Sicer pa ko v resnici srečamo takega človeka, ga takoj napademo, da nam vsiljuje svoja prepričanja, da je šarlatan, da je neuravnovešen, da skrbi samo zase, da ga briga samo to, kako bi izkoristil druge, da je nasilen, da ni duhoven, da je psihično nestabilen ... in se raje skrivamo v "varnih" klubih ujčkajočih bleferjev, ki se nas nikoli ne lotijo osebno, ki nas nosijo v rokavicah, in nas uspavajo z mentalnimi prepričanji o nenasilju, pozitivnem mišljenju, angelih, prepuščanju življenju, kritični masi (ja, masa bo vse storila, samo da meni ni treba ničesar!), o neki zdaj moderni "Skrivnosti", pa o tem, da je vse Eno, vseeno in vse relativno itd. itd., kolikor ima kdo domišljije. Kot je nekdo dejal: "Ignoranca je blaženost." Tudi prosvetljeni delajo naprej na sebi. Razvoj se ne ustavi. Torej: a potrebujemo učitelje ali ne?