Ljudje smo v nekih osnovah popolnoma enaki, vsaj princi delovanja so. Gre za odprtost in sposobnost oz. bolje hotenje sprejemanja, in tu se razlikujemo. Seveda pa če se zraven vmeša še domišljija, pa je sploh zmeda, ko se ne da ločit več, ali je kaj proizvod domišljije ali se res kaj dogaja. K mami Meeri ni potrebno hoditi, itak, prav tako h kateremukoli drugemu avatarju. Daleč od tega, da bi bil to pogoj ali nuja na poti. Je pa velika pomoč ravni zaradi konkretne pomoči pri duhovnem in življenjskem razvoju, ki jo lahko nudi. Seveda prihajajo tja ljudje z vsemi mogočimi pričakovanji: da bodo odrešeni (to je, mimogrede tipična krščanska zabloda, da nas bo nekdo drug odrešil), da po enem stiku z njo ne treba več delati na sebi ipd. A to ni res. Potem je treba delati še več, iti še globlje. Ljudje hodijo tja tudi spati: ker se kopajo v božanskih energijah, je láhko pozabiti na vse ostalo: marsikdo bi rad kar ostal tam, a jih mama Meera običajno "spodi". Z njenimi besedami: "Ne sprejmem, da ljudje katerekoli starosti samo pridejo, da bi bili z menoj. Želim, da ljudje pridejo in odidejo." Vsak mora živeti pač svoje življenje. Tole ni nujno res. So taki primeri, celo veliko jih je, si upam reči, a niso vsi taki. Odvisno od človeka do človeka, od njegove odprtosti. Odvisno, kakšna je ta kmečka logika.