Gre za vprašanje razmerja med formo in vsebino. Če se zelo podrejamo formi (družbenim normam, moralnim načelom, samodisciplini...) lahko trpi naša vsebina (kreativnost, dušica, vrednote...), seveda velja lahko obratno. V harmoniji eno drugemu daje podporo in smisel. Tudi vsebina se ne more izraziti, če ji ne pomagamo ustvariti ustrezne forme. Če imamo naprimer talent za glasbo, nimamo pa dovolj delovne etike, da bi naredili nujni delež učenja, vadbe in dela do uspeha, se ta talent ne bo mogel izraziti maksimalno v širnem svetu, ampak bomo postali najglasnejši pevec na družinskih praznovanjih. Po mojem je tukaj ključ do razumevanja resnosti in spontanosti. Ali si dovolj predan in vztrajen, da podpreš tisto kar ti je v življenju vredno (talent, družina, ambicija, vera...) in stojiš ob tem, da se lahko maksimalno izrazi in zaživi.