Nekatere ljudi so religijski vodje prepričali, da so kristjani, muslimani, hindujci, itd.; nekateri so se sami odločili, da bodo to postali. Ker se morajo pač z nečim identificirati namesto, da bi našli svoje lastno bistvo. Tako je s t. i. indigi. Mit je bil vržen in ker nekomu paše biti indigo se takoj s tem identificira, ker spet noče poiskati svojega bistva, se oprime nekih namišljenih razlag in se identificira s tem mitom. Nekdo drugi nam govori, kdo smo. Ja, res višje razvite duše, če še vedno tripajo na iste finte... Vedno se je rojeval nek procent otrok, ki je nadpovprečen, tako v razvitosti duše kot v razvitosti intelekta, ki bolj je dojemljiv ipd. V tem se mi ne zdi nič posebnega, extra, uau in kaj vem še. To je po moje normalen proces na Zemlji. In tudi nič posebnega se mi ne zdi v tem, da morajo ti otroci in kasneje odrasli ljudje, ker nimajo druge možnosti, izražati svoje ideje, poglede, skozi jezo, upor, saj to vodi razvoj naprej (razen tega, da je škoda, da lahko to izražajo samo na tak način). Izredno pa me moti etiketiranje otrok s strani zblojenih newagerskih staršev, da so njihovi otroci indigo, mavrični, zlati, srebrni, brezmadežno spočeti in podobne neumnosti -- in še huje: da si sam človek nadene tako etiketo. Ker ne vemo, kdo smo, si moramo izmisliti, kdo smo. Pa niti tega nam ni treba. Saj nam na vsakem koraku govorijo, kdo smo. Samo izbrati moramo -- pridružiti se religiji, politični stranki, temu prepričanju, onemu prepričanju, postati homoseksualec, indigo, mavrični ali kar nam pač paše. Vsi smo pravi in v bistvu nenormalni. Zakaj pa je treba etiketirat otroke, ki so hiperaktivni, z močno domišljijo, ki zbolevajo zaradi napačnega načina življenja, da so "indigo", da so nekaj posebnega, bolj občutljivi, da so bolj razviti, da nam s tem zbolevanjem kažejo pot (ampak samo oni -- indigo)?