Hja.., da zapišem vtise iz tečaje za potapljane na vdih ( bazen, zadrževanje sape v statiki). Inštruktor skoraj tuli na nas... : Si sproščen, vdihneš zrak in ga čutiš na vrhu nosne votline, nato v zadnji del pljuč ..., si sproščen, telo je sproščeno... Mi "mučeniki" pa ga poslušamo in se sproščamo, izvajamo pravilno dihanje, ki smo se ga učili na suhem( predvsem tehnika dihanaj pri jogi). Oblečen sem v neopren, glavo " tišim" v vodo, skozi dihalko vlečem zrak v pljuča in na to nazaj v počesen in doooooool izdih ( hehe me pohvalijo) in spet ponovim to dejanje - kar parkrat. Vseskozi se sproščam, vse ampak čisto vse mišice ( spet vaja na suhem), tudi očesne in tudi celo analne.. Čutim srce ki se umirja, pa takoj spet poskoči ( pa pismo tole je pa zajeba..) - ponovi vajo!! Asisten me vseskoz na nekaj opapozarja - ma ko bi bil vsaj malo tihooooo. Ok ga z mislimi izklopim, se prepustim vodi in njenim valovom in šumom in pozornost preusmerim na lepe stvari, ki sem jih doživel v življenju. Oči imam zaprte, se mi zdi da sem pripravljen, toplo mi je, gremo. Globoko zajeam sapo, najprej v "predpono, vlečem , vlečm, vlečem vase, nato v ledveni del - sem ga spravim bolj malo, nato v zgornji del pljuč, sept vlečem, nato še v grlo in ustno votlino. Polen zraka odmaknem dihalko, štoparica se sproži in že me ni. Sem v "nebesih" anglečki v ženskih oblinah me pomirjajo, malce nagajajo, začutim prvi dodtik po lopatici na hrbtu - dam signal , da sem ok! Takoj se potopim nazaj v mojo domišlijo in sproščanje, počasi začutim, da se v pljučih nekaj dogaja- prebudila sta se refleksa po vdihu in po zaprtju sapnika, ki preprečuje vdor vode v pljuča. ignororam ta dogodek. Z mislimi sped odpalavam, ponoven udarec po lopatici mojega nadzornika ( stem preverja če sem ok), danm signal, ponovno v sprostitev in brez časeje... Refleksa ki se med seboj dajeta sta že prekleto močna , telo se že kar potresa, dobivam rahle krče, hudo je!!! Človek ni vajen tega ampak držim zrak v sebi, zdi se mi da vidim pike ampak kmalu izginejo. V pljučih čutim pekoč občutrk, ga premagujem, zaslišim inštruktorja: Sprosti se, zakrčen si, kisik se ti porablja, v trnutku ko se sprostim se refleksi znižajo za polovico, Vaaaa coool pol pa še mal zadržinmo sapco - si v mislh porečem. No in smo jo ( heheh) treba sprobat, tu imam strokovnjake - zaupam jim!!! ... Prekleto me že vse tiši, čutim rahko kolcanje... še malo držim, naenkrat je vse tiho okrog mene. Sotečajniki, ki so govorili in sem hjih slišal pod vodo so prenehali s tem.AAAAAAAHHHH dejjj še mal drž, mal , mal, ne morem več, deeej še maalll, ne negreee, gre, ne gre, greee ( misli so razdvojene, sem na dveh koncih - al ja ali pa ne), peče meee, ruka nooo, meša se miiiii, ne mormem se sprostiti. Preneham!! Po pravilnem izdihu in vdihu ( to ponovim dvakrat) me popvprašajo: Kako si, snami si masko, glej me v oči. Počutim se cool, kod da nič ni bilo. Še me opazuujejo. Ok cool si reče inštruktor. Pokaži mu uro. Pogledam in vaaaaaaaa kva jest vidim!!! Sapo sem držal 4 minute. Kar na glas si rečem, pa sej to ni res, pa to je fenomenalnoooo. Ufa to je bil dogodek, je pa res da je kolega šel na 4, 25 minutke. Bravo!!