Alan_New

Prihaja od tam, od koder pridejo vsa čustva: to so nevrokemične reakcije v možganih. Ker se morda odločijo spremeniti, da bodo živeli drugače? Morda zaradi kakšnih pozitivno ali negativno pretresljivih dogodkov? Kaj jaz vem, vsaka zgodba je drugačna. Da, moramo jesti, če hočemo proizvajati energijo in živeti. Kolikor vem razen hrane nam nič drugega ne da energije. Govorim o energiji v njenem fizikalnem/kemičnem pomenu, ne v newagerskem pomenu. Izkušnje so irelevantne, same po sebi ne pomenijo ničesar. To, da doživljaš boga, ne pomeni, da bog obstaja zunaj tebe in ima svojo realnost, čeprav ga doživljaš zelo konkretno in kot izkušnja ima svoj obstoj. Tako kot doživljaš ljubezen: je samo v tebi, zunaj nima svojega neodvisnega obstoja. Ti si tisti, ki trdi, da bog obstaja, torej je tvoja odgovornost (če to seveda hočeš), da podaš dokaze ali argumente o obstoju, ne moja. Tako kot mi ni treba dokazovati, da Harry Potter ne obstaja, tako mi ni treba dokazovati, da bog ne obstaja. Sicer pa mojih izkustev ne poznaš, tako da ne moreš pisati, kaj sem in česa nisem doživel. Ta "preprosto veš" je zelo pogosta napaka v duhovnosti. Namreč tega, da kar nekaj veš, ni. Ne moreš kar tako vedeti, ne da bi preveril. Kdor res hoče razumeti samega sebe, mora upoštevati, da so možgani sicer zelo sposoben organ, a tudi zelo zmotljiv. Poglej samo optične iluzije. Seveda, veš da gre za iluzije, a kaj če tega znanja ne bi imel? Kako bi vedel, ali sta navpični črti na sliki enake ali različne dolžine? http://www.eyetricks.com/0302.gif Tega enostavno ne moreš vedeti, dokler zadeve ne preveriš. Vzameš ravnilo in zmeriš. In to je znanost — preverjanje. Magično/religijsko mišljenje pa je to, ko ti župnik, bog, duh, palček, itd., ali nekdo, ki ga osebno poznaš in zaupaš, reče, da je leva črta krajša, ker nenazadnje: tudi tvoja izkušnja ti govori, da je krajša. In zakaj moramo predpostavljati obstoj večnega, ponavljajočega se življenja, da bi uživali v vsem tem, kar naštevaš? Na kratko, ni vseeno. Če bi znal odgovoriti na ves plaz teh vprašanj, pa bi verjetno imel v žepu kakšno diplomo iz biologije oz. evolucijske psihologije. Kot že rečeno, mojih izkustev ne poznaš. Jih nalašč ne izpostavljam, ker niso pomembna za temo pogovora.

A ja? Enim pa pravi, da morajo druge ljudi, nevernike in grešnike, ubijati v njegovem imenu, tudi v svetih knjigah tako piše. Bo že držalo. Pravilen odgovor je pod točko 2. Bolj kot znanost napreduje, več odgovorov imamo, tudi več vprašanj, vsekakor pa se pokaže, da ta t.i. duhovna spoznanja niso nič kaj duhovna, še manj pa spoznanja. Religijske izmišljotine bi bil bolj ustrezen izraz.

Ne, ne menim, da si poduhovljen in poln ljubezni, tisto je bil sarkazem.

Hej, mojster vseznalec, kaj bi rad sploh povedal? Kaj hočeš reči s tem "pomanjkanjem znanja"? Jasno, da se znanost ves čas sooča s pomanjkanjem znanja, saj zato obstaja, da pridobimo novega in širimo svoja obzorja. Če bomo kdaj dosegli absolutno znanje, je konec znanosti in napredka. Če je pa je nekaj "dokazano nasprotno", recimo konkretno, da je homeopatija samo placebo, je to znanje, in nikakor se ne gre sklicevati na frazo "znanost ne ve svega". Zdaj moraš popravit še tam, kjer me sin citira. Da ne bo užaljen, revček.

Ne bom umaknil, še manj pa se bom opravičil.

A naj ti serviram odgovore na zlatem pladnju? Sam si jih poišči. (Morda pa se te kdo usmili in ti pokaže, kje so.) No, to je že dober začetek.

Seveda išče možnosti, da hipoteze, ki trenutno niso preverljive, morda nekoč lahko preveri (recimo teorijo superstrun). To je napredek. Ampak nepreverljiva hipoteza je pač nepreverljiva in dokler je taka, kaj bi z njo počel razne špekuliral v neskončnost ali pa pač za zabavo? Morda zato, ker je dokazano nekaj drugega in se tebi zgolj zdi drugače?

To je spet mešanje megle. Tema je bog. Bog, ne žlica, ne miza, ne ljubezen, ne vse, temveč bog. Bo šlo?

Žalostna zgodba in sočustvujem s starši, ki seveda želijo otroku najboljše, ampak širiti (s strani staršev) na tak način laži, da cepljenja povzročajo avtizem, je tudi podlo in ne prispeva k razumevanju situacije.

"Sveto" v religioznem pomenu mi ni nič, ker pač nisem religiozen in v svetost ne verjamem. Seveda pa so mi določeni ljudje, ideje in morda kraji, ki so mi pomembni in ki me osrečujejo, komur in čemur dajem največ veljave v mojem življenju. Verjetno bi v religijskem razumevanju to dojemali kot sveto.

In zakaj je potrebno to imenovati bog? Od kje ta otročja potreba? To je isto, kot bi ti pokazal jabolko, ti pa bi mi odvrnil, "nekateri temu pravijo bog". Čemu?

In ena od tvojih zmot je, da je stališče znanosti takšno, da kar se ne da dokazati, ne obstaja. Kolikor sem bral knjig, poslušam predavanja in se sam učil o znanosti, tega nikjer ne pravi. In seveda ti tudi ni jasno najbolj osnovno: okvirov znanosti ne moreš širiti, ker se znanost ukvarja s tistimi hipotezami, ki so preverljive. Če niso preverljive, se s tem ne ukvarja. Bo šlo zdaj ali bo treba še tisočkrat napisati? ... najprej piskaš in jočeš, da zakaj ne odgovorim, sedaj ko sem odgovoril, pa piskaš naprej, da potrpežljivo čakaš. Ti kar čakaj, sej te ne zares zanima, kar si spraševal.

Hej, mar praviš, da torej bog ne obstaja? Da je zgolj nevrokemični proces v možganih? Po eni strani je res vseeno, po drugi pa ni. Saj sem že velikokrat napisal zakaj, se mi ne da ponavljat tega. Sploh pa je nepomembno, kar se tiče teme pogovora. ... Aha, torej sem iskal na napačen način, ker nisem našel boga. Zanimiva "logika". Ampak povej, kako naj najdem nekaj, kar (zelo verjetno) ne obstaja? Sploh, zakaj neki bi sploh iskal boga? Katerega boga? Jahveja, Alaha, Zeusa, Svaruna, Ateno, Ištar (ajde, boginje bi še šle) itd.? Življenje je tako čudovito in polno fenomenov za se jim čudit brez potrebe po iskanju nekega namišljenega nadnaravnega bitja.

Zakon. Škoda, ker verniki ne bodo znali občudovati tega lepega primera, kako absurdno zvenijo njihovi argumenti za vero v enega izmed bogov.

In obstaja Wonder Woman! Zadnjič sem šel z njo na pijačo.

Kdo in kje to pravi? Ne, "ko so določena nebesna telesa v določenih položajih," se ne dogajajo naravne kataklizme. To je mit. Pa daj kakšno povezavo, da vidimo, kdo to pravi.

Einstein’s God What did the great physicist really believe about the deity?

To je zato, ker nisi dovolj verjela. Saj poznaš Skrivnost? Vse, kar hočeš, se uresniči, če si dovolj močno želiš!

Cel kup vprašanj si natrosil, bom poskusil odgovoriti. Dobro vem, o čem govoriš. Sem preživel 15 intenzivnih let v new age gibanju, s čimer se ne hvalim, a kot pojasnilo. Ampak spet pač napačno sklepaš in ne razumeš nekaterih stvari. Ne razumeš koncepta, da mora biti hipoteza ovrgljiva, če naj jo obravnava znanost, in da čeprav je to "omejitev", je to njena največja moč, saj preverja, ne pa slepo verjame kot se to zahteva od vernikov in kar ti počneš. Če imaš ti določeno izkustvo nečesa (recimo t.i. neposredno izkušnjo boga), to še ne pomeni, da bog obstaja kot nekakšna neodvisna entiteta zunaj tebe. Tako je, vendar popravek: ta "uradno" lahko kar izpustiš. Ali je dokazano ali ne, "uradno" je odveč. In veš zakaj sem posmehljiv in zaničljiv? Ker so to večinoma lažnivci in šarlatani. Dokazano je bilo velikokrat, da alternativne prakse niso nič drugega kot placebo in vera v nadnaravno, oni pa to vse zanikajo in ozkogledno nadaljujejo s svojimi potencialno nevarnimi praksami. Takšnih ljudi ne morem spoštovati, ker niso vredni drugega kot prezira in posmeha. Seveda verjamem v ljubezen, kar pomeni, da menim, da je to pot, ki bi jo morali ubrati, če naj vsi srečno živimo na tem planetu, kolikor se pač da. Ljubezen ima svojo evolucijsko prednost (to je moje mnenje). Na ljubezen (odvnisno, kako jo definiraš) lahko gledamo iz več različnih vidikov in znanstvenih disciplin: psihološkega, sociološkega, nevrološkega, evolucijskega itd. Recimo, ljubezen je konkretno čustvo in kot vsako čustvo je rezultat nevrokemičnih procesov. Nič skrivnostnega. Tudi če ljubezen ne dojemaš kot čustvo, temveč kot "stanje duha" ali "splošni pristop do vsega živega in mrtvega", torej kot sočutje, ni tukaj nobene skrivnostnosti ali magičnega. Skratka, spet napačna predpostavka, da je ljubezen nekaj nedokazljivega in skrivnostnega. Mislim, da obstaja povezava, čeprav mi izraz "izpolnjenost" moti in se mi zdi, da ne sodi zraven. Dojemam ga kot nekaj, kar zaključi aktivnost, morda iskanje, torej konec poti, od tam nimamo kam naprej, saj smo izpolnjeni. In v povezavi s tem odgovor: ne, moje življenje ni izpolnjeno; bo, ko bom umrl. Do tedaj pa bom živel, se učil in čudil temu čudovitemu pojavu, ki ga imam čast opazovati, namreč življenju samemu. Tako je, živimo samo eno življenje in vse, kar si naštel, je plod naključij in dednosti. Ne vem. Smisla morda sploh ni, morda je zgolj naše pričakovanje. Ne vem. Vsak dan znova odkrivam predvsem kdo in kaj sem. In se ne zlahka zadovoljim z odgovori, sploh pa ne z religijskimi ali duhovnimi, ki so bolj ali manj izmisleki, še iz predznanstvenih časov. Ta vprašanja so ljudi vodila ne do vprašanja o bogu, temveč do tega, da so si najprej izmislili celo paleto bogov in kasneje samo enega. Ljudje hočemo smisel, od nekdaj nam je bližje magično mišljenje, da ima življenje red in nekoga ali nekaj, ki ta red vzdržuje: bogove, enega samega boga, duhove, elementale, angele, demone, itd. itd. kolikor daleč seže naša domišljija. Delno si napisal prav. Zame znanost ni sveta, ker je ne častim, to ni religijski odnos. Znanstvena metoda je pač po mojem mnenju najboljše orodje preverjanja in spoznavanja realnosti, veliko veliko boljše kot "to je tako, ker tako piše v tej sveti knjigi" ali "to je tako, ker ima veliko ljudi isto izkušnjo". Zavedam se, da je lahko nekaj resnično tudi če se ne da znanstveno preveriti (torej priznavam obstoj nedokazljivega), ampak ostane vprašanje: kako veš, da je res? Taka zadeva je zame tam nekje v čakanju, do tega sem običajno agnostičen, dokler ne razvijemo morda novih metod ali boljših naprav. Takšen je lahko tudi primer boga, a glede na to, kakšen naj bi bil po svetih knjigah in nekem splošnem prepričanju, je po mojem mnenju zelo zelo malo možnosti, da obstaja. Glede na to, kaj vse smo in še spoznavamo o naravi, je obstoj boga nepotreben balast, ki ne pojasni ničesar. Sem skeptičen do vsega, a če dobim dokaz, potem je v redu. Če dokaza ni, ostanem skeptičen in v zadevo ne verjamem. Skratka, zagovarjam, kar je ali se da dokazati. Se strinjam, da obstajajo izkušnje, ki so onkraj besed in vsakdanjih predstav resničnosti (sem jih sam imel nekaj), a to ne pomeni, da so same po sebi resnične. Če se npr. med sanjami zavem ali grem v t.i. astralno projekcijo, to ne pomeni, da sem zares zapustil telo: lucidne sanje in/ali astralna projekcija se dogajajo le v možganih. Prav tako, če med meditacijo doživim "eno z vsem", to ne pomeni, da obstaja nekakšna dejanska povezava v smislu nekih energetskih povezav ali česa takega, temveč je to primer, ko drugače dojemam samega sebe, morda z drugačnimi povezavami v možganih. Nevrologom je znano, da ko pacienti doživljajo epileptične napade v določenih delih možganov (se ne spomnem, katerih), doživljajo religiozne vizije in čustva, srečujejo se z bogom; ko napadi prenehajo, tudi doživljanj ni več.

Ha ha, še ena iz serije napačnih začetnih premis newagerjev. Če se ne motim, trenutno naravni zakoni ne dokazujejo nobenega duha, boga ali kakršnekoli super inteligence, ki bi s tem vesoljem upravljala.

Mislim, da ne bodo povedali, ker si ga ne upajo definirati. Ko je enkrat definiran, je zadeva bolj konkretna in se imamo o čem pogovarjati, medtem pa če kdo reče "bog je vse" ali "boga ne moreš definirati", je praktično konec pogovora, ker sta ti izjavi popolnoma nesmiselni.

http://26.media.tumblr.com/tumblr_lodop3t2S61qjvxfho1_500.jpg

Priznam, da je za zamenjavo ene pravljice za drugo oz. nekako dopolnitev prve, potreben ščepec kritičnega razmišljanja, a te čaka še dolga pot. Ne trdim, da moja pamet absolutna, je pa dovolj funkcionalna, da sem ugotovil (in ne edini), da je enostavno premalo dokazov za obstoj kateregakoli boga, vse se da razložiti brez vpletenosti takšnega superbitja (tudi tam, kjer odgovor še ne poznamo, ni smiselno zapolnjevati vrzeli z bogom), torej je vera v tako bitje popolnoma nepotrebna in gre za nepotrebno izrabo potenciala naših možganov. Uporabljam množino, ker si je človeštvo skozi zgodovino izmislilo na tisoče bogov, nekateri so si podobni, nekateri popolnoma različni. Reči, da je vse to manifestacija istega boga, je seveda intelektualno najbolj len pristop. Čisto prirejanje za opravičilo svoje vere.

Ja, no, pač nočeš verjet, da ne obstajajo, samo to ne spremeni ničesar. Naključja so naključja, pomen jim damo mi sami, in potem je logično, da ne obstajajo kot naključja, če pa smo jih vede ali neveda napolnili s pomenom. Potrpi. Če si že tako poduhovljen in poln sprejemajoče ljubezni, se potrudi in poskušaj predvideti, zakaj ne odgovorim takoj, ko se tvoji prevzvišenosti zahoče.

Patetično je, da na tak ali drugačen način vsiljuješ ali poskušaš vsiljevati svoja prehranjevalna prepričanja. Vsakdo si sam izbere, kaj bo jedel in česa ne, pa če se na trepalnice postavljaš 24 ur na dan in hkrati objavljša slikice klanja živali. Priznam sicer, da v to temo prihajam trolat. http://3.bp.blogspot.com/-RNSvQruwgF0/T1eHWCTpuSI/AAAAAAAABuM/TdHIi6Ftn1o/s1600/facebook-chat-troll-meme.jpg