Vsak je primer zase, drži. Vsak sam najbolje pozna svoj pekel. Kdo ima toliko moči da se izvleče iz tega? Vsak. Tudi tisti ki je začel s tabletami in potem nadaljeval brez njih. In ostal brez njih. Govorit - nimam moči - je samo izgovor. Strah je vsakogar ki se s tem sreča, strah kako začet, se bo kdaj končalo, strah da boš končal v norišnici...itd. In to je najtežje - začeti. Ali sam, ali s AD in psihiatrom, vseeno. Kaj me moti pri AD in zakaj, sem že tolikokrat napisal da ne bom ponavljal, samo to še da tisti ki začne z AD in na njih ostane, depresije ni premagal. Le živi v nekem umetnem stanju ki ga mu nudijo zdravila. Premagovanje težav z levo roko? Ma ja... Z levo in z desno, z obema nogama, z zobmi in nohti, ampak šlo je. Delo na sebi... Mene tudi zanima kaj to je. In kaj delat? Jaz temu rečem preprosto živet. Dan za dnem. In še odgovor Alanu - bi bilo krasno če bi vedno šlo tako po šolsko. Tvoj opis premagovanja depresije, oz. odločitve ne zdrsnit vanjo lahko prebereš skoraj v vsaki knjigi o "osebni rasti, pozitivnem življenju, delu na sebi...itd". Ampak življenje ne bere knjig. Žal.