Ubogi narkoman, sam nima moči, da se izvleče, mi mu pa ne znamo al pa ne upamo pomagat - pokazat na taprava vrata, da se premakne. Koliko je takih in podobnih na današnji "prekrasni" večer, polne cerkve in mize... Realnost pa dajmo na stran, zdajle se ne bi s tem ukvarjali, morda pozneje. Svetega Pisma pa itak ne razumemo (beri: nočemo) dobro, kajne? Pa saj so si sami krivi, njihov problem... Kaj če bi bili mi na njihovem mestu? Kdo nam bi pomagal? Zakaj sem včasih žalosten zaradi stvari, ki se mi dogajajo? Saj res, ker preveč mislim nase. Ding dong! :xx!: Čista resnica. Mislim, da ne bom nikoli več. Pa ravno danes sem bral eno od treh zelo zanimivih knjig, ki mi jih je poslala neka zelo prijazna oseba tu s foruma. In verjamem, da je bilo namenjeno. Spet sem bil opomnjen, da smo ljudje kot celota in se moramo tako tudi obnašati. Vsi smo povezani. Saj tudi naše telo je celota. Nihče ne more biti samozadosten in neodvisen. No, ko se bom naveličal krizic in občasne duševne praznine in neizpolnjenosti, bom pa le sprejel resnico. Pa tako očitno je vse skupaj... Torej, svet čaka na naš korak!