Končno je vse tako, kot mora biti. Končno se dogajajo stvari, ki so se mi prej zdele nemogoče. Končno se mi izpolnjujejo želje. A bolj ko je vse lepo in prav, bolj sem nesrečna in zgubljena. Spet sem depresiva, popolnoma nezadovoljna z vsem. Niti nakupovanje me ne spravi več v dobro voljo. A vseeno kupujem vse mogoče - tisto kar mi je všeč in tisto, kar mi bo stalo v omari. Ker sem potem kakšnih pet minut srečna. Pogosto se spomnim na tisti del svojega življenja, ko sem bila srečna. Zdaj vem, da verjetno nikoli več ne bom brezciljno raziskovala zasnežene Ljubljano ob štirih zjutraj, ne bom več vstala z nasmehom in mislijo, da je vse v redu. Pogrešam tisto lahkotnost, neobremenjenost, veselje, razigranost... Če bi vedela, kaj vse bom zavrgla, bi se prekleto potrudila, da bi ostalo tako, kot je. A nisem vedela. Mislila sem, da bom lahko ostala to kar sem v tem ''realnem'' svetu. Bilo mi je dolgčas, bilo mi je preveč lepo. Nekaj se je moralo spremeniti. Zdaj, ko je ''vse v redu'', bi morala biti zadovoljna. A mi gre na jok vedno in povsod, ko se pogledam v ogledalo, se sovražim. Sovražim se, ker se nisem potrudila za tisto, kar mi največ pomeni. Ne morem se več normalno pogovarjati z nikomer, zdi se mi, da je vsega konec. Kot da sem prekinila svojo pot in obstala tu. Med stvarmi. Med ljudmi, ki se obremenjujejo, če se podrejeni ne držijo rokov, če letalo že drugič v tednu zamuja, če v MaxMari nimajo prave številke tistega oh in sploh popolnega plaščka, če natakar slučajno pozabi, da se jih mudi , če voznik taksija vozi prepočasi in če kakšen otrok slučajno preveč naglas joka. Kako patetično... A vseeno. Mislim, da tudi jaz spet postajam taka. Take ljudi sem vedno prezirala... In zdaj se sovražim še bolj zaradi dejstva, da jim postajam podobna. Ne morem si pomagati... Tako obupno razočarana sem, da me nič več ne spravi v dobro voljo. Moje neskončno potrpljenje je izginilo, zdaj taksi kličem trikrat, če pride kmalu, ker zamuja že dve minuti. Če pa jaz zamudim, pa spet težim, zakaj ni počakal. Grozno. In nepravično. Sram me je. Zelo zelo zelo me je sram, da sem taka, a ne znam ničesar spremeniti. Ne znam, ne morem. Spet se je moj temperament izrazil na najslabši možni način, spet sem grozno trmasta in nepotrpežljiva in arogantna in zoprna. In to brez razloga. Če ni sladkorja na robu kozarca od martinija, je moj dan uničen. Vse je tako grozno in črno, da me vsaka stvar spravi s tira. Nezadovoljna sem z vsem. Kaj bi sploh lahko naredila? Lahko se shujšam do kosti, lahko pokupim celotno zalogo polo majčk v Emporiumu, lahko se naučim leteti in grem stran, lahko se poskušam sprostiti in si govorim, da je vse v redu. Lahko se vržem skozi okno in padem na tla. A se nič ne bo spremenilo. Še vedno bom žalostna in razočarana in obupana. No, pa sem povedala. Najraje bi vse zbrisala. In se pretvarjala, da sem še vedno tista prijetna in sočutna oseba, ki so jo ljudje nekoč videli v meni. Nisem več niti senca same sebe. Niti obris tistega, kar bi lahko bila. Jaz sem kriva za to. Ne drugi. Ne ta svet. Ne ljudje. Ne nevzgojeni natakarji, počasni vozniki, neprijazne prodajalke, nadležni klošarji. Svet se ni spremenil, jaz sem se. In neskončno mi je žal za to.
