Alan_New

Ne imej slabe vesti, sploh vesti ne, zavest je dovolj in vse. Sicer pa: s samo na take dneve se resetira, na drugee pa ne? (To leti predvsem na resetirno evforijo ob mrkih in podobnih kataklizmičnih dogodkih. )

Oprosti, a mi ni lih jasno, kaj me sprašuješ... Smotka, nikoli nisem trdil, da je svet samo to, kar zaznavajo naše oči oz. možgani. Nenazadnje sta moji najljubši nanizanki Dosjeji X in hipersaga Zvezdne steze (mislim na vse serije). Ničesar pa a priori ne izključujem, da ne bi bilo resnično. Te zgodbice o koncu sveta se mi zdijo prav to: zgodbice za kratkočasje in to o jutrišnjem datumu tudi. Po moje je ena najbolj bedastih modnih pravljic tripanje na indigo otroke. Samo kaj hočem: če je vse to res, je res, pa se lahko na trepalnice postavim, da ni.

Od kar vem zase. Niti ne. Alergičen sem na verjetje v pravljice. Tako, ja.

Takim pravljicam pa jaz ne verjamem. Sem že kot otrok bral poročila o raznih koncih sveta in od takrat do danes bi jih moralo biti že najmanj pet, če ne še več. Tako da so to zgolj prazna besedičenja. Če se že kaj konča, se le določen cikel, mogoče kakšni planetarni aspekti, a to je, po mojem skromnem mnenju, tudi vse.

Ja, pa med in mleko se bosta cedila z neba.

Tudi zame so značajske lastnosti glasbenikov zelo pomembne. To veliko pove o glasbeniku in tudi o njegovi glasbi, kajti kakršen je glasbenik, taka je njegova glasba. Ne more biti drugače, saj daje sebe in vse svoje frustracije v glasbo. Manj ko je glasbenika v glasbi, bolj globoka in občutena je glasba. Ko pa ni več glasbenika, ko ostane samo glasba, pa je itak vrh ustvarjanja. A to je že glasba bud.

Jazz izvajalcev ne poznam, bolj sem v jazz rock fusion vodah in sceni iz Canterburyja. Nekaj imen: Mahavishnu Orchestra, Area, Ain Soph, Brand X (tu je bobnal tudi veleznani Phil Collins), Colosseum; Caravan, Hatfield and the North, Soft Machine, Gong, Matching Mole, Gilgamesh itd. ad finitum.

Ah, sem že mislil, da sem rešen nadlog otrok(a).

Ti je v redu tudi jazz fusion, mogoče celo scena iz Canterburyja?

Če imam te hiše prazne, ne bom imel otrok?

Kaj pa če kdo stori samomor iz radovednosti, ker ga zanima doživetje smrti? A je tudi ta slabič in obsojanja vreden?

Gre. Michael Cretu zelo fajn zažiga v komadu I Love You ... I'll Kill You.

Daniel Toplak - Celebrating Tea in Japan

Tudi mene to zanima.

Seveda. Kot smo zaradi sebe veseli ob rojstvu, tako smo zaradi sebe žalostni in prestrašeni ob smrti drugih. Se strinjam. Predlagaš morda kakšen drugi izraz, ki bi nadomestil tako pretresljiv in upor zbujajoči glagol "morati"?

To je to, kakor trenutno znam razložiti: http://www.lunin.net/forum/index.php?s=&am...st&p=723249

Vera – zares, kaj je to čudo? Pomagal si bom s SSKJ-jem. Pa ne da bi imel ta slovar kot neko avtoriteto, ker se z marsičem ne strinjam, kot je razloženo, saj je podano znanje delno in ni iz celote. Pa vendar: najprej, kako je definirana vera: 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil; 2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil; 3. prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem // prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa; 4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa; 5. prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega // prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega; 6. prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa; 7. prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga. Skladno s tem definira glagol verovati kot: 1. imeti zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil; 2. biti prepričan o obstoju, resničnosti česa, kar uči vera // biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega; verjeti; 3. biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega; 4. biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa; 5. biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga; verjeti. Že prva definicija se mi zdi problematična. Namreč, koliko ljudi ima dejansko zavest o obstoju boga ali bolje Boga? Koliko jih dejansko biva v Božanski zavesti, v Božjem kraljestvu kot stanju bitja? Nedvomno obstajajo taki ljudje, a jih je malo. Prosvetljenih ljudi je dejansko zelo malo na planetu, a kljub temu se njihovo število veča. Sam pravim, da je vera upanje v nekaj zaradi raznih vzrokov. Opazoval sem ljudi in sebe in njihova in moja čustvovanja v zvezi z vero in videl sem, da nimajo/nimam te zavesti o obstoju Boga, temveč zgolj prepričanja, upanja, želje v skladu z njihovo religijo ali pa to individualno doživljajo/doživljam. Vera, kot se dejansko pojavlja, je upanje iz nevédenja, da nekaj obstaja, da bi nam bilo lažje. Ne vemo, če obstaja Bog, nimamo izkušenj, a verujemo vanj, ker ga potrebujemo. Vera je torej gonilo, pogon, ki nas vleče k Bogu, a ima tudi ogromno past, ker smo še vedno v nevédenju in zlahka lahko zaidemo. Ko pa imamo izkušnjo Boga, ko doživimo vso njegovo slast in moč in blaženost – v čem je smisel, da bi še verovali vanj, da bi torej upali vanj, če pa imamo izkušnjo in s tem védenje? Po drugi strani pa je po SSKJ to prvi pomen vere – namreč zavest o obstoju Boga. Tako je sicer definirano, vendar trdim, da ima beseda vera energijo upanja in želje in ne védenja. Ko se energetsko spustim v to besedo in gledam njen pomen, kaj mi sporoča, mi ne sporoča zavesti in védenja o obstoju Boga, temveč upanje v njegov obstoj. Nobenega argumenta nimam in še manj dokaza, da bi podprl mojo trditev, ker je to nekaj, kar ne morem nikakor dokazati. Vsakdo mora (če hoče) sam spoznati. Spoznanja drugim ne morem dati, kot ga drugi meni ne morejo dati. Apeliram na odprte duhove, ki si upajo to zadevo raziskati, preden položijo prste na tipkovnice in podajo svoje prepričanje, mnenje ali spoznanje. Kljub vsemu, tudi če se motim v mojih spoznanjih, je pa gotovo eno: na „koncu“, tik pred zlitjem z Božanskim, je treba Bogu dati vse; in z vsem mislim na vse in nič manj kot to. Torej tudi našo vero vanj, pa naj bo to karkoli že. Tudi če ne sprejemamo (koncepta) Boga, podobno kot v budizmu, pa je treba doseči totalno izpraznitev, da bi zrli in se zlili s Praznino. Dati je treba vse. Vera je pomagalo, vera je ovira.

Dokler se ne bomo naučili občuteno gledati, tako rekoč z dušo, s celim bitjem, bomo gledali samo zunanjost in videz in metali vse v isti koš. Nevednost je pač nevednost. Kajti ogromna razlika je, če pogledaš v oči realiziranega človeka, budo, in si v njegovem polju zavesti, ali pa če pogledaš v oči recimo duhovnika, ki so ga same sicer lepe besede, sam pa ni uresničen znotraj. In ker tega ne znamo videti, zlahka nasedamo lepim besedam kakšnega Drnovška, ki se dela svetega ali drugim takim tipom, ko pa srečamo prosvetljene ljudi so to takoj šarlatani, prevaranti, lažnivci, izkoriščevalci ipd. In potem jih kamenjamo kot Gautama Siddharto (Buda), križamo kot Jezusa, zastrupimo kot Sokrata in Oshoja in druga razna podtikovanja.

No, zdaj sem še antisemit. Nimam nič proti nikomur, dokler se ne samopoveličuje. Sploh pa je lastnost treh glavnih monoteizmov (judovstva, krščanstva in islama), da se poveličujejo in oklicujejo za edino pravo vero. Pač, ene in iste korenine.

In evtanazijo prav tako.

Biblija ima svoje trenutke, ko je resnično sveta knjiga, a velik del je sam balast pornografije, klanja in samopoveličevanja Judov, še posebej Stara zaveza.

Joj. Ta knjiga je... čudovita.

Jaz ne bi tako posploševal. So različni razlogi, zakaj kdo izvede samomor (morda res prevladuje beg in samodestrukcija iz obupa ali nesmisla). Samomor/evtanazija je življenjska pravica vseh bitij, ki nam jo družba in medicina odreka, a mora biti izbrana pametno, pravilno, da tako rečem, glede na situacijo. Če imamo pravico živeti, bi morali imeti tudi pravico umreti.

Mystica, ne jih navaditi, da bo postalo to naravno stanje. Potem si šele v riti.

Jaz sem tudi Tweety...