Moti me, ko hodim po mestu in se me bežno dotakne nekdo, ki ga ne poznam. Moti me, če ni vse simetrično. Moti me, če so stopnice tako široke, da na eni stopnici naredim dva koraka in potem posledično vsakič stopim dol z isto nogo. Tega ne prenesem, zato naredim namesto dveh korakov tri, pa če je še tako smešno. Moti me, če je kdo nevljuden. Moti me, če me kdo ogovarja, medtem ko poslušam glasbo. Medtem ko poslušam glasbo, se ne morem pogovarjati - pa če je to v avtu, doma ali pa če v trgovini zaslišim pesem, ki mi je všeč. Moti me, če kdo igra na moj klavir brez dovoljenja. Ob takih trenutkih popolnoma izgubim samokontrolo. (Klavir je edini predmet - poleg Miu Miu čeveljčkov - na katerega sem navezana.) Moti me, če me kdo sprašuje preveč osebne stvari. Moti me, ko mi kdo reče, da bi se lahko nehala basati s pomfrijem. (To se ponavadi zgodi vsak dan.) Ne maram daril. Ne maram načina, kako ljudje podarijo predmet namesto ljubezni in pozornosti. Moti me, če mi kdo poskusi vračati usluge z denarjem ali materialnimi stvarmi. Nasploh imam nekakšno alergijo na kupovanje naklonjenosti z darili in denarjem. Moti me, če se kdo naveže name. Tega občutka ne prenesem in zato takoj prekinem stike. Moti me, če mi ljudje ne pustijo, da sem včasih čudna in žalostna in utrujena in razočarana in zgubljena. Moti me, da nekateri dejansko mislijo, da sem popolna. Vedno sem sama svoj navdih, sama svoja tolažba, sama svoja vzornica in ideal. Včasih bi se prileglo, če bi se lahko zanesla na nekoga in včasih pogrešam ta občutek. Po drugi strani pa je prav to tisto, kar me osrečuje. Da sem sama za vse. Da je samo od mene odvisno, kaj bom naredila. Da sem jaz tista, ki si bo povedala, da je vse v redu. Da sem jaz tista, ki se bo potolažila in se odločila, kako naprej. Da sem tista, ki bo poskrbela zase in za svoje prijatelje, ko gre kaj narobe. Včasih me moti to, da sem tako zgodaj odrasla. Sploh ne vem, če sem bila kdaj otrok. Glede obsedenosti pa... Obsedena sem s čevlji. In ker ne prenesem kopičenja stvari (niti čevljev ne), si ves čas kupujem čevlje. Ves čas imam v omari od osem do deset parov čevljev (z najmanj 9cm visoko peto), najstarejši so ponavadi stari tri mesece. Ko se jih naveličam, jih zavržem ali podarim.