Alan_New

A je priznal kakšen menih, da se v samostanu skriva pred samim seboj?

Res poučna zgodba, samo treba je vedeti, da je bil ta golfist očitno dobro finančno pokrit, da je lahko mirno prestal to preizkušnjo. Me zanima, če bi enako storil, ko bi bilo njegovo lastno preživetje odvisno od ukradenega denarja.

Ravno nasprotno. Saj sploh ne gre ne za dobro ne za slabo, še najmanj pa za trmo. In zakaj bi sploh imeli "podobo"? To je itak že, bistvo je, da odkrijemo, kdo smo v resnici, tudi ko izginejo vse predstave in simboli o nas samih. All that is real will remain, je rekel Osho. Vse, kar ni resnično, pa bo izginilo. To je itak končni rezultat vseh duhovnih poti. Saj ne morem ničesar drugim zrušit. Gre za rušenje iluzij v sebi in iskanje bistva. Saj simbolni svet bo za drugo prav tako obstajal tudi potem, ko bomo v sebi to razrušili. (S tem odstavkom odgovarjam tudi nosorogu.)

Barclay James Harvest - Child of the Universe

Ne to, temveč, da se odkupuješ sebi.

Po moje se pa "mora" prav to zgoditi, kar pravi Trstenjak. Razrušiti se mora simbolni svet, ki smo si ga ustvarili zaradi lažje predstavljivosti, zato da bi lahko končno videli svet, kakršen je. To je to, ko se z delom na sebi postopa ruši iluzije in zablode in odkriva Resnico. Kdor na to ni pripravljen, lahko res pade v eksistencialno nevrozo, kajti izgubi "sebe", predmete svoje projekcije. A ravno za to gre -- da se očisti nepotreben balast in zaživi.

Kdaj pa ne razmišljam o sebi? V glavnem, ja, tudi danes, kot vsak dan.

Morda nas je strah pred samim seboj, ker ne vemo, kdo smo?

Sem razumel, da si tako mislil in se s samo simboliko dejanja strinjam, vendar se po mojem mnenju resnični krst, posvetilo, zgodi znotraj človeka, ko se odpravi na pot naproti Božanskemu. Ja, tudi poroka se mi zdi brezvezna, še en teater. Kajti če dva res čutita bližino in povezanost, zakaj je treba to na zunaj vsem kazati in se špilati obreda poroke? (Tukaj zanemarim praktični pravni pogled, ki marsikaj olajša s poroko.) Tudi močno dvomim v trditev, da so obredi potrebni za dušo. Potrebni so za um, da ga morda kam usmerijo, ne pa za dušo. Obredi so zgolj sporočila do določene stopnje zavesti, potem se mi zdijo popolnoma odveč in samo mehansko ponavljanje tradicije. Od nekdaj se mi zdijo vsi ti obredi, proslave ipd. čisto brezveze in sam teater, čeprav ne zanikam, da sem tudi jaz sodeloval v marsikaterem izmed njih. Edini legitimni za izvajati krst se mi zdijo otrokovi starši. Nikakor pa ne zunanja institucija.

Glava me boli.

Lahko. Vprašala si "občutka krivde do koga?", meni pa se zdi bolj natančno vprašanje "občutka krivda zaradi česa?", torej zakaj se počutimo krive in to potem hočemo "rešiti" s početjem "dobrih" dejanj.

Ja, do samega sebe, oz. še bolj natančno zaradi česa -- od kje je prišla ta krivda in zakaj.

O kulturi pitja, ki je ni, ali je je zelo malo. Večinoma gre za pijančevanje. Kaj pa je to kaj takega?

Ne, niti božiča ne praznujem.

Večkratna opažanja, izkušnje, zgodovina, to potrjujejo. Misel ni največja energija. Je zelo močna, a daleč od tega, da bi bila največja. Kako pa ti je to uspelo?! A me naučiš?

Kaj pa če so ta t.i. dobra dejanja, ki jih skoraj vsi zmorete, samo kompenzacija, morda dejanja iz občutka krivde? Sprašujem (se) namreč o resničnih vzrokih za "dobra" dejanja.

Ne grem nikamor, ker ne praznujem praznika alkoholiziranja.

Pri meni je v branju Bhagavad-gītā, kakršna je. Najprej so me Prabhupadovi komentarji zelo motili, ker ima čudne argumente, ortodoksne, mogoče bi lahko celo rekel omejene, a mi je ta stričko po svoje vseeno zanimiv.

Odvisno od okoliščin in situacije. Že berem. A brez krsta, brez zunanjega teatra torej, teh odgovornosti družina ne more sprejeti? Kakšna moč neki je dana otroku s tem, če se pa otrokovo dušo daruje neki mafijski organizaciji, ki z vcepljanjem preštudiranih metod krivde in greha manipulira z ljudmi? Res je, da obstajajo taki obredi že dolgo, a to ni opravičilo, da se še vedno izvajajo. Sploh pa se mi ne zdi Cerkev niti malo poklicana, da jih izvaja. To se je le samooklicala. Sámo rojstvo je čudovit življenjski krst, posvetilo, in ni potrebno še drugam hoditi po taka "posvetila". Ja, vrnejo se, ker jih je strah. Vsakdo išče Boga, vsakdo nujno potrebuje Boga, in v življenjskih krizah se ta potreba toliko bolj poveča in udari na površje. Žal pa ljudje ne vedo, da se da do Boga priti tudi mimo vseh institucij, ki so se samooklicale za njegovega predstavnika. In ker ne poznajo ničesar drugega, se iz strahu vrnejo nazaj.

Gremo po vrsti. 1. Misli so neskončne. V bistvu so na nek način res neskončne, saj skozi letijo v prostorih, skačejo iz uma v um, mi pa si jih prisvajamo, kakor da bi bile naše. So pa v bistvu končne, ker nisem ravno prepričan, da imajo lasten obstoj. Morda ga imajo, ne vem. A tako se mi zdi. 2. Noben jih ne more slišat. No ja, v bistvu so misli tako glasne, da se prav lepo slišijo. 3. Noben jih ne more omejit. Res, omeji se do določene mere samo mišljenje, razmišljanje (in to je lahko omejeno, ne pa same misli). So pa misli omejene v tem smislu, da imajo omejen obstoj -- ne morejo namreč v višje sfere npr. prekuma ali naduma. 4. Mislimo tudi ko nočemo. He he, smo mi tisti, ki mislimo, ali misli mislijo nas? Na kratko: kdo je gospodar? 5. Mislimo ko smo veseli,žalostni,jezni... Misli skozi šibajo iz prostora v prostor, ne glede na naše stanje. Če imamo dušo? Definitivno. Smo duša s telesom. Ni jim v interesu, da bi to dojeli. Ker potem bi ta dušna mafija izgubila moč in ob-last nad umi ljudi. Ljudje pa itak hočejo biti vodeni, ker jih je na smrt strah svobode in odgovornosti.

Kakor da je treba Alaha (Boga, Božansko, Krišno...) častiti prav v džamiji (cerkvah, templjih ipd.).

Faraoni - Ne bom pozabil na stare čase

Točno tako. In nihče nas ni vprašal nič o tem, a bi raje svoje ohranili ali sprejeli krščanstvo. Meč je močan argument.

Adi Smolar - Bognedaj, da bi crknu televizor

Butasto je, da ljudje lastno energijo uporabljajo za "zdravljenje" drugih, samo da jim je ego zadovoljen, ko pa je v osnovi ta energija namenjena samorazvoju. Ampak nekateri bi pač radi bili bioenergetiki, samo da jim ne bi bilo treba zares delati na sebi. Je pač lažje furati "zdravilca". A takim se prej ali slej močno zalomi in se totalno iztrošijo. Če že hočeš pomagati ljudem, jim boš najbolje tako, da ostaneš bolj ali manj v uradni medicini in tukaj prispevaš. Bioenergijo pa uporabi zase. Bo dosti bolj efektivno.