:palec: Točno tako. Odpuščanje je stvar odločitve. Lahko vlečeš zamere skozi celo življenje, do staršev, sošolcev, sodelavcev, znancev, itd... Do vseh ki so te mogoče dajali v nič, se ti posmehovali ali ti storili kakršnokoli krivico. Lahko pa se odločiš da jim boš odpustil. Ne pozabil, ne potlačil nekam... Ampak odpustil. In začel živet, od tam naprej. Ker zamera je samo izgovor, nesposobnost ali nepripravljenost razčistit s preteklostjo. In ne mi bluzit o tem kako se nekdo ni mogel branit pred starši, pred čimerkoli kar se mu je zgodilo v mladosti. To je lahko res. Kot je res tudi to da se lahko zdaj, ta trenutek, odločiš živet, razmišljat drugače. Tistega kar se je zgodilo do zdaj ne moreš spremenit. Lahko pa odločaš, v vsem, kar se bo dogajalo od zdaj naprej. Zato ni treba bit ne bk ne butl, tudi pretiranega ega ne rabiš. Samo sebe moraš imet rad...