Srce, mišo moram iti. Ne bo konec tega kar čutim. Moram iti. Niham, hočem te imeti, zignoriram občutke, sledim goreči želji, vendar pridem domov občutim isto. Oprosti meni, oproščam sebi ker sem razdvojena. Ti si mi tak cuker, verjemi, cuker!!! Ko te pogledam, bi samo skočila, se zlila s tabo, ker edino takrat ne čutim zidu, ki obstaja med nama. Samo ljubila bi se s tabo. Verjemi, da sem se trudila, maximalno. Vendar se moram nehat truditi. Moram spustiti, pa naj boli, če hoče. Ker če ne bom poslušala občutka, se lahko zgodi da poči in to močno. Spomni se občutkov napetosti, ki jih včasih oba čutiva. Samo najina potrpežljivost, uvidevnost je preprečila pok, najina modrost. Srce moje, ne vem kako je to možno vendar ljubim te in moram iti. Razumeš? Upam, da razumeš. V enih stvareh sva si tako močno podobna, da je neverjetno, obenem pa imava tako različne energije, da je to neverjetno in te energije so znak, da ni pametno da sva skupaj. Vem kam to lahko pripelje, in nočem da se nama to zgodi, razumeš. Please razumi! Boli me srce. Vem, da bom dobila odgovor kasneje, zakaj je dobro da se spustiva.