Skwo, enako, vse. Tudi jaz sem potegnila nauk iz moje izkušnje, ni bilo brezveze, nisem trpela zaman (in še včasih), učim se biti samostojna, samostoječa, popolnoma zaupati sebi, ne iskati odgovorov pri drugih, ker jih itak nimajo in da imam v sebi čisto vse kar potrebujem, znanje kako se spopadati z težavami, ljubezni do sebe prav toliko kot je potrebujem in še več Včasih se še zalotim, kao bi imela nekoga, ki bi mi bil partner, prijatelj in še oče obeenem in zaradi tega trpim, vem pa da to ni moja pot. Na nekoga se "obesiti" in mu pustiti, da tolaži mojega notranjega otroka, me crklja,...dokler seveda, ne bi prišlo kaj vmes in bi se zgodba ponovila, bi trpela in ostajal bi občutek žrtve, osamljenosti. Pred kratkim, sem spet imela to izkušnjo, sem mislila, da mogoče bo pa šlo. Samo mi je usoda poslala takega fanta na pot, da ni bilo nobenih šans. Ob njem bi morala biti trdna, ko Mati Tereza:) Spet je malo bolelo, samo tako pač je. To ni moja pot, to vem že dolgo. Moja pot je najti čisto vse, kar potrebujem v sebi. In ne, to ni nek duhovni kliše, neka abeceda duhovnosti, to je moja lastna izkušnja. In vem in verjamem, da do tega ne bi sploh mogla priti, če ne bi dajala v otroštvu to čez kar sem (in dva življenja pred tem). Zatorej Skwo, we will manage