! al pa si po nepotrebnem delas s tem skrbi! samo je pa tud velik ene topline med temi dusevno bolnimi!!! pride do tebe, pa te res iz ciste srece, ljubezni objame!!! nobene hivanscine ne nic!!! sam vseen je tolk mucn!!!!!!! Ze dojencki, s tistim pogledom predanim v usodo... nc energije za borbe, kar bo pa bo! pa sele dobr je zacel svojo zivljenjsko pot.....................

samo beseda "tezko" mi ne da miru...........

nice da opazis cloveka... nekateri pa pozornost izsiljujejo (izsiljujemo) na 1000+1 nacin... bl za joke kt za res: ponosna na to, da znam privabit pozornost, kadar je sploh ne zelim!!!! hehe... sred dvorane vsi fini pa zbrani mene pa fajn na glas kovca!!! pa nc nisem mogla pomagat, da me nebi

je nam usojeno da imamo usode... al je usoda samo nakljucje?

al pa se gresnik greh zamolci

to da so v avtu 3-4 osbe z drugacnimi navadami kot ti... pravis, da je nenacrtovano????? kak pa ste skupaj prsli v avto? na bus, vlak, ladjo....je ze lahk nenacrtovano... ampak avto????neki pa je ze mogl bit nacrtovanega nooooooo

teh 10 bozjih zapovedi ko je? pa ce jih ne upostvas pol gresis? pa morjo za greh, bit lih napisane zapovedi? AL je kaj je prav, kaj ni v dolocenem momentu, dolcenem kraju...ze zapisano v nas samih? pa da velik je grehov, ki se jih niti ne zavedamo!!!al pa obratn..., mislimo nekaj da je greh, pa v bistvu ni, ker s tem delamo drugim nevem..."usluge"....? recimo, se komu zlazemo samo zato, da se un po nepotrebnem ne sekira? hehehe... uzivajmo v svojih napakah, ki nas itak prej ko slej po glav usekajo

pa zakaj dodatki??? sej ce se pravil hranimo (velike kolicine sadja zelenjave...nde? hehe) ne rabimo dodatkov!!! b-kompleks je tud sranje... uh ludeki se ne vedo ne kaj vse pozrejo, zato da za neki casa utisajo celice... aja, pa ce dobr poznas svoje telo... in da mu recimo primankuje vitamina c, bos ze cist podzavestn jedu zivila z vec c-vitamina kot druga... poslusat mormo lastno telo! to je vsa umetnost..., sam velikrat pa na nesreco se telo zaserje vse skupi pa si v dreku... z napacno funkcijo celic... in pa res rabs zdravila, da celice povrnejo v prvotno stanje, ki pa itk ni vec prvotno, k tko al tko prej ko slej odmrejo... ce ze mormo pac mormo... aja cepljenja v dobi otrostva proti mumpsu, ovcam, oslovskemu kaslju, rdeckam... to je pa koristna stvar...

pol pa ni vec zanimivo ce enkrat dosezes NAJ boljse, pol ne gledas vec naprej.... ker ni neki nad naj!!! hm... smejanje? hehe... ja itak to ja... sam to ni NAJ boljse! je pa neki izmed najboljsega... am... hehe al pa ne... ja ne ne ja je ja... Bolj, Nad??? Naj-boljse? Bolj-boljse? Nad-boljse? drugi dve ne obstajata hehe, kje je zdej kaj???????????? tle tocn tole zdaj!

pejte raj ven v naravo gledat v zivo slike ne pred ekranom zabijat cas ni isti obcutek!!!!

ja pa ni nam usojeno preteci skozi usodo usojene stvari, obcutja, misli, na ne zakljucene zakljucke...? na kaksnen nacin, v koliksnem casu je odvisn pa od nase svobodne volje...

zakljucek je mesto, ko si nehal misliti..................... :xx!:

kaj pa je NAJboljse?... ko dosezes naj... pol je pa to to? al je se kaj naprej od naj?

vzponi padci pa mirovanjeeeeee.... pol pa spet padat pa rast

hehehe vedno manj obleceno! pa mene tud ze kdaj pa kdaj pa kdaj tam pa tam pa tam prav mucno zvija v trebuhu... (posledica smejanja)

js tud... :xx!: se to kr vem pozabm, al pa se ne spomnm... kadar tam postane tukaj, bomo nasli nov tam, ki bo videti boljsi kot tukaj.............

kdo? Vsak sam, kolikor mu pase, kaj je za njega ideal, kaj mu je vsec... blablabla vsa merila so v glavah, in oceh! oki tehnice ni pametn izpustit... hehe, ampak to pride med oci pa se glavo