Mana

drage bejbike...da se mi danes niti slučajno ne spozabite in si ne privoščite vsaj nekaj lepega, nenavadnega...nekaj, s čimer se pohvalite in se pocrklate, ker ste ŽENSKE...si zaslužimo, ker smo lepe...znotraj in zunaj...ker smo močne in nežne in, ker nas naša nežnost dela tako zelo močne in edinstvene

Aliana...kakšne lepe okice imaš ...take k levinja, ki v miru počiva in pač uživa v vsem tem kar je ona sama in ve, da je taka najboljša

ne tko govort, k mi bo še nerodn postal

ma vem kako je težko včasih, ko želiš komu kaj povedati, pa ne sliši...posluša že, ampak ne sliši imam spet dan, ko se kar nekaj okoli sebe vrtim...zvečer sem bila na večerji (srednja žalost), dopoldne sem nekaj nakit delala, pa še nisem končala, ker moram prestaviti v 5 prestavo, da ne bom vsega na faxu zamudila počutje je pa itak vremenu primerno včeri sem dobila en mail, ki sem ga komaj pričakovala in bila potem še danes do 12.00 vsa hepi, potem me je pa minilo, evforija je popustila...koliko časa se lahko hraniš od enega maila?...hm...malo preveč pričakujem, pa sploh ne vem, kaj si v resnici želim zdejle skočim pod tuš, potem pa v knjižnico se učit. zvečer me čaka še en naporen pogovor z Matijavo mamo...držte pestiiiiiii

zarja, tebe sem zamudila seal je pa itak njamiiii

kaj pa ti študiraš? ...še nisem zasledila hja, tole bi se ti pa kr prdružla...predvem jacuzzi jaz sem si v soboto tako noro banjo prvoščla...da mam še zdej skomine, ko samo pomislim se mi pa zdi, da zadnje čase vsi bl spimo, je tako bl zaspano obdobje

ja?..maš kak načrt?...da si še sama mal teden popestrim

ja sej, zaradi pomladi je tkole vse napeto in čist prehitro se je zaečlo pomladansko prebujanje ...ceu šok tole ej, jaz še kar upam, da bo ta teden prijeten in lep ...mogoče pa bo...sej veš...torki so taki čudne dnevi, ki sploh nikamor ne sodijo...boš jutri videl, da je ta teden nekaj posebnega sončkeeeeeeeeee mene nosi 100/h, ful dela za fax, pa nič uspela narediti...zvečer se mi obeta večerja...je M ful pograbil, ko je zjutraj našel rdečo vrtnico na moji mizi in potem, zakaj mi ni mogu kupt bele al pa rumene...al ne vem kakšne, pa sem povedala, da so bile samo take, ker jo je pač ob 21.00 na pumpi kupu skor ga je infarkt...šmenta jaz še kar čakam na mil, pa na en klic (od mojga računa na švicarski banki)...tko mu pač rečem pa nč od nč...še mal pa me bo razneslo...joj

aaaaahhahahhhah

joj ksenčk, ti izgledaš tako veselo bitje ej, pirsko flašo pa kr stran...fuj in fej ...al si zato tolk vesela

hvala janko. ampak sem zelo izbirčne narave

jaz bi bila na morju...na krku...v svoji topli sobici...yessssss

jaz ne vem kaj ti je tak problem en sam ušiv mail napisat ...sploh ne veš kako bi bila vesela

oooooo...saj si dajem duška..verjemi

zdejle sem čist raznežnena ..še mal pa bom kr cvilt začela

sem bla z enim frendom na drinku in mi je vrtnco prnesu, ko je vedu kolk sm žalostna joj mi je res polepšu večer-noč-jutro drugače ma punco in je srečno zaljubljen, ampak je tako pozoren, da ga sploh nisem hotla spustit iz oblema yesssssssss drugače bil dan v k**** jaz bi tut počas že klimo uklopla ...že prou agresivna ratujem

zjutraj je Matija doma povedal mami, da sva šla nrazen je kar ok prenesla...sedaj se moram še jaz malo z njo usesti pa pogovoriti kaj in kako potem sva šla z M na en ful lep sprehod ob savi, nato pa nekaj pojest v Indijsko...in je bilo odurno :xx!: :xx!: :xx!: odsvetujem x!x pop sem šla še mal rolat, do frendice na kavo...sedaj pa malo po netu srfam...zvečer imam v planu še en drink, pred tem pa še tuš in pranje glave čakam na en mail pa nič..bemu...jaz nimam sreče

ej, kaj se je včseraj zgodilo... dejansko sem se spravila v kad, polno pene...ugasnila luč, prižgala sveče, poslušala glasbo...in skoraj zaspala...našla čist nor položaj v banji (za spat...ne kaj drugega ...vsaj za sedaj še ne) potem sem se zavlekla pred tv in zaspala (jaz nikoli ne zaspim pred TVjem) in me je matija ob 00.00 vsaj 5 min budil in me je moral skoraj odnesti v posteljo...potem sem pa spala do 11.00 zjuti ej, noro drugače me ful razganja in niti pod razno nisem v stiku z realnosto oz, s tem kar se dogaja okoli mene izmenjujejo se intervali razmišljanja o sebi in nato bluzenja v glavi res zanimivo obdobje, upam le, da me ne bo odpeljalo preveč in bom nadoknadila vse zamujeno na faxu ...danes se mi obeta še tortica...yessss

...zvečer sem bila na drinku in nisem mogla več poslušati jamranja in tako sem ugotovila, da sem tam..na točki, ko ne sprejemam več, ker sem polna, do roba nafilana z lastnimi občutki. potem sem dobila v odgovor, da naj mislim na faks,,,naj se dokažem! in takrat je kar počilo v meni: DOKAŽEM zakaj ta neprestana potreba po dokazovanju...izsiljevanje, da dokažem...kot, da z dokazovanjem potrjujem svoj obstoj...da brez neprestanega dokazovanja nisem...in neprestana pričakovanja kako lahko dokažem, da sem dober človek, da si zaslužim, da sem vredna, če tega ne vem...če včasih samo za hip ujamem občutem, da vse to sem, vendar tako hitro mine, da sploh ne vem, če je zares bil...kot včasih, ko nisi popolnoma prepričan ali je zapihal veter ali pa se ti je tako le zazdelo...včasih potem pomislim, da je šla čez mene duša umrlega kaj lahko sama sebi dokažem? kako živijo ljudje brez dokazovanja?...pač živijo?...verjamejo, da so vse kar želijo in vse kar morajo biti... in živijo neko samozadostnost to je torej keč...moram biti nekaj, nekaj kar bi me naredilo nekaj...sploh ne nekaj posebnega, moram biti nekaj navadnega, nekaj vsakdanjega, ne nekaj elegantnega, ampka pač nekaj kar lahko daš v žep... če bi mi nekdo govoril o tem, bi se zgrozila: kdo pa si želi biti tak, da ga človek pač lahko potisne v žep! pri sebi pa se mi zdi to dosežek...da me kdo spravi v žep zimskega plašča in potem celo pomlad, potelje in tudi jesen ždim v žepu, na toplem, v temi, v tišini...in prisluškujem...čakam...se veselim...se veseli, da sem v žepu...da si zaslužim biti v žepu...da sem se dokazala, da sem lahko v žepu s tem ni nič narobe in ko takole pišem o tem mi je postalo kar toplo pri srcu. kako zelo potrebujem občutek pripadnosti...svoj žep...in ga potrebujem, ker to potrdi moja prizadevanja...torej je to dokaz, da sem bila dobra, pridna, ubogljiva, tiha, se nasmihala...pač priden otrok, ki tudi pokuka ne iz žepa... jaz pa sem bila hudoben otrok in tako sem ostala brez žepa. bom že prišla do dna temu...ker enostavno moram...ker drugače me bo razžrlo 26 let izmikanja...sedaj pa takole. upam...srčno upam, da si bom znala sama sešiti svoj žep...drugi so že zasedeni...mene pa tako zelo zebe

spet sem imela čustveno čist preveč natrpan otal izmučen dan...sem total izmučena, ampka sploh ne morem nehat razmišljat...k bi me kaka čudna mrzlica držala mi je frendica, ki je pri meni čist odveč trenutno..sploh se ne morem zbrat in se ji posvetit, kakor bi želela. praktično komaj čakam, da pride petek, da bom spet sama nič vas nisem brala...upam, da se držite

hvala...se mi včasih zdi, da so oči vse kar sem jaz

evo me spet v mojem blogcu, ki sem ga čist preveč zanemarjala cel teden sem preživela na morju in imela obilico časa za razmislek o staveh, ki jih doživljam...kako težko je biti iskren, popolnoma iskren do sebe in si priznati kaj si, kdo si...si enostavno priznati, da si samo človek...najtežje mi je razmišljati o sebi oz. se soočati s tem, da me je strah, da me boli, da sem v sebi še vedno majhna...in v očeh drugih se zrcali podoba mene, ki je še manjša od tiste v moji glavi. in potem vsa majhna hodim in se sprašujem zakaj me ne vidijo...in ko me gledajo imam občutek, da je nekaj pošastno narobe z mano in se spet bojim in bi se najraje zavlekla v svojo polžjo hiško in z rogeci tipala, dokler ne bi bila prepričana, da sem sama in da je varno...varno, da prilezem ven in se počutim samo, osamljeno...majhno v čem je potem fora? velika se bojim biti, ker bi me videli in, ko sem majhna se počutim tako samo in prestrašeno. ne morem več živeti v sebi, ven pa ne upam, ker me že sama misel na to popolnoma paralizira! ...potem se zjutraj zbujam z občutkom, da nisem ne eno, ne drugo, ne tretje...zbudim se z okusom mešančka, ki ima predolg trup in prekratke noge...kakšen beden občutek ...in potem, ko neham na ta način razmišljati in si rečem: dost, si samo to kar si,,,taka pač si! me zgrabi tisti neskončni občutek otožnosti in brezvezja. ker taka kot sem, nisem dovolj dobra, prava... zakaj ne znam živeti barv, ki jih imam v sebi? kot, da je moje telo popolnoma sivo, da je moja koža tolikokrat premazana, da barve mojega srca ne pridejo do izraza...da vso svojo paleto občutkov nosim v sebi in sem žalostna, ker je drugi ne vidijo...ker ne vidijo, da sem veliko več kot samo to...da je moj strah lep in, da je moja bolečina nežna...da so vse solze v resnici slapovi, da je žalost v očeh vrtinec...in, da sem polna narave, polna lepega... občutek, da svoje lepote ne znam izživeti, boli, skeli. vsi moji kriki se spremenijo v mrmranje ali pa globoke vzdihe...in da, vzdihov je neskončno veliko...tistih nostalgičnih, osamljenih, kopernečih, besnih, nežnih, ženskih, polžjih, osamljenih...poletnih, še več jesenskih. včasih imam občutek, da so moji vzdihi sinfonije, tiste resnične, globoke in neskončne, ki dajo sebe, vse kar so, so bile in vse kar bodo. kako naj pokažem svoje barve? kaj moram narediti, da se znebim vseh teh debelih plasti sive barve, ker koža ne diha več, skozi pore vstopajo strupeni plini, zaradi katerih so moje nianse vedno bolj enolične...jaz pa se umikam globlje, da ohranim vsaj okus po lepem...ker imam rada kar je lepega, kar diši, kar vzbuja neke spomine ali pa vsaj predstave o nečem kar je bilo nežnega, nedolžnega, brezskrbnega... veliko sem razmišljala o družini...o vseh občutkih varnosti, ki jih nisem imela, pa vem da obstajajo, ker jih včasih zavoham, doživim v očeh drugih...in včasih se celo uspem nasmehniti in sem srečna, ker vem, da obstaja ljubezen, ki jo ljudje znajo deliti, da vsi hrepenimo.. včasih ne zmorem nasmeha, me samo zaboli in imam občutek, da hrepenim samo jaz. potem se rada naredim trdo, neizprosno, tako kot znam najbolje biti, tako da se počutim varno...in govorim stvari, ki jih ne čutim, ampak jih želim čutiti, se prepričujem...koliko škode si človek lahko naredi...kolikokrat se lahko da v nič in spet in spet..in ne nehaš...dokler ne boli več ja, rada bi imela nekoga, ki bi me imel rada...sprejel tako kot sem...ker bi bila pač del družine in bi se vedno lahko vedno znova vračala in ne bi rabila tako skrbno zapirati vrat in metati ključev stran...samo nekoga, ki bi me vedno poslušal...in potem bi poslušala tudi jaz...in bi imela občutek, da pripadam, da sem del nečesa večjega, močnejšega od tega kar sem jaz...mogoče ne bi bila več tako sama...mogoče bi lahko celo ljubila...sebe...mogoče bi imela občutek vrednosti, občutek, da nisem potrošen material, da ne bom nikoli minila in bom za nekoga vedno obstajala...in bi se lahko dala...celo...in bi lahko zahtevala. nikoli v življenju nisem imela pravice zahtevati, vedno sem bila samo hvaležna...že samo za to, da sploh obstajam potem pa se utrudiš, počasi te mineva volja, ker ostajaš praznih rok, ker hvaležnost ne vrača ničesar, samo obstaja, ker jo gojiš in kmalu ne znaš več brez hvaležnosti, čeprav ti gre včasih na bruhanje, ko se zahvaljuješ, ker v sebi veš, da tvoja hvaležnost ni pristna, ampak je navadna bolezen, kot tumor, ki ga pač nosiš s sabo, ker te noben ni vprašal, če ga želiš ali ne...pač ga imaš...in včasih ga neguješ, ker se ti smili ali pa misliš, da bo šel, če boš dovolj prijazen in ga lepo prosil...tako bi jaz prosila: gospa hvaležnost...se Vam morda ne zdi, da je bilo 26let dovolj?...veste, počasih mi zmanjkuje zraka, Vi pa ste se tako razbohotili, da skoraj ni ostalo več prostora zame... kot, da bo potem šla, kot, da bom potem na vrtu izkopala skrinjo svojih pravic in jih počasi jemala iz skrinje in z njih brisala prah... koliko od tega je resničnega oz. koliko od vsega prej je bilo lažnega? kdaj veš kaj je res in kaj od tega kar čutiš je samo v tvojih mislih...če pa vedno vse izgleda do pikice resnično...krvavo resnično mogoče bom počasi, ampak res počasi prišla do svojega vodnjaka izkrenosti...in potem se bom napila same sebe...v vseh barvah, v vseh občutkih in bom zadihala sebe, v ustih imela okus po sebi...v ogledalu gledala sebe...vedela, da sem to jaz pred tem, pa morajo pasti vse maske in se porušiti vsi zidovi. veliko je tega

jaz imam pa 1 frendico iz rima tukaj...sva se včeri v tivoliju mal fotkale ...če bom uspela pripeti

oOoOoO...fajn hvalaaaaaa diana

se strinjam...drugače je pa fotka super in seveda: kjutikaaaa ...ni kej drugače pa Bobnar, še nobene tvoje fotke nisem vidla...obstaja kak možnost, da bi se mal pokazu?