Ostati z nekom v taki situaciji samo iz sočutja, usmiljenja, občutka dolžnosti je huje kot pa oditi stran. Tu ni in ne sme biti MORAM ostati, moram pomagati. Nihče ne more vedeti vnaprej ali je sposoben zdržati. In tudi ne sme ostati, če ne zdrži. To mora priti od znotraj, to moraš čutiti... Ne znam prav razložit...pa saj se tudi ne da... Pri nama se je začelo leto in pol nazaj ko mi je povedala za tumor. Ne morem reči da sem se ustrašil. Sprva ne. To je prišlo pozneje, ko so sledile preiskave, ko sva iskala znance in veze da bi vse šlo malo hitreje. Pravi strah pa je prišel pozneje, ko je že okrevala po opreciji, ko so se pričele kemoterapije. Strah da se ne ponovi, strah ali bo znala, ali bova znala tako živeti in ravnati da ostane zdrava...mnogo strahov je bilo... Sprva sem mislil da moram vse storiti zanjo, pozabit nase, živet in delat samo zato da bi ona bila in ostala zdrava... Dokler mi ni ena znanka ki je prestala enako bolezen rekla: Ti moraš živeti zase, ne zanjo, samo tako ji lahko pomagaš. Tudi ti imaš svoje pravice in svoje želje in ne boj se jih ji pokazat. Ja to je to. Živet z nekom takim, mu stat ob strani pomeni samo to - biti iskren do sebe in do njega, jemat ga tako kot pred tem in včasih če je potrebno, podstavit ramo za zjokat. In se zjokat tudi sam, če je treba. To je moja stran zgodbe. Mogoče bo tudi Robida kdaj povedala svojo. Tebi Kokola in tvojemu pa želim veliko sreče in lepega v življenju Poguma ne potrebuješ tedaj ko te udari usoda, ampak za tisti dolgi vzpon nazaj k zdravi pameti, zaupanju in varnosti. Anne Morrow Lindberg