Sem mislil nekaj citirat, pa ne bom. Je preveč tega. O strokovni pomoči, o tabletah, o težavah. Nihče, prav nihče ne more nikomur pomagati če se tisti ki pomoč rabi, sam ne odloči spremeniti nekaj. Pogovor ali izpoved pomaga vedno, samo dva pogoja maorat biti izpolnjena. Eden mora poslušat. Drugi pa govorit, odkrito. Če si upa. O zdravilih, pa naj bodo to za psiho ali telo imam svoje mnenje. In to je da niso vedno nujno potrebna. In da v bistvu res ne rešijo ničesar. In, Mystica, vem da so stanja ko brez njih več ne gre. Antidepresivi... Tukaj bom pa mogoče koga razjezil kot sem pred dvema letoma prav tu gor eno psihologinjo. Najlaže je rešit, pardon, "rešit" problem s tabletami, najlaže je človeku butnit recept pa... tu imaš pa žri... :xx!: Je manj dela, ni se treba toliko ukvarjat z njim. Ampak kaj s tem rešimo? Problem? Ne ga srat. Izhod v sili? Bergla, izgovor, beg... In ne mi zdaj da nekaj bluzim na pamet, poznam obe poti, tisto s tabletami in tisto brez. Izbbral sem tisto brez, takrat, zdaj in vedno. Ostali kakor hočete. Nekaj jih je tu not govorilo o piru... Pametno... x:px