Imaš prav, vedno ne gre brez zdravil. Pa saj to zame sploh ni sporno. Govorim o zlorabah, o lažji poti tam kjer bi šlo BREZ. Tega je preveč. Pa ne samo da marsikdo v taki stiski raje poseže po tabletah, tudi psihiatri prevečkrat to ponudijo kot rešitev. Je manj dela s pacientom... Govorim tudi iz lastnih izkušenj. Pred leti - približno 20 let nazaj sem imel neke težave s srcem. Povišan in neenakomeren utrip, trepetanje prekatov( ko na momente sploh ni pravega utripa), občutek tesnobe, strahu... Moja zdravnica me je poslala k psihiatru Po desetih minutah pogovora sem zapustil njegovo ordinacijo s šopom receptov. Pomirjevala, antidepresivi itd... :xx!: Ko sem v lekarni poslušal razlago o tem kako to deluje(dobri doktor mi ni povedal nič) sem vse skupaj vrgel v smeti. In živel dalje. Prej omenjene težave so se občasno ponavljale, dokler ni enkrat bilo precej resno. In zdravnica ki je takrat nadomeščala mojo, me je poslala direktno na Golnik, na kardiologijo. In tam so ugotovili atrijsko fibrilacijo ki NI bila psihičnega izvora. Povedali so mi tudi da je povsem moja izbira ali bom zadevo držal pod kontrolo z zdravili ali z načinom življenja. Izbral sem zadnje. Vidiš, o tem pišem. In ko omenjaš bolezni, obolenja, okvare raznih drugih organov zaradi katerih je treba iskati zdravniško pomoč, nekaj v primerjavo. Če se mi vname slepič, bom moral na operacijo. Če se pa urežem v prst, grem seveda tudi lahko k zdravniku, lahko pa ga enostavno doma povijem ali zalepim in počakam da se zaceli. Torej ni dileme zdravila DA ali NE, ampak KDAJ.