Hotela sem vedeti, kako je, če je popolno. Prosila sem vesolje za to izkušnjo. In sem jo dobila in zdaj vem. Vem, kako je, če je popolno. Kako lep občutek je, ko te nekdo razume... Ne vem, če bom kdaj sprejela povabilo na golf z njim in njegovimi starši. Pariz je daleč... Pogosto se krivim za to, da se niti ne potrudim nadaljevati vsega skupaj. Vem, da bi bilo prav... Ampak ga bom raje spremenila v lep spomin. V preteklost in ne sedanjost. V odsev tistega, kar bi lahko bilo. Kar bi lahko bilo... Bolje da sploh ne razmišljam o tem. Ker ne bom več močna in odločna in vztrajna. On je le lep spomin. Ok, I said it. In kaj zdaj? Zdaj mi gre na jok. Je res samo to? Lep spomin? Si še vedno ne pustim? Pogrešala ga bom... Čeprav ne bo nikoli vedel, zakaj me ne bo več slišal, videl... Je sploh še pomembno? Če bo mislil, da je meni vseeno, bo lahko postalo vseeno tudi njemu. In bo srečen... In to je edino, kar je pomembno. Če je on srečen, sem srečna tudi jaz.