Sanjala sem, da se na poti k hiši, ulici kjer sem živela v času otroštva. Bil je lep spomladanski dan, topel in obdan s cvetovi in vse je bilo tako lepo zeleno. Tam sta me čakali dve prijateljici iz otroštva in hotele sta, da gremo čim prej nekam, kjer so me pričakovali. Ampak tako me je vleklo, da grem skozi ulico, kjer sem nekoč živela. In ena od teh prijateljic je šla z mano. Ulica je bila tako lepa in vonj otroštva se je zbudil, hkrati s tem pa občutek sreče in radosti, da sem spet tam. Edino kar me je presenetilo je ena ulica, ki se je tako strmo vzdigovala navzgor in pomislila sem, da je resnično čudno, da te ulice (tako strme) nisem videla oz sem jo drugače videla v otroštvu. Nakar sva prišle s to prijateljico v hišo, kjer sem bila pričakovana … in ta velika ogromna hiša je bila prazna, kot da bi nekdo v naglici zapustil hišo … prav videlo se je, da je še pred kratkim časom tam nekdo nekaj počel … od sledov peciva itd. Prijateljica mi je rekla, da so očitno nekam skočili in da se vrnejo, ona pa mi je v tem času razkazala hišo. Bila je resnično ogromna, delovala je resnično presenetljivo, namreč kar naenkrat sem bila na ogromni terasi in takrat sem pomislila, koliko vzdrževanja je potrebno za tako ogromno hišo. Od tega momenta je vse nekoliko megleno… spomnim se, da je potem bilo ogromno ljudi in nisem videla prijateljice nikjer, povsod so bili sami moški … in od peciva in sladkih kolačev, ki sem jih jedla mi je bilo kar slabo, ampak kot da bi jih hotela jesti na skrivaj oz v smislu, da se ne bi opazilo, da sem poskusila peciva, čeprav sem vedela, da so za mene. Zbudila sem se z občutkom sreče in otroškega veselja.