Ni nobenega posebnega razloga da citiram ravno ta dva posta, razen da v njih piše nekaj o tistem kar bi rad povedal tule. Meni se to zdi logično. Logika, ja... Kaj pa čustva? Nekje sem prebral da v bitki čustev in logike VEDNO zmagajo čustva. Na vprašanje ki je tu postavljeno, ni preprostega odgovora. Vsakdo lahko reče - ostal bi. Dokler se to ne zgodi. Kaj pa ko se? Ostati ali ne ni samo stvar neke dolžnosti, ljubezni, navezanosti, sočutja... Tu je zavest da bo tako vse življenje, do konca... Boš zdržal? Boš v oporo? Ali pa boš s svojo prisotnostjo iz občutka dolžnosti naredil še večjo škodo kot če bi šeč proč? In če bi se to zgodilo meni? ZDAJ pač lahko rečem(ker se mi še ni) da ne bi želel da kdo ostane z mano samo iz sočutja. Da nikogar ne bi hotel omejevati s svojo invalidnostjo. Kaj pa če se mi zgodi? Odkrito - ne vem... Ali bi še tako mislil... Ali pa bi jo želel zadržati ob sebi za vsako ceno... Midva z Robido sva prestala nekaj podbnega, sicer ne v tako ekstremni obliki. Tisto kar se je zgodilo njej ne pušča takih posledic. Lahko se ponovi, kadarkoli, tega se oba zavedava. Kako reagirati, kaj storiti, kako se obnašati... Ko se je zgodilo, ko sva zvedela diagnozo, ni bilo nobene dileme kaj in kako naprej. Ni pa bilo enostavno.