Pa po vrsti... Butl Lenka Silki Odpuščanje na komando? Nikakor, toliko "dober" pa tudi jaz nisem. Je bil le proces, spoznavanje, da futranje zamer ne pelje nikamor drugam kot v moj propad, v izzgorevanje znotraj. Je bila le odločitev da raje živim, prekinem s tistim kar je bilo zdaj in za vedno, ne pa da puščam da me moje lastno sovraštvo in jeza požreta od znotraj. Kaj ima to opraviti z reakcijami okolja? In okolje z mojim obnašanjem? Jaz ne živim za okolje, jaz živim zase. In ja, znam se imeti rad, je pa trajalo nekaj časa da sem se naučil. Da ne rabim okolja da mi pove ali sem dober ali slab. Tudi to je odpuščanje. Odpustiti ne pomeni pozabiti. To se ne da, spomin ni kot hard disk v računalniku da bi brisal kar ti ni všeč, kar ne rabiš več. Ostane za vedno. Odpuščanje je le odnos do tistega kar je bilo in pa spoznanje ali priznanje da edino sam odločaš o svojem življenju, svoji usodi. Odpuščanje ni slabost, šibkost. Z zamero pa daješ moč tistemu ki ti je karkoli slabega storil v preteklosti. Dokler zameriš, dokler sovražiš, povzročitelj tega upravlja z enim delčkom tebe. In z odpustitvijo se osvobodiš. Z odpuščanjem ne mislim v smislu kot - če te kdo udari po levem licu mu nastavi še desnega. Niakor, udari ga nazaj. Ampak tam naredi črto. Stop, konec, za vedno. Tema je Kritika. Prav. Pa saj to je tud kritika kar pišemo, kritika mišljenja nekoga drugega. Različni smo, vsak drugače dojema, o različnih nivojih razvoja pa ne bi, raje o različnih smereh razvoja. Kakor komu paše, vsak si bo svoj mir našel na svoj način. Jaz sem ga. Če ga bo na tak način še kdo ali pa nobeden drug, tudi prav.