Bejbika, te štekam. Strah te je, čutiš nemoč, potem pa sekaš vse naokrog, spet sem na tapeti jaz, kot vedno. Samo če misliš, da boš na ta način obdržala mojega brata, se motiš. Pa če ti rata na ta način, da boš med nama naredila razkol, ker čutiš da sva tu šibka pa ok. Sem jezna nate in nase. Bolj šokirana in zelo žalostna. Sem spet kot ponavadi bila srčno odprta, tako kot sem do vseh ljudi, pa sem spet fasala. Pa me še ni izučilo, pa me verjetno nikoli ne bo. Samo nekaj še bolj vem. Da sem res malo drugačna od drugih, da veliko bolj čutim in občutim, in ja boli me srce, ker je tako. Samo tako na zemlji je in bo še en čas. Poleg vsega lepega tudi bolečina, boj za prevlado. Ne bom usekala nazaj, čeprav en del mene to želi, samo ne bom, ker se ne mislim spet spuščati v boje brez zmage. Zaenkrat prevladuje pamet. Če pa boš še naprej posegala vame, govorila čez mene indirektno, me obsojala za hrbtom, meni se pa prilizovala in se mi smehljala, pa verjemi da boš zadnjič, ti ne bom dala več te možnosti, nič več podpore, nič več tolaženja, ko se bo tebi zahotelo. Ker ko mi pride preko, je preko. Hudo mi je ker je tako, sploh da smo ljudje taki, da moramo se iti skoz ene vojne, neke zahrbtnosti, premalo poguma, da bi govorili to kar čutimo, naredili to kar čutimo. Bila bi bolj vesela, da mi poveš v obraz, če ti kaj ni všeč, swamo toliko sem se že naučila, ljudi ne morem naučiti nekaj, kar za njih ni vrednota. Zoprno pa je da zame je. O tem sva že govorili, povedala sem ti, da imam najraje okoli sebe ljudi, ki so odkriti, pošteni. Ti pa si mi povedala, da če se ti kdo zameri, ga preprosto zbrišeš, zate ne obstaja več. Ali je to resnica ali je to le tvoje varovalo, ali te res nič ne zaboli, ko te nekdo prizadane? Morda sem rojena v napačnem času, morda pa ne. Boli me ko vidim, kaj se dogaja, boli me ko ljudje niso odkriti, boli me ko je življenje vzeto nasilo, boli me če vidim mučenje, boli me ko vidim da ljudje trpijo, še bolj me boli, da sem v tem sama. Nikogar nimam ki bi me štekal, upam da pride kdo v fizični obliki, hvala vam tistim, ki mi pomagate od vzgoraj, sploh tebi E, J in oči. Bog prosim te pomagaj mi da mi bo ratalo, da ne padem v ta način, da ohranim srce za najvišjo vrednote in da bom v tem močna, če je pa to ta moč, čeprav boli pa naj bo tako, samo dajte mi potem pogum, ogromno poguma in vere, predvsem vase. Da me ne omaja ta način. Ali obstaja možnost tu na zemlji zame, da bi bila srečna, res notranje izpopolnjena, ali tu na zemlji lahko najdem kaj kar bi me res osrečilo. Če si edino kar je zame ti, potem mi pomagaj, prosim, to kar imam sedaj v srcu še ni to, še čutim da moram iskati, moje srce še hrepeni po nečem, išče, samo kaj išče? Popolno ljubezen. Jo bo tu našel? Če obstaja tu, naj pride, mi pripada ali pa naj zginem od tu in grem domov. Tu potem nimam več kaj iskati. Povej mi prosim, kaj naj naredim. Vstopi vame in me vodi. Jaz ne zmorem več tega načina, ne več sama. Tukaj sem.