EnglBengl

Pikica, jest se nism čist nč matrala... oz. sm se, ja, maš prov. Matrala sem se ful, da bi se ga otresla . Ta prvič, k sm ga vidla mi je šel blazno na živce (še noben človk mi ni bil prej tolk antipatičn kot on ) In je bil on fuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuul vztrajen in tečen in pol sem enkrat rekla, dobr je, dost te mam, grem s tabo ven, sam mir mi dej. In tko se je vse skupi začelo. Pol sm ga pa tolk navdušla, da je še bolj rinil za mano in spet se ga nism mogla otrest. Pa sm rekla, da ga bom mal sprobala, kolk lahko prenese - je bil trmast k vol (no mislm, bik ) in evo, sm padala . Sej bikci so čist fajn , sam učas bi jim pa vsem po vrsti najraj vrat zavila trmam trmastim!!!!

Hvala, Nosko

Ja lia, ampak jest sm dvojček!!!! In pr men vztrajnost nima kej iskat . No ja, včas me popade huda trma - sej to je tud dobr, ane? P.S. Vseen hvala za spodbudo

:xx!: Lp

Draga moja lia, če bi blo tok enostavno, se ne bi pritoževala Men take vizije nč ne pomagajo, ker mi podzavest takoj reče: aha, to je pa spet znanstvena fantastika Moj dragi je štorast ko.. ko, ja kaj jaz vem kdo ali kaj je tok štorasto, kot je moj dragi, k mu daš v naročje otroka Bolj ko sem mu govorila kolk je on en QL fotr in kolk ga ma tamala rada, bl je on ratval trd (khm... mislim lesen, no... štorast - da nau pomote ) Mah, ja, taki so pač biki Vse zgoraj našteto je t.i. "žensko delo" in se ga ne bojo prtaknil, pa da je ne vem kaj Bom pa vseeno probala ujet mal morja, če mi bo ratal. Lep dan ti želim Lia in tud zate

in to takrat, ko bi morali biti najbolj....

Bogica pikica , ampak če te bo kej potolažl - za vsakga nek ena palca raste, tud ti boš enkrat dobila enga ta pravga . Če kdo NI za v klošter, pol si to ti - in se grem stavt, da nauš nikol tm pristala (razen če si tega zares močno želiš ). Tist feeling o borbi sama s seboj in kolk ti je zmer bol vseen bo pa kmal minil - če ne prej, bo takrat k boš najdla svojga dedca in boš vidla, kolk je začetek kjut in kolk je nadaljevanje včas kr grozljivka :OO!: No, ampak lahko men govort, k ne vem glih za kaj se gre, a ne? Ampak vseen, ne kr obupat - včas pač mal dl traja. No, grem jest zdej naprej delat... (btw: ja, še zmer delam tist, kar bi mogla že pred dvema dnevoma met narjen . Vmes mam pa še take stvari, k bi jih mogla že prejšn tedn zaključit ... mah, bo že - enkrat )

Pogrešam družbo in smeh in sproščenost. In romantiko (vse kar zadnje čase dobim od svojega dragega je: A še ni južne?!? Dej mal posprav, lej koko maš vse razmetan! Ej, tamala se joka! - Grrrrrrrrrrr ). Aja, pa morje pogrešam oz. poletje - vonj po borih pa po soli, pa topel veterček tud pogrešam. Oh... Pa pogrešam rokavice - bogvedi, kam sem jih založila!?!

da so vsi tako...

Evo dones grem mal čekirat po sajtih in kaj vidm? Tvoj odgovor, Diana . Mal bl pozn odgovarjam nazaj, ampak bo iz srca in iskreno (kot je pri meni vedno in zato včasih mal vn iz konteksta hihihi ) - no, v glavnem sm hotla sam to rečt, da se v sem kar si napisala 100%-no strinjam s stabo in da me veseli, da me ne boste zaradi mojih lapsusov postran gledal . Mam pa eno vprašanje še zate, striček Nosorog (no vprašanj mam več, ampak te bom enkrat pocukala za rokav na kakšni delavnici in ti do konca zatežila, a prov? ). In sicer: zadnje čase me kar vleče k citrinu. Ta kamenček je skoz v mojih mislih, skratka zelo me privlači. Nekje sem prebrala, da pomaga ustvariti dobr vtis. No, in zadnjič enkrat sm rabla nardit dobr vtis na nekoga in sm pomislila na citrin (vendar ga nisem imela on/na sebi). A uganeš kaj se je zgodilo? Naredila sem dobr vtis na tisto osebo (hvala Bogu!!!) . No in zdej me zanima ali je možno, da kristali delujejo tudi, če nanje samo misliš, tko na daljavo? In a bi mi lahko povedal kaj več o citrinu? Je sploh to pravi kamen zame (dvojček, asc.:škorpijon, luna v biku oz. 10. 6. 1980 on 17:50)? Joj, kolk je radovedna tale Engl Bengl, a ne? Hvala za odgovor

Coccinelle, kok sta mi s Cosmo polepšali dan !!! A vesta zakaj? Ker je tko lepo vsaj enkrat na teden prebrat, da si nekomu simpatičn in fajn in duhovit ( - hvala Cosma - za duhovitost ), sploh če je za tabo en mau bl naporn tedn (no pa tud sicer vsak človk rad sliši/prebere/vidi kakšno pohvalo - pa rečte, da to ni res!!! ) in če se na trenutke včas počutiš osamljenega in nezaželjenega. Sta ble dones/včeri pravi balzam za mojo dušico Hvala, k sta me spravle v prijetno počutje Lep dan/noč/jutro itd. vsem še naprej

Ne še noben me ni do zdej No zdej grem pa res delat! ... aha... zdelje sm vidla, da sm napredovala iz vajenčka v napredujočega - tud to je neki, a ne?

A nismo ljudje ena zanimiva bitja? Takrat, ko živimo, mislimo na smrt oz. tudi na samomor. Včasih imam občutek, da je ta ideja o samomoru in samouničevanju kr nekak vkodirana v nas same, ker slej ko prej vsak pomisli na to, da bi oz. kako bi bilo, če bi zaključil z življenjem na tak ali drugačen način. Mislim, tudi živali so živa bitja in ponavadi (izjeme so kiti) ne zasledimo neke blazne želje po samomoru - prej je pri njih v ospredju nagon po samoohranitvi, ne pa po samomoru (čeprav je res, da te stvari najbrž niso nevem kako raziskane), no čeprav tud ljudje (zanimivo, a ne?) takrat, ko je ogroženo naše življenje naredimo vse, da bi preživeli. Sicer pa je tako - pred 3. leti je naš dober družinski prijatelj naredil samomor. Nikoli ni imel lahkega, lepega in mirnega življenja, in ko se mu je sesul svet, je zapadel v depresijo, ki jo je skušal premagovati dobrih 23 let. Pa je obupal in omagal. Izgubil je vse - vero vase, svoj sončni optimizem in svojo družino, pa je vseeno vztrajal, dokler mu ni počil film. In se je obesil. Da ne govorim o tem, kaj je pustil za sabo!!! On se najbrž niti ni zavedal, da je imel v mnogih srcih posebno mesto, pa čeprav so ga zatajili njegova bivša žena in oba otroka (ki so jima uspešno oprali možgane, češ, da je njun oče navadna zguba - zguba pa je bil najbrž zato, ker je bil pošten človek) in da jim je s svojim dejanjem povzročil bolečino, kajti če bi se on vsega tega zavedal, ne bi nikoli storil tega, kar ja pač storil. Za njim je ostal samo velik občutek praznine in krivde - seveda, pri tistih, ki smo ga poznali in ga imeli radi. Drugi so ga obtoževali. Treji so spet gledali samo na to, kako bodo čim več podedovali... Veste, občutek krivde je boleč. Počutiš se tako nemočnega in se obsojaš zaradi stvari, na katere v bistvu sploh nisi imel vpliva. Kako naj bi vedeli, da se je človek, ki je bil zadnjih 20 let bolj ali manj melanholičnega značaja, odločil, da bo končal svoje življenje? Nikoli ni nič rekel. 2 dni prej je imel rojstni dan, ki ga je proslavil v naši družbi in po dolgem času je bil videti celo sproščen in vesel. In potem se sprašuješ: ga nismo imeli zadosti radi? Mu nismo vedno pomagali, če je le bilo v naši moči? Zakaj je to storil? V 20. letih se je pa ja navadil vsega hudega , kaj mu je bilo tokrat? No, jaz sem se naučila, da nikoli ne smeš obsojati drugih, sploh če si samo (bolj ali manj) zunanji in zelo oddaljen opazovalec (in v takih primerih smo to vsi, saj ne moremo videti v duše drugih ljudi). Upam samo, da je našel svoj mir. Srčno upam. Ker potem njegovo dejanje ni bilo čisto zaman, čeprav se bojim, da je bilo. Joj, se opravičujem, da sm tuki tok zatežila, sam me je kr odneslo in zaneslo. Pa bom vseeno objavla tole, da bo našemu prijatelju v spomin.

Cosma, me veseli, da se vsaj en zabava, k bere moje kracarije Sicer pa sm bla dones kr pridna , ker mi je uspel vsaj eno dobro delo nardit - in sicer sm skopala in postrigla našga kuža. Je bil revež tok umazan, da je kr sam šel pod tuš, čeprav se ne mara kopat. Pomoje ne mara vode, ker je mokra . Aja, no, pa cel dan sm bla pridna mamica, k je zabavala svojga sončka micenega, pa kosilo sm skuhala , pa uspel mi je preprečit en grozn prepir v hiši, pa bratu sm zavila darilo, k ma rojstn dan čez 3 dni... No, sej pravm, neki mi je pa vseen ratal nardit. Zdejle grem pa še mal druge teme počekirat, pol se grem pa učit (če ne bom za knjigam zaspala, seveda ) pa se prpravt za nesldenji teden, k mam fuuuuuuuuuuuuul velik za delat, da ne bodo spet sam mahal s prstom in me ošteval, češ da nism nč nardila

Yes, the English can sometimes complicate and make our lives to hell with their synonyms and several different names for one simple thing , wehere we only have one nice name for it. But that is, waht makes the language so interesting and vivid - and by this I have in mind not only English, but also other languages we have to or might learn/speak or whatever.

Pikica, a ne da kok je to neki cortkanga in sploh najlepšga Jest sm v mojo punčko čist zalublena in komi čakam na vsak trenutek, ki ga lahko preživim z njo. Vsak dan je drugačna. Zdejle se že poskuša mal plazit (sicer gre rikverc - po slovensko: nazaj) in se kr naprej smeje . Najraj pa vid, da sm jest kje bliz, ko se zbudi in pol mi hiti "pripovedovat" kaj je sanjala al pa kej druzga, kare ji pač "leži na duši" . Se mi pa mal smil atek, k ga kr mal zanemarjam zdej ... , ampak tko, kot je že nekdo reku - otroci tko hitr rastejo, da je treba izkoristit vsak trenutek, ki ga lahko preživimo z njimi, ker pri njih ni popravnega izpita. Amis, tud tebi

s strogim glasom...

Ojla! Zadne čase sm že ob pol štirih pokonc (kar zna bit problem, če greš prepozn spat - recimo tko ob ene dveh zjutri ) in poskušam imat odprte oči, da bi lahko zabavala svojga sončka . Hvala Bogu, me je rešla mami dones, tkod a sem lahko pol potegnila od pol sedmih do enajstih Ful dobr- sm se vsaj enkrat po dolgem cajtu mal naspala - hudo je, če maš dojenčka (pa to sploh ni problem) pa še dedca, k vse noči presmrči :xx!: (no, to pa je problem). Sm ga v četrtek "nagnala" na kavč spat, bogega reveža, da sm tud jest vsaj mal zaspala. Sicer pa zgledam že tko kot ena sova - zares ogromni podočnjaki pa skor nč več druzga obraza Tkolele, zdejle grem pa mal študirat, pa delat - so se moji javl, da bodo popazili na pikico, tko da bom lahko še sama kej naredila, da bom mela kej za pokazat . Sicer pa bom itak mal "uletela" še sm pogledat, da vidm kako se kej mate in kaj kej počnete - mogoče bom dobla še kšno fajn idejo o tem kako nej čim bolj izkoristim čas in naredim kej pametnega. Lep dan vsem

Prsla domov dones. Ne da se mi vec ubadat s pravilno slovenscino, ker sm cist izzeta. Sm se zmer slabe volje, ker tamala se kr smrka. Hud teden za mano - povsod sama depresija in prepiri :xx!: Vesela, da sm končno spet doma , ker mi ni treba skrebet kaj bom rekla in kako se morem obnasat itd. Zdej grem pa spanckat

mama

Ojla! Ne morem vseh komentirat - pa vseeno hvala vsem za prijazne besede. Morem rečt, da mi je vedno težko govorit o sebi, še posebej težko pa o stvareh, ki jih ne znam razložit. No ja, me veseli, da nisem edina Pikica, ti pa kr lepo crkljaj vašega dojenčka, ker bo tok hitr zrastu, da sploh ne boš mogla vrjet LP in velik sončka vam želim

ker so bile postavljene na vidno mesto v...

pisava

Ja, ja evo me Mal pozn, ampak mi bo še ratal tole napisat . No zadeva je taka: naj ljudje rečejo karkoli, ampak jest se svojga zgodnjega otroštva zelo dobr spomnem. Spominjam se tud stvari, ki sem jih počela kot dojenček - ne v smislu lepih spominov itd. ampak so to nekakšni prebliski - na površje prihajajo kot slike, dvogovori, pogovori in občutki (jest temu pravm "magdalence" - pa ne prašat zakaj ). No in zelo dobr se spomnem naslednje situacije: Sedim v vozičku pred hišo. Stara mama je imela polno dvorišče živali (od kokoši, rac, gosk itd.) in te živalce so zmer, ko sem bila zunaj prišle same od sebe k men družbo delat. Spomnim se, da sem se s temi živalmi pogovarjala, pa ne v človeški govorici. Ne znam razložit tega - vem samo, da sem jih vse razumela in one so razumele mene in dejansko smo komunicirali. Ne spomnim se vsega, vema pa, da smo se začeli "pogovarjat" kako bo, ko bom zrasla. Pes je rekel, da je žalosten, ker bom nekoč odrasla, pa sem ga vprašala zakaj je zaradi tega žalosten. Majhna pisana kokoška pa je rekla (znimivo - spomnim se celo načina, kako je kdo kaj rekel) razhlo zadirčno, da ljudje, ko odrastemo itak na vse pozabimo. Potem smo se pa prepirali ali je to res ali ni. Spomnim se, da sem jim rekla, da jaz tega zagotovo ne bom pozabila. Druga situacija je bila naslednja: spet sedim v vozku pred hišo in na moji desni sedi majhna pegatka. Na vso moč sem se trudila, da bi jo zgrabila z rokicami in jo objela, ona pa se mi je smejala in rekla, da mi ne bo uspelo. Rekla sem ji, naj le počaka in jo na vse načine poskušala zgrabiti, pa mi res ni uspelo. Tretja situacija: mami me ima v naročju in se sprehaja po dvorišču (jaz sem takrat že govorila prve besede). Zavita sem v pelerino in precej je že hladno. Z živalcami smo se sprli in hotela sem se jim na nek način "maščevati". Stara mama je imela pod streho spravljeno solato. Perjad je napadla tisto solato, jaz pa sem se začela dreti: URA AMA ATO, da bi priklicala staro mamo, da bi jih pol ona pregnala. Vem, da vse to zveni ful čudno in da bom od zdej naprej bom veljala za freaka in se noben nau več hotu pogovarjat z mano, ampak res je blo tko. In jest se tega res spominjam sama od sebe - nihče mi ni prej povedal, da sem to počela. Šele ko sem vprašala mami o tem, je ona pol rekla: "Poglej poglej, jest sm pa že čist pozabila na to." Najbolj grozljivo pa je to, da taki spomini največkrat pridejo na dan kot preblisk in občutek ob takem preblisku je rahlo grozljiv. Zdaj sem se naučila zadrževati te prebliske in slike, tako da pridejo na površje samo še takrat, kadar to sama želim. Aja pa še ena stvar: trdno sem prepričana, da smo, ko se rodimo ful pametni in se tega tudi zavedamo. Vendar na vse to kmalu pozabimo in potem se moramo znova začet učit vse od začetka. Tko, zdej se pa smejte na moj račun, če hočte, sam tisti, k so doživeli/ali doživljajo podobno, vedo o čem govorim. Lep pozdrav vsem.

lepljivo