Vesela sem zate. Ja, brez preteklosti ne gre. Jaz sem bila vedno zelo občutljiva in sem verjetno zaradi tega ustvarila nek mehanizem pozabe....svojega otroštva se praktično ne spomnim. Vendar zadnji dve leti, odkar se poskušam zavestno ukvarjati s svojim življenjem, v mojo zavest kapljajo spomini. Ful mi je zanimivo. Se neko stvar sprašujem zakaj je tako, pa se mi kar v glavi nariše kak dogodek, al pa pride misel. Rada bi se spomnila svojega življenja, nočem več biti noj, z glavo v pesku. Mogoče bodo pa potem tod moje očke spregledale. Zanimivo mi je, ker čeprav boli, mi vsaka nova stvar, ki jo dojamem, prinese tudi olajšanje. Zadnjič sem očetu pred nos vrgla take besde kot še nikadar...bolelo je oba...ampak jaz že par dni čutim olajšanje. Veliko je še tega...ampak....gremo dalje!